Čarobni Maroko

Gregor in Mateja

Mošeja, medina, metin čaj, svež pomarančni sok, maroške palačinke, suho sadje, začimbe, olive, tajine, kuskus, mozaiki, poslikava s kano, botanični vrtovi, grand taksi, petit taksi, osli, kobre, opice, koze na drevesu, kamele, sipine, naliv v puščavi, preproge, modro mesto, rabutanje granatnih jabolk, atlantski ocean, tisoč in ena ladjica, ”friške” ribe, mivka, kamniti loki, fosili, barantanje, copatki, prelaz 2260m… vse to in še več – Maroko 2011.

Tako nekako je pisalo na kartici, ki sva jo pisala domačim iz potovanja po Maroku. Z Matejo sva se odločila da se preizkusiva kot ”backpackerja”. Za svojo prvo potovanje v lastni režiji sva izbrala Maroko. Da sva se izognila glavni sezoni in največji vročini, sva odpotovala sredi oktobra. Prepotovala sva tako rekoč celo državo. Večino poti sva prevozila z najetim avtomobilom, uporabljala pa sva tudi vlak. Najin zvesti prijatelj na 20 dnevnem potovanju pa je bil Lonely planet, brez katerega enostavno ne gre.

Zemljevid najine cca. 3300 km dolge poti (označena z modro barvo) in kraji, ki sva jih obiskala v Maroku.

Casablanca – Marakeš

Letela sva iz Benetk v Casablanco, kjer sva le prespala, nato pa takoj naslednji dan z vlakom krenila v Marakeš. Vlaki so točni in urejeni ter predstavljajo poceni način potovanja.
Pokrajina na poti med Casablanco in Marakešem – v okolici Casablance je zemlja obdelana, …
… proti Marakešu pa vse bolj prevladuje kamnita pokrajina z redkimi nasadi kaktusov.

Ko stopiva iz poslopja železniške postaje, nama takoj številni taksisti ponudijo prevoz in tu se začne barantanje… Ko veš, da je do cilja le dobra dva kilometra, ne smeš popustiti oderuškim cenam. Malo potrpežljivosti in eden izmed njih bo že popustil. Ko si najdeva sobo, se odpraviva na glavni trg Djemaa el fna. Na trgu so številne stojnice, polne suhega sadja, in stojnice, kjer vam iztisnejo svež pomarančni sok. Na trgu najdemo tudi krotilce kač in dreserje opic ter številne ženske, ki ponujajo poslikavo telesa s kano. Manjšo poslikavo si je privoščila tudi Mateja.

Podava se v prepleten sistem ulic, ki so polne malih trgovinic. Prodajajo vse mogoče: preproge, spominke, slike, rezbarije, začimbe, piškote, tipične maroške copate, umetniške izdelke, kovane izdelke … Izbira je res velika in nakup spominkov je tu enostaven, toda potrebno je barantanje, drugače boste izdelek preplačali. Nekakšno pravilo je, ko nakupujete, ne imejte pri sebi vrednih stvari (npr. fotoaparatov), saj vas tako prodajalec hitro preceni. Določen izdelek si oglejte v različnih trgovinah in zanj postavite res smešno nizko ceno, ki jo med pogajanjem le malenkost povečajte. Tudi če ne uspe, boste za naslednjič vedeli, kolikšna je približna dejanska vrednost izdelka.
Ulice v medini Marakeša (staro mestno jedro) so raj za nakupovanje.
V primerjavi s Fezom je tu veliko lažje kupiti lep spominek.

Proti večeru se ponovno vrneva na trg, ki se pokaže v povsem drugačni luči. Na trgu se pojavijo številni glasbeniki, igralci, akrobati, pripovedovalci zgodb in drugi umetniki, ki okoli sebe zberejo množico ljudi. V večernih urah trg postane ogromna restavracija s številnimi stojnicami s hrano. Tudi midva prisedeva in naročiva tajine in kuskus.

Stojnica s hrano na trgu, kjer sva poskusila tipični maroški jedi, kuskus in tajine. Kuskus je iz pšeničnega zdroba in zelenjave, tajine pa je piščanec (ali jagnetina) z zelenjavo.
Večerni pogled na mošejo Koutoubia s trga Djemaa el fna.

V Marakešu si v naslednjih dneh ogledava še botanični vrt Majorele in nekatere druge parke, palačo Bahia, grobnico Sadijcev, lokalno tržnico ter obzidje medine.

Botanični vrt Majorele z izredno gostim rastlinstvom.
Ena izmed vrat obzidja, ki obdaja medino.

Essaouira

_Po treh dneh v Marakešu sva najela avto in se namenila proti zahodu, v obalno mesto Essaouira. Naj povem, da sem bil sprva kar malo skeptičen glede vožnje po Maroku, vsaj po tem, kar sem videl v Marakešu, toda težav ni bilo. Promet v mestu je … ne najdem besede. V glavnem na cesti je zraven avtomobilov nešteto motoristov in oslovskih vpreg, pasov pa je vedno več, kot jih je narisanih na tleh in vsak, ki ima pol minute časa, hupa … zmeda.  Izven mest je bila vožnja veliko bolj umirjena.
Oslovske in konjske vprege na cestah Maroka so nekaj vsakdanjega.
Mladi surferji na plaži v Essaouiri.

Essaouira slovi po plažah, polnih windsurferjev in surferjev, ki jih sem privabljajo valovi Atlantika. Toda v času najinega obiska sva jih opazila bolj malo. Plaža je bila polna rekreativcev, ki so večinoma igrali nogomet. V pristanišču je ribja tržnica, kjer prodajajo ravnokar ulovljene ribe. Nedaleč stran pa so tudi male restavracije, ki se lahko pohvalijo z zelo dobro pripravljenimi svežimi ribicami.

Ena izmed mnogih nogometnih tekem na mivki.
Pogled na polno pristanišče ribiških čolnov.

Potovanje nadaljujeva proti jugu. Le nekaj 10 kilometrov izven mesta začneva pozorno opazovati krošnje dreves arganije, kjer iščeva koze. Ne ni se nama zmešalo, tamkajšnje koze zaradi pomanjkanja trave plezajo po drevesih in se hranijo z listjem in sadjem.

Maroške koze so izjemne plezalke.
Klifi na območju narodnega parka Tamri.

Plaža Legzira je bila najina najjužnejša točka potovanja po Maroku. Naravno izklesani oboki in rdečkasta kamnina nad peščenimi plažami so vredni ogleda. Ni nama bilo žal, da sva naredila 700km dolg ovinek, da sva videla to edinstveno plažo. Tu sva se tudi na hitro namočila v hladnem Atlantiku.

Naravni obok na plaži Legzira.
”Sfinga” na obali Atlantskega oceana.

Ouzoud

V iskanju naslednje lokacije se je izgubil tudi najin GPS, na katerega sem računal ravno v tem primeru, saj gre za manjši kraj, ki je slabše označen, za razliko od drugih krajev, ki jih brez težav najdeš s pomočjo usmerjevalnih tabel. Tu je koristil dobri stari zemljevid in iznajdljivost. Sedaj se že vsi sprašujete, kateri kraj sva iskala. To so slapovi Ouzoud, ki jih nekateri označujejo za najlepše slapove severne Afrike. Slapovi padajo v 110 metrov globoko brezno, ki ga obdajajo sprehajalne poti, s katerih so lepi razgledi na slapove.
Pogled na slapove Ouzoud.
Berberska vasica nedaleč stran od slapov.

Tiz’n Ticka – Ourzazate – Dades – Todra

Naslednji dan sva že na poti proti Ourzazatu. Prečkava najvišji cestni prelaz v Maroku, Tiz’nTicka na višini 2260 m. Na prelazu so trgovinice, ki ponujajo fosile in minerale. Na hitro si ogledava bogato ponudbo in že se spuščava proti Ourzazatu. Samo mesto ne ponuja veliko. V bližini mesta je vasica Ait Benhaddou, ki je bila scena številnih znanih filmov, tudi Gladiatorja, toda midva je nisva obiskala, saj je bil že čas za malo počitka.

Po bolj umirjenem dnevu pa ponovno s polnim plinom po dolini Dades, ki se ponaša s številnimi kasbami (kasba je trdnjavi podobna zgradba), v daljavi pa se dvigajo zasneženi vrhovi preko 4000 m visokega Atlasa. Dolini pravijo tudi dolina vrtnic, saj so tu številni nasadi vrtnic, ki jih gojijo za potrebe kozmetične industrije. Ogledava si sotesko Dades in proti večeru še kanjon Todra.

Merzouga

Zbudiva se v dan, katerega sva se najbolj veselila na najinem potovanju. Dopoldne si v Tinerhirju še na hitro ogledava postopek izdelave preprog, potem pa naju pot popelje proti Merzougi. Ob cesti zagledava muzej fosilov in mineralov in se tam tudi ustaviva. To ni le muzej, ampak tudi mala tovarna, kjer izdelujejo raznovrstne izdelke iz kamna in jih lahko tudi kupite. V muzeju si ogledava številne fosile, očiščene skelete trilobitov in dinozavrov, ki so jih našli na območju gorovja Atlas. Delavec v muzeju nama postreže z metinim čajem in razkaže tudi tovarno.

Ob prikazu postopka izdelava preprog, sklepanju kupčij ali kaki drugi priložnosti te Maročani ponavadi pogostijo z maroškim viskijem – metinim čajem. Pitje čaja v Maroku predstavlja poseben obred. Tega postrežejo v kovinskem čajniku, ki ga servirajo na pladnju s kozarci. Zelo vroč čaj iz čajnika počasi in z velike višine v tankem curku nalijejo v kozarec.
Sami čaj pijejo že ob zajtrku in nato poleg vsakega obroka, pa tudi  v barih se večinoma pije metin čaj. Čaj nama je bil zelo všeč, saj ima njihova meta veliko bolj intenziven okus in vonj.

Mojster pri natančnem in potrpežljivem delu …
… in končni izdelek- lepo očiščen skelet trilobita.

Bil je čas, da oddideva v mesto Merzouga. Tam sva poiskala ugodnega ponudnika za treking v puščavo. S skupino Italijanov smo pozno popoldne zajahali enogrbe kamele (imenujejo jih tudi dromedarji) in se podali v puščavo Erg Chebi v spremstvu berberov. Po slabih dveh urah prečenja sipin prispemo do šotorišča. Tam nam najprej postrežejo metin čaj, čez čas pa pripravijo še obilno večerjo. Po večerji je začelo deževati, zato so nam berberi ob igranju na domače inštrumente zapeli še nekaj pesmi, nato pa smo se odpravili spat.

Tudi mi smo se preizkusili v bobnanju. Ni tako lahko, kot je videti.
Jahanje kamel je svojevrstna izkušnja.

Budilka naju je zbudila še v trdi temi. Pripraviva se in se nameniva na bližnje sipine, kjer pričakava sončni vzhod. Ob vzhajajočem soncu so barve sipin prečudovite. Po fotoshotingu odhitiva do šotorov, kjer so naju že čakali. Na poti nazaj smo bili vsi bolj tiho, le vsake toliko časa je bilo slišati: ”Mama mia!” 🙂 Od neudobnega sedla je vse po vrsti bolela zadnja plat tako, da smo komaj čakali, da razjahamo kamele.

Prizor ob sončnem vzhodu v puščavi Erg Chebi, ob maroško–alžirski meji.
Peščene sipine valovitih oblik.

Proti Chefchaouen-u

Po neudobnem sedlu je bilo prav prijetno ponovno sesti v avtomobil. Pred nama je bila dolga pot proti severu. Cesta sprva poteka po oazi Ziz, kjer še prevladujejo dateljnove palme, nato pa se počasi začne vzpenjati v gorovje Atlasa. Na prelazu Col du Zad vstopiva v svet ceder. Ko se spuščava proti Meknesu, opazujeva vse bolj kmetijsko pokrajino. Zaradi pozne ure prespiva v mestecu Moulay-Idriss. Zjutraj nadaljujeva proti severu. Vzpneva se na gorovje Rif, kjer ob cesti opaziva drevesa, polne granatnih jabolk. Ustavim ob cesti in hitro sunem štiri jabolka. Odlična so bila 🙂
Maroška različica Grand Canyona – soteska Ziz.
Ponovno prečkava gorovje Atlas – prelaz Col du Zad 2178 m.

Končno prispeva v Chefchaouen. Mestece ob vznožju gora, ki so del parka Talesemtane, je poznano po modro obarvanih stavbah. Vzrok za prevladujočo modro barvo je judovska tradicija. Mesto slovi tudi po izredni ponudbi hašiša. Nemalokrat te ogovorijo z: ”Hašiš? Good stuff my friend!”, zato med turisti ne manjka španskih hipijev z dredi in jamajškimi čepicami.

… in znamenite modro obarvane stavbe.
Pogled na mesto Chefchaouen  …

Naslednji dan imava dovolj modrine in se odpraviva iskat Božji most. Zanj sva izvedela v hotelu, kjer so tudi organizirali izlete. Vedela sva približno lokacijo tega 110 m visokega naravnega mostu, toda pot do tja ni označena niti z eno tablo. Cesta je bila vedno slabša, zato ustaviva in povprašava lokalca, če sva na pravi poti. Ta nama na vsako vprašanje odgovori z ”Yes”… ja zagotovo sva na pravi poti. 🙂 Vseeno najdeva urejeno parkirišče, kjer so bile označbe za omenjeni most. Sprva se povzpneva na sam most, nato pa še po soteski pod most. Hoja po soteski je lepo doživetje, saj poti niso urejene, zato se je večkrat potrebno sezuti in hoditi tudi po strugi.

Prečenje reke s kristalno čisto vodo na poti do Božjega mostu.
Božji most – 110m visoki naravni most

Fez

_ Zadnja postaja pred vrnitvijo v Casablanco je bil Fez. Medina v Fezu je največja v severni Afriki, obenem pa velja za največje še živeče srednjeveško islamsko mesto na svetu. Med turisti je poznan po labirintu 9000 ulic, v katerih se lahko hitro izgubiš, toda če imaš nekaj orientacije, večjih problemov ne bo … no vsaj midva jih nisva imela. V Fezu ne smete izpustiti ogleda strojarn, kjer vam pokažejo celoten postopek od surove kože do usnja različnih barv. Če ne drugega, si boste strojarne zapomnili po ”omamnih” vonjih. Po ogledu vas ponavadi odpeljejo v svojo trgovino, kjer pričakujejo vaš nakup, toda midva pokloniva nekaj dirhamov delavcu, ki naju je vodil in odideva. Izven medine si oglejte kraljevo palačo, no vhodno pročelje kraljeve palače, vstop namreč ni mogoč. Nedaleč stran se nahaja judovsko pokopališče. Ko se vračava v medino, se sprehodiva po vrtovih Jnan Sbil. Še zadnjič se spustiva po labirintu ulic in si ogledava še medreso, nato pa se nameniva v Casablanco, kamor potujeva z vlakom, saj sva avto vrnila.

Casablanca

_ Ponovno sva v Casablanci. Imava še čas, da si ogledava nekatere znamenitosti. Ena glavnih je velikanska mošeja Hasana II. z najvišjim minaretom na svetu. V notranjost mošeja sprejme kar 25.000 vernikov, okoli nje pa je prostora še za 85.000 vernikov. To je tudi edina mošeja v Maroku, v katero lahko vstopijo tudi nemuslimani.  Ogledava si še katedralo in bližnji Trg Mohameda V. Z vlakom se odpeljeva na letališče in rečeva ”beslama”.
Mošeja Hasana II. z 210 metrskim minaretom. Še nasvet: Sicer imajo taksiji taksimetre, vendar so ti le redko v uporabi. Preden se usedete v taksi, se obvezno dogovorite za ceno in barantajte. Nama so  za tri kilometre vožnje postavili ceno 70DH (cca 6€),  vendar se nisva pustila. Ustaviva še druge taksije in na koncu sva plačala borih 7DH (cca 0,6€).
Po mestih vozijo petit taksiji. To so manjši avtomobili in so v določenem mestu vsi enake barve. Od mesta do mesta pa se barva razlikuje. V Casablanci in Fezu so rdeči, v Marakešu svetlo rjavi in v Essaouiri modri. Izven mest in na daljših relacijah vozijo grand taksiji. Ti so večinoma beli in vsi so starejši modeli mercedesov. Vozijo pa lahko do 6 potnikov (dva na sovoznikovem sedežu in štirje zadaj)… ja mora bit kar gužva 🙂

Čarobno popotovanje po Maroku so zaznamovali preprosti ljudje, raznolika pokrajina, dobra hrana in barvitost na vsakem koraku. Vse, kar morate storiti za čudovito potovanje, je, da pozabite na vsakodnevno hitenje in se prepustite ritmu, ki ga narekuje maroška kultura. Najino potovanje je pustilo polno prelepih vtisov ter spominov na zanimive dogodivščine. Vsekakor priporočava obisk te lepe države.

Komentirajte!

Vpišite komentar in delite svoje mnenje z drugimi bralci. Za oddajo komentarja morate biti prijavljeni s svojim Facebook računom.