Svet, ki je daleč od podobe Evrope. Tu je čisto drugačna kultura, vrednote in navade. Vse skupaj bolj spominja na Srednjo Ameriko ali Azijo kot na naš kontinent. Očitno pa je, da se tudi Albanija odpira, saj so ponekod tudi lepo urejene in lične, domiselno zgrajene privatne hiše, restavracije, hoteli. Ogromno je tudi novogradenj, predvsem hotelskih objektov ob morju. Verjamem pa, da to ni edini predel Evrope, ki je tak kot Albanija. Albanijo smo obiskali dvakrat, leta 2015 in letos. In kaj se je spremenilo?
Promet in ceste
Ceste in stanje na cestah se od leta 2015 ni prav nič spremenilo. Ceste, takoj za mejo, niso tako slabe do kraja Shkoder, razen nesmiselnih hitrostnih omejitev na 40, 30 km/h, tudi izven naselij. Bolj ali manj se jih tudi domačini držijo. Od Shkoderja dalje proti notranjosti pa je cesta luknjasta ali pa polna razpok in nevarnih »bul«. In take ceste so tudi v velemestih; celo brez označb cestišča, črt, ki ločujejo vozne pasove.
Prehodov za pešce sploh ne poznajo. Ljudje lahko prečkajo cesto, kjer želijo, in nič kaj preveč se jim niti ne mudi. Nekih pravil vožnje ni, velja zakon »kdor prej pride, prej melje«. Je pa res, da živčnih voznikov, ki bi po cestah divjali, ni. Vozijo sicer brez reda, a počasi. Verjetno zato, ker se zavedajo, kakšne ceste imajo. So pa glede urejenosti prometa vsaj toliko v koraku s časom, da imajo povsod velika krožišča.
Tudi na obalni avtocesti se ne moreš zanesti, da bo cesta solidna, a vsekakor veliko boljša kot v notranjosti. Najbolj nevarno je pred mostovi, kjer je vse skupaj ugreznjeno in nevarno, če pravočasno ne zmanjšaš hitrosti na 0. Zato je tudi največja dovoljena hitrost 110 km/h.
In kaj vse lahko doživiš na avtocesti?
Srečaš lahko kolesarja, ki vozi v nasprotni smeri. Zgodi se tudi, da vidiš, kako kolesar potiska svoje kolo čez ograjo. Enako smo videli tudi motorista, ko so mu prijatelji pomagali dvigniti motor čez ograjo avtoceste. Sliši se neverjetno, ampak je resnično. Srečaš lahko tudi konjsko vprego, pešce…
Po mestu se ljudje v glavnem prevažajo z motorji, kolesi, zraven pa imajo še prikolice različnih velikosti za prevoz različnih stvari. Če pa se ti motor pokvari, ni nobenega problema, te lahko »pošlepa« kolega z motorjem, ki ima ravno tako prikolico (spredaj)! Smešno, a iznajdljivo!
Veliko ljudi hodi tudi peš in to tudi ob največji opoldanski vročini. Veliko smo videli tudi konjskih vpreg sredi velemesta, a ne za turistične namene, tako kot je to v mondenih mestih, temveč za vsakodnevne potrebe. Če ni konja pri hiši, pride prav tudi suh in mršav osliček. Tudi teh smo videli kar nekaj – enega celo, ko je stal sredi ulice na žgočem soncu in potrpežljivo čakal (ves otovorjen) na gospodarja.
Zanimivo, da prav zelo starih avtomobilov niti ni bilo veliko. Iz enega prizora pa tudi sklepam, da skrb za varno vožnjo ni vedno na prvem mestu. Pred nami je vozil stari golf, v njem pa je bilo natlačenih kar 8 (!!) otrok. Trije so čepeli kar v prtljažniku, vsi zviti, a nasmejani.
Po mestu se ljudje v glavnem prevažajo z motorji, kolesi, zraven pa imajo še prikolice različnih velikosti za prevoz različnih stvari. Če pa se ti motor pokvari, ni nobenega problema, te lahko »pošlepa« kolega z motorjem, ki ima ravno tako prikolico (spredaj)! Smešno, a iznajdljivo!
Veliko ljudi hodi tudi peš in to tudi ob največji opoldanski vročini. Veliko smo videli tudi konjskih vpreg sredi velemesta, a ne za turistične namene, tako kot je to v mondenih mestih, temveč za vsakodnevne potrebe. Če ni konja pri hiši, pride prav tudi suh in mršav osliček. Tudi teh smo videli kar nekaj – enega celo, ko je stal sredi ulice na žgočem soncu in potrpežljivo čakal (ves otovorjen) na gospodarja.
Zanimivo, da prav zelo starih avtomobilov niti ni bilo veliko. Iz enega prizora pa tudi sklepam, da skrb za varno vožnjo ni vedno na prvem mestu. Pred nami je vozil stari golf, v njem pa je bilo natlačenih kar 8 (!!) otrok. Trije so čepeli kar v prtljažniku, vsi zviti, a nasmejani.
Tudi letos smo doživeli marsikaj. Dobesedno na cesti in ob njej smo srečali manjše črede kozic, ki so se mirno sprehajale in pasle ob cesti kar brez pastirja; pot nam je prečkala tudi – krava (za trenutek sem pomislila, če nismo morda zašli v Indijo…), spet čisto sama… In – verjeli ali ne – sredi turističnega naselja nam je pot prečkal celo prašič! Čisto mirno se je sprehajal in nihče se z njim ni ubadal ali ga celo lovil… Očitno je to nekaj običajnega. Krave in koze so se pasle tudi na kupu smeti ob cesti. Ja, ni kaj – je treba pogledati, če niso morda ljudje pustili kaj okusnega…
Razvoj turizma?
Veliko je tudi luksuznih restavracij, ki so zelo urejene, skupaj z neposredno okolico, cene pa pol nižje kot pri nas. Tudi čistoča je bila v takih objektih na nivoju. Hrana? Zelo okusna, z mediteranskim priokusom, velike porcije. Osebje je zelo ustrežljivo in prijazno, tudi pošteno. Povsod, kjer smo jedli, smo dobili tudi še nekaj zastonj zraven, npr. krožnik okusne melone, njihovo tradicionalno sladico itd.
Enako je bila tudi hotelska plaža urejena in prilagojena turistom, čista z ličnimi ležalniki, senčniki. Morje čisto, turkizno zelene barve. Turistična ponudba pa je bolj uboga, razen pedalinov ni bilo ničesar, pa še za te na recepciji sploh niso vedeli. Pojavljali so se tudi lokalni prodajalci sadja, ne le odrasli, temveč tudi matere z otroki (cca. 8 let starimi), ki so pomagali nositi košare pridelkov.
Turistična infrastruktura, cene?
Tu smo opazili največjo razliko med obiskom leta 2015 in letošnjim ponovnim obiskom. Leta 2015 smo imeli velike težave z nakupom razglednic. Trafike sicer so, a ne prodajajo razglednic. Slučajno sem jih v eni trafiki le dobila, ker sem po njih povprašala. Magnetkov takrat nisem zasledila. Suvenir trgovinice? Nisem jih zasledila. Kaj se zvečer dogaja v mestih? Nič posebnega, tako da je turist v Albaniji skorajda bolj prepuščen lastni iznajdljivosti. Ob letošnjem obisku se je razglednice in magnetke tokrat dalo dobiti brez težav.
Prav tako je v vmesnem času v Vlori zraslo nekaj novih hotelov, uredili so obalno promenado in veliko ploščad, ki naj bi bila kot nek ogromen trg – a prazen še zaenkrat , brez vsebine. Lokalne turistične agencije, ki bi organizirale izlete? Tega leta 2015 nismo zasledili, letos pa smo si že privoščili celodnevni izlet.
Prav tako je v vmesnem času v Vlori zraslo nekaj novih hotelov, uredili so obalno promenado in veliko ploščad, ki naj bi bila kot nek ogromen trg – a prazen še zaenkrat , brez vsebine. Lokalne turistične agencije, ki bi organizirale izlete? Tega leta 2015 nismo zasledili, letos pa smo si že privoščili celodnevni izlet.
Izlet z barko do otoka Sazan in polotoka Karaburun
Celodnevni izlet, ki so ga ponujali za doplačilo v sklopu hotela. Obiskali smo nekoč geostrateško zelo pomemben otok SAZAN, ki ga v celoti prepredajo vojaški bunkerji in stare opuščene vojašnice. Otok je bil do leta 2015 celo zaprt in nedostopen za javnost, saj ga je imela v lasti albanska vojska.
Po ogledu vojaškega oporišča smo se zapeljali do pečine in podvodne jame na rtu polotoka KARABURUN. Za zaključek pa še triurno kopanje v samotnem zalivčku s čudovito prodnato plažo, ki jih na tem polotoku ne manjka, a so, žal, težko dostopne.
Po ogledu vojaškega oporišča smo se zapeljali do pečine in podvodne jame na rtu polotoka KARABURUN. Za zaključek pa še triurno kopanje v samotnem zalivčku s čudovito prodnato plažo, ki jih na tem polotoku ne manjka, a so, žal, težko dostopne.
Raziskovanje Albanije
Leta 2015 smo obiskali dve zanimivi mesti. Kraj Berat – mesto tisočerih oken z gradom in grajskim obzidjem, srednjeveški stil. Je pod UNESCOVO zaščito. Zanimivo za ogled. Ta kraj je bolj v notranjosti – 40 km od glavne ceste za Vloro. Tu je še bolj očitna zanemarjenost bivališč. Lokalni avtobusi so vsi zarjaveli, starinski. Ima pa kraj čudovito univerzo, ki je prava kulturna znamenitost. Torej – blišč in beda marsikje.
Kraj Fier – velemesto, veliko bolj urejeno in lepo kot Vlora, ki naj bi bila bolj turistično usmerjena. V Fier smo slučajno zašli, ker smo iskali kulturno- zgodovinsko znamenitost Apolloni, a je nismo našli. Tudi navigacija je tu odpovedala, z domačini si nismo mogli pomagati… Neka označba je sicer bila, a ni vodila do cilja, tako da smo se morali zadovoljiti z ogledom Fiera, ki ima tudi zelo znamenito univerzo. Sprašujem se, koliko univerz ima sploh ta dežela? A je njihovo izobraževanje res tako razvito?
Obiskali smo tudi njihovo glavno mesto- Tirana.
Kraj Fier – velemesto, veliko bolj urejeno in lepo kot Vlora, ki naj bi bila bolj turistično usmerjena. V Fier smo slučajno zašli, ker smo iskali kulturno- zgodovinsko znamenitost Apolloni, a je nismo našli. Tudi navigacija je tu odpovedala, z domačini si nismo mogli pomagati… Neka označba je sicer bila, a ni vodila do cilja, tako da smo se morali zadovoljiti z ogledom Fiera, ki ima tudi zelo znamenito univerzo. Sprašujem se, koliko univerz ima sploh ta dežela? A je njihovo izobraževanje res tako razvito?
Obiskali smo tudi njihovo glavno mesto- Tirana.
Pokrajina
Letos smo se med dopustom odpeljali na izlet proti jugu, skoraj do grške meje – preko prelaza Llogara (n. v. 1000 m). Tu je pokrajina veliko bolj zanimiva, hribovita, obdana z borovim gozdom, s številnimi useki, globokimi rečnimi suhimi dolinami. Na prelazu je čudovita razgledna točka, ki nudi prekrasno panoramo na albansko riviero z azurno barvo morja, ki se prepleta z različnimi odtenki zelenih lagun.
Nato smo se spustili po vijugasti ozki cesti navzdol proti morju, delno pa še vedno proti notranjosti. Naš cilj je bil Butrint, ki je cca. 130 km oddaljen od Radhime, a vozili smo se 3 ure in 30 minut! Cesta ni tako slaba, a se zelo »vleče«, ker je ozka in ovinkasta. To je tudi edina in najhitrejša povezava z albanskimi letoviškimi kraji (Dheremi, Himare, Borsh, Saranda, Ksamil…), ki se tu kar vrstijo.
V dveh letih smo v Albaniji doživeli marskiaj. Albaniji je dežela, v katero bi se še kdaj vrnila, saj je neodkritega ostalo še veliko.
Piše: Jasmina Škvarč
Komentirajte!
Ste že obiskali Albanijo?
