Otočje sredi Atlantskega oceana – Azori (2 del)

V prejšnji številki ste lahko prebrali prvi del potopisa po čudovitem otočju sredi Atlantskega ocena. Filip in Janja sta obiskala otoke Flores, Corvo in Faial. Tokrat pa preberite, kako se je potovanje nadaljevalo še na preostalih otokih, ki so del Azorov.

Otok Pico in istoimenski najvišji vrh Azorov

Pico je drugi največji otok v azorskem arhipelagu. Istoimenski vrh Pico je ugasli vulkan na otoku in najvišji vrh Azorov ter najvišji vrh na Portugalskem (2351 m), poleg tega pa še ena najvišjih gora na svetu, če prištejemo še višino od morskega dna. Na Pico, v Madaleno,  sva s Faiala prispela z ladjo. Vožnja je trajala približno 30 minut. Presenetil naju je videz otoka, ki je precej drugačen od drugih. Veliko ugaslih vulkanov, vinogradi v kamnitih ogradah, črne bazaltne plaže, zeleno visokogorje v notranjosti in slikovita arhitektura dajejo otoku poseben čar. Že prvi dan sva si v bližini Madalene ogledala Gruta das Torres, podzemno jamo, ki jo je naredila lava. Petkrat dnevno so vodeni ogledi (tudi v angleščini). Priporočljiva je primerna obutev, saj so tla mnogokrat spolzka, strjena lava pa je precej ostra.
Na južni strani otoka sva si ogledala vinograde, ki so pod UNESCO-vo zaščito. Vinogradi so popolnoma drugačni od naših, saj vinska trta uspeva v kamnitih ogradah iz vulkanskih kamenin. Zaradi močnega vetra se je prst lahko obdržala le v takšnih ogradah. Vina, ki jih pridelujejo na Picu, so zelo dobra in res nekaj posebnega.

Tradicionalne vasi in čudoviti razgledi

Naslednji postanek sva naredila v mestecu Layes do Pico z zanimivim muzejem, v katerem sva izvedela veliko o kitolovu in si o tej dejavnosti ogledala še dokumentarni film. Prevozila sva celotni južni del otoka in se na skrajnem vzhodnem rtu zapeljala do svetilnika Ponta da Ilha, nato pa po obalni cesti proti severnemu delu otoka, kjer sva imela v kraju Prainha, v naselju Adegas do Pico, najeto hišico.

Adegas do Pico je naselje dvanajstih obnovljenih starih azorskih hiš, ki pričarajo preteklost tradicionalnih vasi. Najina hiša je imela teraso z lepim razgledom na Atlantik. Pod hišo je bil majhen oceanski zaliv, v katerem sva se okopala.

Naslednji dan sva nadaljevala z ogledom otoka. Na severnem delu otoka sva se sprehodila nekaj kilometrov po obalni poti s črnimi bazaltnimi plažami. Pešpot poteka od Santane do Lajida (zelo lepa tradicionalna azorska vas), kjer je muzej vinarstva. Zanimiva je tudi notranjost zelo ozkega otoka, hribovita, z veliko jezeri in pašniki, na katerih se pasejo krave. Zvečer sva se zapeljala v bližnjo Riberinho z lokalno zabavo, na kateri so brezplačno ponujali domače vino in ribe z žara. Zabava naj bi se začela ob devetih zvečer, v resnici pa se je vse skupaj začelo šele okoli enajstih. Značilno za Azore je vse potekalo umirjeno, nikomur se ni mudilo. To je bil najin zadnji večer na Picu. Kot na prejšnjih dveh otokih nama je bilo tudi tukaj žal, da odhajava.

São Jorge- destinacija za pohodnike

Dolg in zelo ozek otok je skoraj po celotni dolžini visok približno 700 metrov (najvišji vrh Pico da Esperança je visok 1053 metrov). Ob obalah so ravnice, imenovane faje, kjer so kmetije z obdelovalno zemljo, prav kmetijstvo je na tem otoku zelo razvito. Beseda fajã se na Azorih uporablja za ravne predele ob oceanu, ki so nastali z nanosi kamenin s klifov kot posledica erozije oceana in vetra. Veliko je lepih klifov, ki mnogokrat strmo padajo do oceana.
Na São Jorge sva pristala po 35-minutni plovbi iz São Roque na Picu. V  Velasu sva prevzela avto in preostanek dneva izkoristila za oglede. Najprej sva si ogledala zelo lepo mestece Velas, ki predstavlja upravno središče otoka, nato sva se odpeljala na skrajni zahodni del otoka do Ponta dos Rosais, naravnega parka s strmimi klifi, kjer sva se sprehodila do zapuščenega svetilnika (4 km tja in nazaj). Naslednji postanek je bil v botaničnem parku(Parque Florestal das Sete Fontes).

Vožnjo sva nadaljevala mimo Velasa proti Calheti. V penzionu Jardim do Triangulo, katerega lastnika sta Nemca, ki sta košček zemlje spremenila v pravi botanični vrt, sva imela v najemu sobo. S terase najine sobe sva imela čudovit razgled na Atlantik in na Pico. Že zgodaj zjutraj sva nadaljevala s spoznavanjem otoka. Čeprav je bilo deževno in oblačno, sva vedela, da se vreme na Azorih lahko kaj hitro spremeni, iz lepega v slabo in obratno. São Jorge je poznan kot dobra pohodna destinacija. Ta dan sva se odpravila na pohodno pot z vrha Serra do Topo do  Fajã da Caldeira de Santo Cristo in nato do Faje dos Cubres. Avto sva parkirala na vrhu otoka (približno na višini 700 metrov) in se začela spuščati proti oceanu. Pohodne palice so na takšni poti zelo priporočljive. Pot, po kateri sva se spuščala, je bila ozka in je vodila skozi bujno subtropsko rastje caldeire. Vse je bilo zeleno, cvetoče in mirno. Ves čas pa je bil pod nama ocean. Ko sva se po dveh urah hoje spustila do morja, sva še dve uri hodila po ravnici ob oceanu mimo pašnikov s kravami, polj in majhnih, starih azorskih hiš. Utrujena, vendar polna vtisov s poti, sva prišla do cilja. Bilo je že pozno popoldne in bila sva lačna. V majhni, na zunaj precej skromni gostilnici, sva jedla najboljše in najcenejše kosilo (odlične ribe, krompir, solata, sok, kava in sladica – za oba 15 evrov). Vožnja s taksijem nazaj na vrh otoka naju je stala nekoliko več. Skupaj z dvema turistoma iz Španije smo plačali 35 evrov. Vsekakor je bilo to  bolje kot nekajurna hoja do vrha.

Tretji dan sva se najprej zapeljala do Faje do Ouvidor, ki je poznana po naravnih bazenčkih. Že na začetku poti sva pobrala mladega štoparja iz Lizbone. S prijatelji so po otoku potovali z najetim avtom. Ker jih je bilo preveč za en avto, denarja za dva pa niso imeli, je moral na vsaki poti eden štopati. Ogledala sva si še Fajo do São João in kraj Topo z otočkom Ilheu do Topo na skrajnem vzhodu otoka. Tako sva zaključila z obiskom predzadnjega azorskega otoka. Čakal naju je še obisk največjega otoka São Miguel.

​São Miguel

Največji in najbolj priljubljeni azorski otok, imenovan tudi Ilha Verde (zeleni otok), je nastal iz  dveh otokov, ki sta se združila zaradi vulkanskih izbruhov. Od Sete Cidades do Lagoa do Fogo je predel  z 270 vulkani. Najmlajši naj bi ugasnil pred 3000 leti.
Na São Miguel sva prišla s São Jorga z manjšim letalom letalske družbe Sata. Let je trajal komaj pol ure. Letališče na otoku je v bližini mesta Ponta Delgada, ki je s 45.000 prebivalci največje mesto in hkrati upravno središče otoka in celotnih Azorov. Na letališču sva prevzela avto brez klime, ki sva jo pri  26 stopinjah precej pogrešala.
Apartma, do katerega sva se odpravila, je bil na skrajnem vzhodnem delu otoka. Iz Ponta Delgade sva se po notranjosti otoka zapeljala na sever do mesta Ribeira Grande, kjer sva nakupila hrano in si ogledala to lepo mesto. Nadaljevala sva po avtocesti do mesta Nordeste, ki, kot že ime pove, leži na severovzhodnem delu otoka, in naprej po JV obali do Lomba das Fagundas, kjer sta dve obnovljeni stari azorski hiši, večja Casa do Recato in najina Casa das Alveolas.Prijazna lastnica nama je pripravila zajtrk in dala nekaj koristnih napotkov za ogled otoka.
Celodnevni izlet sva namenila ogledu doline Furnas, znane izletniške in zdraviliške točke v notranjosti otoka, poznane po istoimenski vasici, jezeru, toplih vrelcih, gejzirih in seveda po nezgrešljivem vonju po gnilih jajcih, ki ga ustvarja plin vodikov sulfid. Na področju doline sta ugasla vulkana, v zahodnem je jezero Furnas (na višini 359 metrov). Okoli jezera, ki je od vasi oddaljeno nekaj kilometrov, poteka sedem kilometrov dolga krožna pešpot. Na poti ob jezeru se nahaja edina gotska zgradba na Azorih, cerkev z imenom Capela da Nossa Senhora das Vitórias.

Sprehodila sva se tudi po vasici Furnas, pojedla koruzo, kuhano v enem od mnogo gejzirov, in si privoščila kopel v naravnem termalnem kopališču. V kopališču so tolmuni z mrzlo in toplo vodo, bogato z železovimi solmi, zaradi česar je voda rjavkasta. Kopanje je bilo zelo osvežujoče in sva si ga v naslednjih dneh ponovno privoščila.

Tretji dan sva se zapeljala na jug otoka in si ogledala nekaj izletniških točk: Ribeira Quente in Vila Franca do Campo, v bližini katere je znamenita cerkev Ermida da Nossa Senhora da Paz. Parkirala sva na urejenem parkirišču pod kapelo in se po številnih stopnicah povzpela do vrha. Ob vzponu sva občudovala prelepe mozaike iz keramičnih ploščic, ki prikazujejo verske motive. Z vrha je čudovit razgled na mesto in okolico.

Zapeljala sva se v notranjost otoka do jezera Lagoa do Fogo (Ognjeno jezero), ki leži v enem od številni vulkanskih kraterjev na otoku in predstavlja enega večjih vodnih rezervoarjev na Azorih. Nastanek jezera je povezan z vulkanskim izbruhom leta 1563. Razgled na jezero in okolico z vrha, kjer poteka cesta, je čudovit, seveda pa je vse odvisno od tega, kakšen je dan, jasen ali meglen. Okoli jezera gre znana pohodna pot (1–2 uri), ki je žal nisva uspela prehoditi.
Četrti dan sva se zapeljala proti zahodni polovici otoka na ogled ene največjih znamenitosti otoka, Sete Cidades. Peljala sva se po severnem delu otoka in se sproti ustavila na plantaži čaja Cha Gorreana. V glavni stavbi, v okolici katere so plantaže, sva si ogledala postopek pridelave čaja, ga nekaj poskusila in seveda tudi kupila. Na otoku so tudi plantaže kave in nasadi ananasa, ki naj bi ga v 19. stoletju prinesli iz južne Amerike. Danes gojijo ananas v posebnih steklenjakih, ki jih je okoli 3000, čas zorenja je 18–24 mesecev, pridelajo pa ga okoli 2000 ton letno. Ananas je zelo cenjen, ima tudi lastno blagovno znamko, Ananás dos Açores. Tudi midva sva ga poskusila in bil je res dober. Nadaljevala sva vožnjo mimo Ponta Delgade na zahod. Vreme na tem delu otoka nama ni bilo naklonjeno, saj je bilo oblačno in megleno. Sete Cidaddes je vulkanska kotlina, v kateri ležita dve jezeri, ločeni z ozkim nasipom. Razlikujeta se v barvi, kar pa danes zaradi onesnaženosti ni več tako dobro vidno. V kraterju je mestece Sete Cidades. Cesta gre po vrhu kraterja, zato je pogled na jezeri ob lepem vremenu veličasten in ga lahko občuduješ kot eno največjih znamenitosti Azorov. Midva te sreče nisva imela, saj je bilo ves čas oblačno in megleno. Še en razlog več za ponovni obisk Azorov.
​Filip in Janja Simoniti

Komentirajte!

Ste že kdaj obiskali katerega od Azorskih otokov? Kateri pa je bil vam najbolj všeč?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR