Že v osnovni šoli oziroma v nižji gimnaziji sem se začel ukvarjati z novinarstvom . Pisal sem za Šolski list. Potem sem imel na Bežigrajski gimnaziji izredno dobrega profesorja za geografijo. Ker takrat še ni bilo potopisnih oddaj, sem prebral veliko knjig. Knjiga ti spodbuja fantazijo, ko bereš, si ustvarjaš svoje predstave. Takrat sem se že odločil, da bom postal turistični novinar. Kasneje sem šel študirat novinarstvo. Takrat še ni bilo potrebno imeti formalne izobrazbe, zato študija celo nisem dokončal, sem pa z 20 leti že začel delati kot turistični novinar.
To so bile od nekdaj moje sanje in nisem si želel početi nič drugega. Začel sem delati na Radiu Ljubljana, kjer sem se veliko naučil. Vmes sem bil tudi 4 leta politični dopisnik v Beogradu. V zadnjih letih predsednikovanja Tita sem poročal iz Beograda, kamor sem odšel zaradi obljube prijatelju. Tam sem se ogromno naučil in izgubil tudi kompleks majhnih Slovencev pred velikimi avtoritetami. Beograd je bil izjemno pomemben za mojo nadaljnjo kariero, saj sem se takrat imel vsak dan možnost družiti z ministri, predsedniki vlad in drugimi.
Rodil sem se na vasi, zato znam ceniti delo na kmetiji. Kasneje sem na Vrhniki spoznal tudi delavsko okolje, šolanje v Ljubljani pa mi je dalo še dodatno širino. S prisluženim denarjem sem si kupil neodvisnost od staršev, kupil počitnice, ki sem si jih želel. Lahko rečem, da sem človek, ki je globaliziran, vendar s koreninami vezan na Slovenijo.
Na zunaj je videti sanjsko, povezano pa je s stresnimi situacijami, posebej če delaš v dnevnem programu. Posebno na televiziji, ker včasih ni bila tako mobilna, kot je danes. Radio je bil včasih najbolj prijazen medij, saj si lahko že takrat preko telefona oddal gradivo, ko si končal, nato si lahko prosto užival. Danes morajo novinarji pripraviti tudi po 5 prispevkov na dan, takrat recimo enega na 3 dni, pa se je dalo preživeti. Takrat smo po zaključenem delu lahko nadaljevali druženje ob kozarcu vina in tako si lahko res dobro spoznal karakter ljudi. Sedaj je vse bežno, intervjuji so velikokrat kar preko interneta, ni več pristnega kontakta. Od dobrih sogovornikov se lahko veliko naučiš, danes tega učenja ni več. Takrat smo srkali znanje in ga neformalno tudi nadgrajevali z vsakim pogovorom.
Absolutno. Danes je to zelo lahko, zaradi interneta. Vsak pameten človek se pripravi vnaprej. Včasih smo si pomagali s knjigami, ampak to je bilo drago. Problem interneta je le v tem, da moramo res paziti na točnost virov. Velikokrat se zgodi, da dobimo vire z različnimi podatki. Še vedno priporočam, da pred potovanji preverite kako enciklopedijo. Ko sem na samem potovanju, vedno opazujem, kaj je nekje dobro, kaj slabo, kaj bi v Sloveniji s prilagoditvami lahko prevzeli. Vedno sem zavestno opravljal delo, ker sem sporočal veliki množici ljudi. Bistveno je poznati ozadja, ker potem predvidevaš določene posledice in se zavedaš, zakaj nekaj funkcionira.
Najprej mi pade v oči sprejem na recepciji. Če že tam nekaj ne funkcionira, potem začneš že tam na vse bolj kritično gledati. Opazim pa prav vse. To sem se naučil skozi akcijo podeljevanja turističnih nagrad – turističnih bodečih než,- ker sem moral vse res dobro preveriti in argumentirati.
Na Kornate že 33 let hodim na dopust. To je zame pobeg iz turizma. Rad smučam, zato sem pogosto tudi v Avstriji, na Dolomitih, pa tudi v Savojskih Alpah. Imam tudi veliko prijateljev na Češkem, všeč mi je njihova dežela, govorim tudi njihov jezik, zato se pogosto vračam tudi na Češko.
Ja, letos se bom podal na tako potovanje kot ob poročnem potovanju. Letos praznujem 40-letnico poročnega potovanja, ko sem šel kot prvi Slovenec čez Saharo. Sedaj je tam preveč terorizma, zato te v določene predele, ki sem jih takrat obiskal, ne spustijo več. Če mi ne bo uspelo čez Alžirijo, bom šel čez Maroko, torej kombinacija puščave z gorami (Atlas) in morjem, kjer doživiš vse. Ni pa nadomestek za tisto, kar bi rad ponovil. Tisto je bilo res potovanje mojega življenja. Kar trikrat smo bili res blizu smrti, ko se nam je pokvaril avto sredi ničesar. Ko enkrat to doživiš, začneš živeti veliko bolj polno. Takrat res dobiš dodatno energijo za življenje.
Idealov v stvarnosti ni, tudi idealnih počitnic ni. Idealne počitnice so za vsakega drugačne. Za nekoga so idealne počitnice, da mu ni treba nikamor, da lahko počiva doma v ležalniku na balkonu. Potovanja so zmeraj stresna. Za idealne počitnice se je treba učiti in najprej spoznati Slovenijo. Čimbolj poznaš domovino, bolj jo vzljubiš. Zame so približek idealu Kornati, vendar se tudi tam ne počutim več tako dobro zaradi medsosedskih odnosov.
Brez dvoma aktivne počitnice. Da bi si želel ležati…tudi približno ne, mogoče za stavo. Najraje potujem backpackersko, ko lahko največ doživiš in največ vidiš.
Mjanmar me vleče, dokler je še originalen. Mjanmar je velika država, ki se je močno odprla turizmu. Kjerkoli še nisem bil, bi si želel iti. Rad bi videl še več črne Afrike, ampak tam je vedno komplicirano.
Fotoaparat, kamera. Sedaj to nadomeščam s pametnim telefonom, saj so posnetki kvalitetni in telefon zadostuje. Prav tako pa prihranim veliko prostora pri prtljagi.
Pri prtljagi sem zmeraj izredno racionalen. Za potovanje se pripravim v petih minutah. Drugače pa lahko na potovanju vse kupiš, pogosto je tudi cenejše kot doma.
Zbiral sem slike anonimnih slikarjev. Tudi eden tistih lahko nekoč postane Picasso 🙂 Zbiral sem tudi maske, predvsem iz Afrike. Sedaj je stanovanje premajhno. Namesto da so spominki lovilci prahu, raje prinesem steklenico vina ali lokalne dobrote.
Pot čez Saharo. Kot sem že rekel, to je bilo potovanje mojega življenja – poročno potovanje. Veliko sem videl, doživel in se naučil na tem potovanju. Drugo potovanje, ki mi je najbolj ostalo v spominu, pa je bilo potovanje z vlakom od Moskve do Hongkonga. Leta 1991, ko Slovenija še ni bila uradno priznana, so bile razmere pestre in nestabilne. Sredi poti sem izvedel, da je Slovenija postala samostojna in smo to proslavili v mednarodni družbi nekje med Guangzhoujem in Hongkongom.
Spomnim se tudi, da je takrat v Mongolijo prišel Dalajlama, ki ga je na stadion prišlo pozdravit okoli 100.000 ljudi, mi pa smo bili s kamero ujeti na sredini množice. Vsi so se ga želeli dotakniti, saj je on zanje Bog na zemlji. Če se ga dotaknejo, verjamejo, da bodo tudi oni postali sveti. Iz vse tiste množice smo se komaj prebili, imeli smo srečo, da smo tam srečali nekega pomembneža, ki je bil prvotno iz Jugoslavije in nam je pomagal, da smo varno prišli iz množice.
S starostjo človek na slabe stvari pozabi, v spominu mu ostanejo le dobre. Vedno sem pozitivno gledal na stvari. Ko hodim brez kamere, se čim bolj preprosto oblečem, da nisem izpostavljen. Če te nimajo za bogatega, lažje vzpostaviš kontakt z domačini in se pomešaš mednje.
Bolezni v nerazvitih državah, kjer zdravstvo ni na nivoju. Vedno sem zavarovan, 365 dni na leto imam dodatna asistenco, saj še vedno najbolj zaupam slovenskemu zdravstvu.
Sem velik ljubitelj kulinarike. Jem popolnoma vse. Navadil sem se jesti tudi na ulici, čeprav je potrebno vedeti, kdaj in kje. Ni se še zgodilo, da česa ne bi poizkusil. Pojedel sem vse, od kače do krokodila, v Kambodži ščurke, kobilice,… Tudi ljudje te bolj spoštujejo, če ne zavračaš njihove hrane. Krokodilovo meso je za moj okus skoraj najboljše na svetu. Tudi kača je presenetljivo okusna. Pravijo, da bolj kot je kača strupena, bolj je okusna 🙂
V bistvu s temi ”must see’ nisem obseden. Videl sem recimo Machu Picchu, ampak mi je veliko bolj ostalo v spominu, kako smo z Indijanci plesali in uživali na jezeru Titicaca.
5 vaših najboljših potovanj?
– Poročno potovanje po Sahari,
– z vlakom od Moskve do Hongkonga
– Avstralija, ki je res zelo raznolik kontinent,
– Kambodža,
– Peru, Bolivija in Argentina ter Čile (vinsko – kulinarično potovanje).
Najbolj smešen pripetljaj na vaših potovanjih?
V Mongoliji se spomnim, da smo s snemalcem posneli reklamo (pri nas je Kovinotehna iz Celja imela serijo reklam, nemogoče je mogoče). Našli smo Mongolca, ki je bil spreten s konjem in mu naročili, naj jaha vzvratno, potem v polnem galopu pride in pobere palico s tal, se ustavi pred kamero in reče: Nemogoče je mogoče. On je res to vse naredil super, brez ponavljanja. Ni nam bilo jasno, kako si je lahko vse tako hitro zapomnil. Nato nam je prevajalec razložil, da “nemogoče je mogoče” v mongolščini pomeni ” prosim prinesite mi še en čaj”. Nato smo se še dolgo smejali na ta račun. 🙂
Ali menite, da bodo aktualni dogodki na Bližnjem vzhodu in Mediteranu preusmerili turistične tokove?
Absolutno, so jih že, ker je resnično veliko možnosti za teroristične akcije. Tudi teroristi komaj čakajo, da se turistični tokovi obnovijo in lahko spet udarijo. Cilj teroristov je uničiti oblast, vedo pa, da je posebej manj razvitim državam turizem vir dohodkov, zato ciljajo na turiste. Tokovi se bodo preselil iz Turčije tudi zato, ker so tam zidali preveč masovno. Antalya je primer, kjer je 3660 hotelov samo na enem kraju, hkrati imajo čez 3 milijone postelj. Tudi v Egiptu čez 800 hotelov propada. Trenutno se tokovi usmerjajo proti Aziji. Trenutno je tam še mirno, vprašanje pa je, kako se bo islam širil naprej.
Katero državo bi vi priporočili za potovanje?
Islandija je ena najlepših držav za Slovenijo. Postala je bolj dostopna, saj letijo tja tudi nizkocenovniki. Islandija je za slovensko dušo, še posebej za tiste, ki imajo radi naravo, res nekaj posebnega. V Sloveniji nimamo vulkanov, velikih ledenikov in podobnega. Tudi ljudje so prijazni in bodo ostali, dokler ne bo država zasičena s turizmom. Odlična je tudi kombinacija, če letite v Ameriko, se lahko na poti ustavite v Islandiji (za 7 dni brez doplačila).
Priporočam tudi Češko. Je blizu in je poceni. Polno je ponudb majhnih hotelov, Moravska je po karakterju zelo blizu Sloveniji. Češko ne smemo gledati le kot pivsko deželo. Imajo tudi veliko vinogradov, vsako leto kar za 50% povečajo porabo vina.
Dobili ste ugledno priznanje za najboljši turistični film – kako je potekalo snemanje in kako ste dobili idejo za film?
Snemanje je potekalo na križarki. Želel sem prikazati ozadje, ki ga drugi ne vidijo. Kako se hrana v kuhinji pripravlja, kako poteka sožitje 55 različnih narodov, kako zaposlene selijo z ladje na ladjo, da ne bi postali mafijske združbe. Gre za sodobno prostovoljno suženjstvo. Na ladjah je vse res domišljeno do potankosti, tako tudi dobro vidiš, kako poteka organizacija dela na njih.
Kaj je po vašem mnenju turistična “tržna niša” Slovenije?
Slovenija je izbrala pravo dolgoročna orientacijo – zelena, aktivna in zdrava. Vprašanje je, koliko jo bomo mi izvajali v praksi in kako se bomo znali izogniti sodobnemu množičnemu turizmu. Od tega je odvisen naš uspeh. Mislim, da bi morali sprožiti akcije kot nekoč – turizem smo ljudje. Da bi ljudi vsesplošno izobrazili za turizem, da bi bili gostoljubni pa tudi ponosni. Da se pokaže, da tukaj živimo pokončni ljudje, ki za denar ne bomo naredili vsega. Letos mislim, da bo rekordno leto, ki pa je izredno neverno, saj turizem dela ljudi izredno grabežljive. Izkoristimo letošnjo dobro sezono, da se bomo postavili na turistični zemljevid Evrope, in to izkoristimo kot naložbo za naslednja leta. Pametno moramo razvijati nove turistične produkte pa tudi nove spalne kapacitete.
Glamping je že ena taka tržna niša, kjer privabljamo bolj zahtevne turiste. Bolj ovrednotimo vse, kar je domačega, in nudimo pristnejši stik. Preko turistov bomo bolje živeli. Preko turizma lahko zaposlimo veliko mladih ljudi, ki imajo visoko izobrazbo, pa direktno mogoče nimajo turistične izobrazbe. V turizmu lahko dobijo zaposlitev in primerno plačilo. V tej mali deželici, ki je ranljiva, moramo paziti, da ne bomo sem pripeljali neumnosti sodobnega sveta. S ponudbo lahko omejimo število turistov. Prav tako bi lahko bolj razvijali kongresni turizem. To so ljudje, ki sicer sem ne bi nikoli prišli, ko pa vidijo in doživijo našo deželo, spoznajo, da take ni nikjer drugje na svetu. Velika prednost Slovencev je, da znamo veliko jezikov. Menim tudi, da je nerazvitost kapital za prihodnost!
Intervju napisal: Jan Janžekovič
