Odpravil sem se v državo, v kateri naj bi bila zibelka človeške civilizacije in je edina država Afrike, ki ni bila nikdar kolonizirana. Etiopija še ni turistična destinacija, ki bi bila tako oblegana, kot države severne Afrike. Država se nahaja v vzhodni Afriki in meji na severu z Eritrejo, na vzhodu z Džibutijem in Somalijo, na zahodu s Sudanom ter s Kenijo na jugu. Letno obišče Etiopijo več kot milijon ljudi, vendar še zdaleč ni to ogromno število za tako veliko državo. Kjerkoli po svetu sem potoval, sem vedno srečeval Slovence in tudi tokrat sem v Etiopiji srečal skupino starejših, ki je potovala po severu države v organizaciji turistične agencije. Etiopija je dežela za ljubitelje prave Afrike.
Lalibela – sveti kraj Etiopijcev
Skupaj smo potovali z notranjim letom iz prestolnice Addis Abeba v sveti kraj za Etiopijce, v starodavno mesto Lalibela v etiopijski pokrajini Volo. Mesto Lalibela je znano po vklesanih cerkvah, ki jih je kar enajst. Najbolj znana med njimi je cerkev svetega Jurija, ki ima na sebi upodobljen grški križ. Legenda pravi, da so cerkve naredili angeli ponoči, ko so ljudje spali. Cerkve so že sedaj tudi na seznamu Unesca in pravijo, da so osmo čudo sveta. Posebno doživetje pa predstavlja tudi plovba po izviru Modrega Nila. V času našega obiska mesta je potekal največji verski festival Timkat, ki traja tri dni v treh različnih mestih. Poleg Lalibele imajo istočasno festival še v mestih Gondar in Bahir Dar. Sprevodi ljudi na ulicah ter petje in rajanje od jutra do večera vam bodo dali občutek, da mesto diha za ta festival. Lokalni transport ter infrastruktura so v zelo slabem stanju in dotrajani , ponekod ga sploh ni. Elektriko premorejo samo v večjih mestih, pa še tam ni vedno vsak trenutek na voljo. V spominu mi bo za vselej ostala vožnja s starim italijanskim avtobusom (ki ga pri nas že težko najdeš na avtoodpadih), ta predstavlja ponekod edino prevozno sredstvo za ljudi, ki potujejo iz mesta v mesto. Poleg vsakega voznika je ponavadi nekdo, ki zna popravljati avtobus. Včasih pa je mehanik tudi šofer avtobusa. Med vožnjo se je avtobus pokvaril na vsakih nekaj km. Med potniki pa nismo bili samo ljudje, ampak tudi živali (koze so bile zvezane na strehi avtobusa, petelini ter kokoši so si delili prostor v notranjosti). Ker ljudje živijo v velikem pomanjkanju, je zanje vsaka stvar, ki je za nas samoumevna, že skoraj bogastvo.
Pogosto brez elektrike in vode, prodaja kruha enkrat dnevno …
Ko sem prispel v majhen kraj v vznožju Siemens Mountains, ljudje tam že tri dni niso imeli elektrike. Ko ni elektrike, tudi vode ni, ker črpalke, ki dovajajo vodo, prav tako poganja elektrika. Moja soba je premogla star umazan jogi, na katerem sem spal, a namesto elektrike sem dobil svečo in vžigalice. Ker sem v takšnih ali drugačnih sobah že velikokrat spal, me revščina ne moti, saj tako državo doživljam v pristni luči. Prodaja kruha na ulici je bila samo enkrat dnevno ob določeni uri, ljudje in otroci čakajo v vrstah in upajo, da ga bodo dočakali, saj edina pekarna ne more speči dovolj kruha za vse. Vsak v svoji dlani drži bir, njihov denar, s katerim si bodo potešili lakoto vsaj za nekaj trenutkov. Otroci so kljub pomanjkanju veseli, nasmejani in v njihovih očeh ne vidiš revščine. Igrajo se na ulicah, če imajo kakšno nogometno žogo, je to že kar veliko zanje, pa še to pogosto sami naredijo iz starih cunj. Kako malo je potrebno za nekoga, da je srečen, mi v razvitem svetu pa hrepenimo po vse večjem izobilju.
Gorati sever in treking po najlepšem nacionalnem parku Simien, zadnji etiopski cesar …
Sever Etiopije je čisto drugačen, kakor je njegov jug. Na severu so predvsem gorovja, na jugu so savane. Če boste kdaj potovali po severnem delu države, ne izpustite trekinga po gorovju Simiens Mountains, na katerega se povzpnete na tri tisoč metrov nadmorske višine. Obisk tega gorovja je nemogoč v lastni režiji, zato morate najeti kombi ali džip, zraven pa še voznika in skavta, ki ima pri sebi pravi kalašnikov z naboji. Pred vstopom v nacionalni park se morate vpisati pri kontrolni službi, kjer vas zabeležijo v knjigo obiskovalcev ter poleg napišejo uro odhoda. Če se ne vrnete, sprožijo iskalno akcijo. Cena trekinga za njihove razmere ni poceni, ga je pa vredno iskusiti.
Nacionalni parki so vedno bili in bodo zanimivi za ljudi, še posebej, če imaš srečo in opaziš živali, ki tukaj domujejo. Opazili smo opice, ki se zadržujejo v skupinah – imenujejo se gelade babuni. Opice niso več tako nevarne za človeka, kakor je bilo to pred leti. Človek s svojim naseljevanjem omejuje njihov obstoj in prav je, da se jih zaščiti. Na teh področjih živijo tudi ljudje, ki se preživljajo predvsem s pašo govedi in koz, otroci pa prodajajo svoje ročno izdelane spominke in tako še kaj zaslužijo. Otroci ne hodijo v šole in zanje je to edini svet, ki ga poznajo v teh visoko ležečih planinah. Ljudje te na ulici sprašujejo, od kod si. Ko omeniš Slovenijo, nihče ne ve za nas, kar je v teh državah povsem razumljivo. Uraden jezik Etiopije je amharščina. Poleg tega jezika pa še govorijo šestdeset drugih jezikov. Ko omeniš Jugoslavijo, se nekateri spomnijo Tita, saj je leta 1955 in 1959 obiskal to državo s soprogo Jovanko in ljudje se spomnijo Jugoslavije še iz tistih časov, ko je bil na prestolu zadnji etiopski cesar Haille Sellasie. Leta 1959 je na povabilo Tita obiskal Slovenijo tudi sam cesar, ki se je med obiskom mudil na blejskem gradu ter obiskal Brijone in tovarno Tomos v Kopru. V glavnem mestu Addis Abeba se imenuje po Josipu Brozu Titu avenija, nekatere avenije se imenujejo tudi po nekaterih bivših svetovnih voditeljih ter po drugih afriških državah.
Prestolnica Addis Abeba, izvoz kave, izjemni atleti, tradicionalna hrana injera …
V glavnem mestu Adis Abeba je bilo na ulicah zaznati veliko zastavic afriških držav, saj je v tem času potekla afriška unija. Etiopija je velika izvoznica kave. Dežela slovi po izjemnih atletih. Med njimi je največji tekač vseh časov Haile Gebre Sellasie, ki je dvakratni olimpijski zmagovalec, nosilec svetovnih rekordov. Veliko denarja namenja športnim centrom po Etiopiji, saj je med drugim tudi ambasador nacionalnega letalskega podjetja Ethiopian Airways. Ljudje ga imajo za heroja in je zelo popularen ter viden na različnih reklamnih panojih. Tradicionalna hrana v Etiopiji je injera, ki je velika za naše tri palačinke. Na njej so ponavadi začimbe ter zelenjava in meso.
Jug države – številna barvita plemena, daleč stran od civilizacije …
Skrajni južni del Etiopije pa je čisto drug svet. Najbolje ga je obiskati v času, ko ni monsunskega obdobja in so ceste prevozne. Vožnja po dolini Omo ni mogoča brez džipa, ki ima vsak pogon 4×4. Zadnje večje mesto na jugu se imenuje Arba Minch, v katerem moraš pred odhodom v dolino Omo natočiti zaboje za gorivo, saj naprej ni bencinskih črpalk. Ob reki Omo na majhnem koščku ozemlja živi neverjetno število različnih barvitih plemen. Obisk plemen ni mogoč v lastni režiji. Najbolj znano pleme so Mursiji, pri katerih imajo ženske v ustnicah in ušesih glinene ploščice. Meni osebno so bila druga plemena zanimivejša, saj niso bila tako agresivna in nadležna do obiskovalcev. Prvi tujci, ki so prišli pred nekaj leti, so jim dajali denar, zdaj pa zahtevajo za vsako fotografijo plačilo, v nasprotnem primeru se ti ne godi najboljše. Plemena živijo izven civilizacije, v divjini. Včasih so med plemeni potekali boji zaradi kraje živine, zato imajo pri sebi vedno orožje. Name je naredilo prijeten vtis pleme Hamer, saj se niso grebli za denar in so bili do nas prijazni. V zameno sem oblekel kar nekaj otrok z oblačili od doma.
Potovanja po Etiopiji so razgibana, presenečenj in občudovanj je polno na vsakem koraku, kakor tudi krajev, za katere ponavadi rečemo, da so pozabljeni od bogov. To so potovanja za prave sladokusce in izkušnje za vsakogar z željami po pravi Afriki.
Komentirajte!
Kako vam je všeč Etiopija? Bi jo želeli obiskati? Kaj vas najbolj vleče tja oziroma česa se najbolj bojite?
