Gruzija, dežela sonca in vina

Čudovita dežela na meji med Vzhodno Evropo in Zahodno Azijo, toda kje poteka meja? Po moderni definiciji ima Gruzija del razvodij, ki tečejo severno od Velikega Kavkaza in je posledično z majhnim koščkom v Evropi. Gruzija meri dobrih 69.000 kvadratnih kilometrov, vključujoč dve pokrajini, ki sta ločeni, to sta Abhazija in Južna Osetija. Gruzijcev je skoraj 3,8 milijonov, ob razpadu Sovjetske zveze jih je bilo več kot 5 milijonov. Gruzijci imenujejo svojo domovino Sakartvelo.

Vino, morda prva asociacija za Gruzijo

​​Izraz vino verjetno izvira iz Gruzije, kjer ga imenujejo gvino. Gruzijci so bili med prvimi, ki so že pred okoli 8000 leti znali narediti iz grozdnih jagod vino. Ugotovili so, da če stisnejo sok iz grozdnih jagod, ga nalijejo v glineno posodo, zakopano v zemljo, in dodajo vse, kar spada h grozdu, pecelj, lupine in koščice, pokrijejo posodo in počakajo nekaj ur, se začne fermentacija. Po njej nastane čudežna pijača, dišeča, ki po določeni zaužiti količini deluje omotično, v pravi meri pa okrepi dušo in telo. Takšni so bili začetki pridelave vina. Gruzijci še danes pridelujejo vino tudi na ta način, ki je seveda uvrščen na Unescov seznam nematerialne dediščine. Da se razume, že več kot stoletje in pol pridelujejo v Gruziji vino tudi po nam bolj znanih metodah. Vino je zelo pomemben izvozni produkt Gruzije. Ob vinu moramo v Gruziji omeniti še vsaj dve stvari. Mojstri zdravic, imenovani tamade, so nepogrešljivi pri večerjah, porokah, obletnicah ali manj pomembnih srečanjih in dogodkih. Tudi gruzijski križ je iz vinske trte.
Gruzija
Vinska trta in proizvodnja vina sta pomemben del družbenega in ekonomskega življenja Gruzije.

Še povezava s Slovenijo

Kolhida je bilo starodavno antično kraljestvo na območju sedanje Gruzije med Kavkazom in vzhodnim delom Črnega morja od 13. do 2. stoletja pr. Kr. Pokrajina je znana po Argonavtih, Medei in zlatem runu. Morda so Argonavti z Jazonom pripluli po Donavi in Savi do Ljubljane in naprej do Vrhnike in to z zlatim runom, ki predstavlja v grški mitologiji krzno krilatega ovna, ki je lahko letel in znal govoriti. Tudi v grbu občine Vrhnika je Jazonova ladja. Kakorkoli že, Gruzija se ponaša z najstarejšim rudnikom zlata na svetu, ki datira v 4. tisočletje pr. Kr. Menda so rudniki danes še vedno polni zlata. Nekoč so lovili koščke zlata tako, da so v reko položili ovčje kože. Pa še to, Gruzijska prestolnica Tbilisi je tudi pobratena z Ljubljano od leta 1979.

Poleg vina in zlata so dali ljudje, ki so živeli na ozemlju današnje Gruzije, človeštvu še …

​Vino in zlato nista edini dve stvari, ki sta v veliki meri spremenili svet. V Gruziji so našli najstarejšo laneno vrv, vrvico, ki je stara okoli 35 tisoč let. Na videz majhna pridobitev je v resnici spremenila veliko stvari. Ljudje so namreč imeli možnost, da šivajo in popravijo svoja oblačila. Z eno besedo, to je bil le še en korak v smeri sodobne civilizacije, ki je bil narejen na območju današnje Gruzije. ​Tudi med so poznali v Gruziji med prvimi. Nedaleč od mesta Borjomi, na jugu Gruzije, so arheologi našli antične glinene posode z ostanki medu v njih, stare okoli 5.500 tisoč let. Skratka, Gruzija je že dolgo dežela, kjer se cedita vino in med. ​
med
Tudi med poznajo v Gruziji že 5500 let.

Tbilisi, sijajna prestolnica

​Tbilisi je ena najbolj edinstvenih prestolnic, kar jih poznam, ne brez razloga. ? Tbilisi ima več kot milijon prebivalcev in ponuja resnično veliko, od zanimivega starega dela mesta, srednjeveške utrdbe, mogočnega obzidja, kaskadnega dela mesta, toplih vrelcev, reke Mtkvari in arabske arhitekture. V zadnjih tisoč petsto letih so se poleg Gruzijcev izmenjali Perzijci, Mongoli, Arabci, različne iranske dinastije ter ruski imperij in vsak je v mestu pustil svoj pečat. Tudi krak svilene poti je šel skozi Tbilisi.
Tudi lega mesta je nekaj posebnega, leži v dolini, ki jo obkrožajo gore. Recimo temu na hribu ali hribih kraljuje nekaj impozantnih zgradb. Prva je glavna katedrala gruzijske pravoslavne cerkve Sv. trojice, ki je znana pod imenom Sameba, druga impozantna stavba je predsedniška palača, obe sta na vzhodnem hribu mesta. Na drugi strani, na zahodnem delu mesta, stoji dobesedno hiša oz. palača milijarderja in najbogatejšega Gruzijca Bidzine Ivanishvilija. Od modernih stavb je zanimiv še Biltmore hotel, odkoder se z vrhnje terase ponuja najlepši pogled na Tbilisi.
Tbilisi
Še nekaj objektov je zelo modernih. Omeniti moramo navdušujoč, modern in ekstravaganten Most miru, zgrajen leta 2010, ta povezuje park Rike, ki ima obliko zemljevida Gruzije, in stari del mesta. Tudi dizajn mostu je poseben, spominja na morsko žival, morda bo nekatere spominjal na kaj drugega. Zvečer sem si vzel malo več časa, da sem ga fotografiral. Ponoči je osvetljen z več kot 1000 led diodami, tako da je resnično paša za oči. Nedaleč stran pa je še nedokončana koncertna hala in razstavna dvorana, futuristična stavba v obliki dveh cevi.
​Tudi sprehod po starem delu mesta me je navdušil. Z gondolo se lepo pride na hrib Narikala. Nedaleč od lepo ohranjenih ostankov srednjeveškega zidu je kip Matere Gruzije, ki drži v eni roki posodo z vinom za prijatelje in meč za sovražnike. Potem pa v muslimansko četrt, kjer je mošeja in nekaj term. Seveda smo si privoščili savnanje in masažo ter piling. Po savni in masaži smo se počutili kot prerojeni. Večji del starega mestnega jedra je lepo urejen, ogledali smo si tudi najstarejšo cerkev v Tbilisiju, cerkev Sv. Marije iz 6. stoletja. Še danes so stavbe, po katerih so se vile karavanske poti in kjer so bili karavanseraji. Poleg mest popotnika v Gruziji navduši predvsem neokrnjena narava, odlična hrana in gostoljubni ljudje.

Sončna stran Kavkaza, gore Gruzije; Svaneti

Moram priznati, da sem bil zelo presenečen, ko sem prvič videl gore Kavkaza. Bil sem brez besed. Ko smo se peljali v Mestio, je deževalo in reka Enguri je bila motna in deroča, pravo nasprotje pa čez 4 dni, ko je bila umirjena in smaragdno zelena. ​Svanetija je ujeta med Visoki Kavkaz, kjer so gore visoke več kot 5000 metrov, in Svanetsko verigo, ki sega z najvišjim vrhom preko 4000 metrov. V Svanetiju živijo Svanetijci, (pod)skupina Gruzijcev, ki govorijo svoj lasten nenapisan jezik in kjer krvno maščevanje še ni izginilo. H krvnemu maščevanju sodi porota, mediacija in krvno odpuščanje. Navdušilo nas je tudi zapleteno polifonično petje Svanetijcev, ki so bili stoletja stražarji gorskih prelazov. Še danes o pokrajini poleg formalne oblasti v Mestiji in Tbilisiju odloča tudi njihov neformalni svet klanov, ki se po potrebi sestane v Mestii. Tudi njihova najbolj slavna kraljica Tamar je imela v tem delu Gruzije poletno rezidenco, po nekaterih podatkih so v Svanetijo na vrhuncu gruzijskega kraljestva shranili neprecenljive zaklade takratnih vladarjev. 97-letni moški naj bi vedel, kje so skriti ti zakladi, pred nekaj leti je skušal priti do predsednika države, da bi povedal, kje so zakladi zakopani, a je na žalost prej umrl.

Svaneti

Seveda je Svanetija znana po svanetskih stolpih ali utrdbah. Tudi drugje v Gruziji in še ponekod na območju Kavkaza imajo podobne stolpe. Večina svanetijskih stolpov je bila zgrajena med 9. in 13. stoletjem. Vsaka posamezna hiša je imela tudi svoj stolp, v katerega so se po potrebi zatekli v primeru napada ali maščevanja kakega klana. Velikost, višina in število stolpov so simbolizirali moč klanov. Prav tako so v stolpih hranili najdragocenejšo lastnino. Bili so pravi gradbeni mojstri, saj so nekateri stolpi visoki 20 metrov. Območje je najbolj znano po vasi Ushguli, ki je med najvišje ležečimi vasmi v Evropi.​Po prvem bolj turobnem dnevu smo se zbudili v prekrasno jutro. Dan je bil še boljši. Odpravili smo se do mogočnega slapa pod kraljico gruzijskih gora – Ushbo. Na drugi strani mogočne gorske verige Kavkaza je Rusija.

Koruldi
Jezera Koruldi v objemu 4 tisočakov
Od startne točke smo jo mahnili proti slapu v soteski. Deroča voda je dan prej odnesla manjši most in prišli smo v času, ko ga je gruzijska vojska dobesedno popravila pred našimi očmi. Pot ni naporna, daljši počitek smo si privoščili pri graničarjih. Potem pa še pot do impozantnega slapa, ki ga je bilo zaradi pršenja vode malo težje fotografirati. Šele ko sem prišel domov, sem doumel, da je bil slap tako mogočen predvsem zaradi močnega deževja v prejšnjih dneh. ​​
​Za zadnji dan v Svanetiji smo si pustili jezera Koruldi. Počakati je bilo potrebno, da voda odteče in da se kolovozi posušijo, tako smo se lahko zapeljali do jezer, do katerih je dobre štiri ure hoje, če pa je cesta suha, se lahko pride do jezer tudi z džipi. Tudi jezera so bila zaradi deževja v prejšnjih dneh bolj polna vode. Vožnja je bila resnično adrenalinska in nekaj posebnega. Po dobre pol ure vožnje smo se ustavili. Bali smo se za en avto, ki je skoraj »zakuhal«. Medtem ko so se motorji malo ohladili, smo se sprehodili do jezer in okoli njih, ta so resnično v izjemnem okolju, obdana z več kot 4000 metrov visokimi gorami. V jezerih so se zrcalile mogočne gore. Dejansko so slikovita pobočja kar vabila, da jih raziščemo. Morda kdaj drugič.

​Ushguli, vas pod vznožjem najvišje gruzijske gore Shkhara

​​Vmes smo se odpravili še do do najvišje ležeče vasi v Evropi, Ushguli. Vožnja iz Mestie do Ushgulija je svojevrstno doživetje, še posebej, ko se pride v dolino in sotesko reke Enguri. Na poti, po kateri je vožnja trajala okoli dve uri, je nekaj malih zaselkov, a vas ob vznožju najvišje gore Gruzije, Shkhare, je nekaj posebnega. Sestavljena je iz štirih zaselkov na nadmorski višini od 2060 do skoraj 2200 metrov. Občutek sem imel, kot da smo v srednjeveški vasici, v kateri se je ustavil čas. Okoli 250 ljudi še vedno živi v vasi, kjer imajo tudi šolo. Pogosto so v zimskem času odrezani od sveta. Nisem štel vseh stolpov, a naj bi jih bilo skupaj okoli 200! Seveda so pod Unescovo zaščito. Najprej smo se sprehodili proti ledeniku pod goro Shkhara, ki je s 5201 metrom najvišji vrh Gruzije in tretji najvišji vrh Kavkaza. Zopet sem občutil neverjetno divjino, prvobitnost narave, na pobočjih gore so še na roko pokošeni travniki. Potem pa proti ledeniku. Prav zanimivo se mi je bilo ustaviti ob balvanu, do katerega je ledenik segel leta 2013. Od takrat ga je resnično veliko pobralo. Potem pa je sledil sprehod po vasi, med stolpi, kamnitimi hišami, opazovanje življenja, spoznavanje nekaj sakralnih objektov in kapelice iz 12. stoletja. Fantje so jezdili konje, milino je občasno zmotil hrup kakega avtomobila. Prav zanimiv pogovor tujca in domačina sem ujel, da se bo potrebno naučiti poleg angleščine še kak drug tuj jezik.

Ushguli

Še ob vznožje naslednjega pettisočaka Mqinvartsveri – Ledenega vrha

​Gruzija in Rusija sta povezani z gruzijsko vojaško cesto, povezani sta dve velemesti Tbilisi in Vladikavkaz. Ime ne deluje preveč privlačno, čeprav pot obstaja že iz antike, lepo pa je mestoma vidna precej starejša cesta oz. takrat je bil to bolj kolovoz. Tudi v času Svilene ceste je bila pot polna trgovcev in blaga. To je edina pot, ki jo Gruzijci dajejo na razpolago Rusom za prehod iz Evrope v Azijo. Ob vožnji po Gruziji moramo omeniti krave in še druge živali na cesti. Gruzijska vojaška cesta predstavlja prehod iz Evrope v Azijo. Modernejšo cesto so gradili oz. močno izboljšali ruski vojaki konec 18. stoletja. Sedaj pa vemo, zakaj se imenuje vojaška cesta, čeprav so se v preteklosti tod okoli mudili trgovci, popotniki in tudi vojaki in vojske. Ob cesti, malo pod prelazom Jvari, kjer se cesta povzpne na skoraj 2370 metrov nadmorske višine, je spomenik gruzijsko-ruskega prijateljstva. Kljub političnim napetostim so odnosi med ljudmi prijateljski. Gore Kavkaza so na tem delu še posebej slikovite, lepe in fotogenične, za dostope na nekatere vrhove pa so potrebna dovoljenja, ker so ob meji z južno Osetijo. ​Na poti nazaj pa nas je v drugi polovici septembra pozdravil prvi sneg, nekatere gore so bile lepo nežno pobeljene.

Vojaška cesta
Gruzijska vojaška cesta, na kateri se hladijo krave.

Na drugi stani prelaza so zanimivi rdeči depoziti mineralnih vrelcev. V stotih letih se jih odloži za 1 cm, rastejo približno tako hitro kot pri nas kapniki v kraških jamah. Ko prispemo v Stepantsmindo oz. Kazbegi, vse stoji, ker v vasi poteka dirka Red bull. Nič hudega, saj se v okolici ponujajo številne lepe poti. Odpravimo se do hriba Elias, ki leži pod mogočno goro in steno gore Shani, na drugi strani je Ingušetija. Razgled na vas Stepantsminda je veličasten, v ozadju se bohoti gora Kazbegi oz. gruzijsko Mqinvartsveri – Ledeni vrh.

​Kazbegi je dejansko stratovulkan, ki je nazadnje izbruhnil okoli leta 750 pr. Kr. Zato je zelo slikovit, pri dobrem opazovanju se še zaznajo toki lave zadnjega izbruha.

cerkev Sv. Trojice

Naslednje jutro je bilo jasno in Ledeni vrh se je svetil v vsem svojim sijaju. Malo je bilo debate, koliko časa bomo hodili do znamenite cerkve Svete trojice. Jaz sem optimistično rekel, da bomo v treh urah gor in dol in res se nisem veliko zmotil ob tem, da smo bili ob cerkvici skoraj tri četrt ure. Naredili smo lepo krožno pot od vasi Stepantsminda, skozi vas Gergeti po morda ne najkrajši ampak najstrmejši in najlepši poti do cerkve Sv. trojice. Ob cerkvici iz 14. stoletja smo si vzeli čas za zaslužen počitek. Bila je sončna nedelja in obiskovalcev je bilo veliko, tako domačinov kot Rusov. Nekaj naših potnikov se je do cerkvice zapeljalo z jeepi, tam smo se srečali, mi smo prispeli do cilja, oni so se počasi vračali. Ker sem bil oblečen v kratke hlače, sem si nadel predpasnik in tiho vstopil v cerkev. Bila je maša in takoj so spoznali, da nisem prave vere in so me prijazno odslovili. Tudi pot navzdol do Stepantsminde po gozdu nas je navdušila, enkrat smo prečkali cesto, po kateri se je vila kolona avtomobilov, drugače pa milina in spokojnost. Resnično prava pika na i našega potovanja po Gruziji in Armeniji.
Da se razume, Gruzija skriva v sebi številna kulturna bogastva, od srednjeveških utrdb, gradov, arheoloških mest, cerkva in samostanov. Imajo tri mesta, ki so pod Unescovo zaščito, in še petnajst mest, ki so na listi kandidatov za vpis.
Gruzija
Za konec bi omenil še dve stvari. Gruzijska kuhinja je svojevrstna atrakcija in kulinarično doživetje. Tradicionalna gruzijska pojedina je sestavni del kulture, zato lahko imate glede tega visoka pričakovanja, ki vas ne bodo razočarala. Gruzijci so uspeli svojo kuhinjo narediti ne samo čarobno okusno, ampak tudi izvirno, izvrstno, edinstveno in nepozabno.
Gruzija
Za konec bi prihranil še najboljše, Gruzijci so zelo gostoljuben narod, kjer gostje veljajo za darilo, zato so tujci gostje države. Nič čudnega ni, če vas povabijo v dom na obrok ali kozarček rujnega in ponudbe ne zavrnite. V Gruziji se nazdravlja s človekom in z vinom in ne s kako drugo pijačo.
Gruzija

Si tudi vi želite obiskati to čudovito deželo?Če vam je destinacija všeč in bi radi videli ter doživeli to čudovito deželo, se nam pridružite na potovanju.

Piše: Damjan Končnik

Ste že obiskali to deželo, vam je všeč? Katera pa je vaša prva asociacija, ko pomislite na Gruzijo?