Indija – na stičišču življenja in smrti – 2/2

Indija izžareva starodavnost in razkriva velikanska nasprotja; pomeni revščino množic in bogastvo manjšine. Tu druga ob drugi živita preteklost in sedanjost, ki nista zliti, temveč le pomešani. Je mešanica mnogih narodov s samosvojimi izročili in vrednotami.

Indija ljubi barve v vseh niansah in še tako nam kičasti barvni izdelek je njim lahko amulet za počutje in srečo. Barve igrajo v indijski zavesti pomembno vlogo: od živahnih oranžnih cvetov ognjiča, ki so okras skoraj vsakega praznika, do škrlatno rdeče, v katero se ogrne vsaka nevesta na najpomembnejši dan svojega življenja. Indijci krasijo vse, od oblek, živali do avtobusa…Vsak detajl okrasa je košček duše lastnika.

Tokrat sledi predstavitev drugega dela barvitega potovanja po Indiji: Agra  – Orchha – Varanasi – Delhi.

Polna vtisov iz pisanega Rajasthana sva sedla na nočni avtobus, smer Agra.Ker sva si želela vsaj malo odpočiti, sva kupila vozovnico za spalnik, ki pa je bil bolj kot nekakšno podstrešje avtobusa. Glede na to, da je bilo malo prostora za spanje, sva pot krajšala s kartanjem in poslušanjem smrčanja ostalih potnikov.

Agra

V Agro drvijo vsi turisti in domačini, da si lahko ogledajo eno izmed sedmih čudes sveta, sloviti Taj Mahal, simbol večne ljubezni. Zgrajen je bil v času vladanja Shaha Jahana, v spomin svoji tretji ženi, ki mu je rodila 14 otrok.Pravijo, da je Shah ob smrti žene obljubil, da se ne bo več poročil in da bo zgradil najbogatejši mavzolej. Taj Mahal, belo marmornato strukturo, je gradilo 22.000 delavcev  22 let.

Zanimivo je, da tujci plačajo 30 krat dražjo vstopnino kot domačini. Bojda naj bi mi več umazali. Vendar, kamorkoli pogledaš, vidiš kakšnega Indijca, kako pljuva po tleh.

V notranjost Taj Mahala ne smeš vzeti nobene elektronske naprave, nožev, vžigalnikov ali kaj podobnega, s čimer bi bil potencialno nevaren  za razstrelitev objekta.

Še isti dan sva se odpravila naprej, tokrat z vlakom do najine naslednje postaje. Seveda prodajalec vozovnic ni znal angleško, tako da nama je prodal vozovnico za vagon, kjer ni nobenih sedežev. V bistvu je to tovorni vagon, kamor stlačijo toliko ljudi, kolikor jih gre, oziroma nekaj jih visi še skozi vrata. Midva tega seveda nisva vedela in sva se vkrcala v nek drug vagon, ki je bil za povrhu vsega še spalnik.  Tam naju je skupina šolarjev z učitelji lepo sprejela medse in naju zabavala celo pot. Nekje na sredini sva potem morala plačati kondukterju preostanek cene za vagon, v katerem sva sedela.

Fantje so želeli vedeti, kam greva, predvsem pa so naju želeli naučiti hindujsko.
Punce pa so se na vsak način želele fotografirati.

Orchha

Mala vasica, ki človeka prevzame takoj, ko se sprehodi skoznjo.  Polna je arhitekturnih zakladov, predvsem pa tiha, topla in polna srčnih ljudi.

Varanasi

Za konec najinega potovanja sva si pustila še sladico. Najstarejše mesto na svetu, sveto mesto ob reki Ganges, Varanasi. Meni osebno je eno izmed najljubših mest v Indiji. Mesto, kjer je meja med koncem in začetkom življenja zabrisana. Mesto, ki te prevzame, še predno se sploh zaveš. Mislim, da tukaj lahko človek testira, kaj si zares misli o Indiji.

Je najbolj pomembno romarsko središče v življenju Hindujcev. Hindujci verjamejo, da so tisti, ki umrejo ali pa so upepeljeni v Varanasiju, na direktni poti, da se osvobodijo nenehnega ciklusa življenja in smrti ter da njihova duša tukaj končno najde svoj mir.

Pogled na reko Ganges, za katero verjamejo, da se s kopanjem v njej opereš vseh grehov. Pravijo, da karkoli žrtvujete tukaj ali date v dobrodelne namene, bo želo sadove tisočkrat bolj kot na kakšnem drugem svetem mestu.

To seveda zelo radi izkoriščajo ulični prevarantje, ko od tujcev želijo pobrati denar za upepelitev.Če ne želite darovati, vas posvarijo, da to zelo slabo vpliva na vašo karmo.

Romarji se pridejo okopat že nadvse zgodaj zjutraj. Prvi so se pripravljali za skok v vodo že ob 6. uri. Naj omenim, da je bilo takrat okrog 5 stopinj in megleno.

Priporočam vožnjo s čolnom ob zori, iz katerega boste lahko mirno opazovali dogajanje vzdolž reke.

Poleg kopanja v reki v njej operejo tudi oblačila, si umijejo zobe, se naplavajo in odžejajo. Reka vsebuje 1.5 milijona fekalnih bakterij na 100 ml vode. Dovoljena meja, v kateri se človek lahko namaka, je 500/100ml. Ko se očistijo grehov v Gangesu, poskrbijo tudi za novo pričesko. Ženske sušijo sarije, v katerih so se okopale.

Truplo, pripravljeno za upepelitev. Pri obredu lahko sodelujejo samo moški, ker so se v preteklosti ženske od žalosti metale na ogenj.

Običajno si verniki pred dnevnim verskim ritualom na čelo narišejo »Tilaka«, nekakšno znamenje, ki je lahko različnih oblik in barv. Razlikujejo se glede na kasto, kateri posameznik pripada.

Uporabljajo pepel, pasto iz sandalovine, kredin prah, žafran ali druge sestavine. Tilaka simbolizira tretje oko, oziroma oko duše. Večerna molitev ob reki je vrhunec dneva v Varanasiju. Vsak dan se z daritvijo poklonijo reki, ki je osvetljena z na stotinami gorečih sveč, ki jih skupaj s cvetovi prodajajo otroci.

Upepelitev kjerkoli ob Gangesu je velika želja Hindujcev.Če  to ni možno, lahko sorodniki kasneje prinesejo pepel in ga stresejo v reko. Če si družina ne more privoščiti drv, potem včasih v reko vržejo tudi na pol sežgana trupla.

Daritev spremlja petje in ploskanje ter uporaba različnih pripomočkov, kot je kadilo, dišeča palčka, zvonec in ogenj.

Kljub kaotičnemu prvemu vtisu, nenehnemu nadlegovanju prodajalcev, prevarantov, otrok, ki prodajajo razglednice, sva se na koncu najinega bivanja v Varanasiju počutila mirna v duši in polna lepih občutkov, ki ti jih lahko da to neverjetno mesto. Žalostna, da se je potovanje bližalo koncu, sva že kovala načrt, kdaj se zopet vrneva. Upam, da kmalu.

Piše: Špela Kržišnik Mesarić

Komentirajte!

Vpišite komentar in delite svoje mnenje z drugimi bralci. Za oddajo komentarja morate biti prijavljeni s svojim Facebook računom.