Intervju Jasna Tuta

6 let jadranja in več kot dovolj jadralskih avantur je za Jasno Tuta, zamejsko Slovenko, ki je udoben učiteljski poklic zamenjala najprej za nahrbtnik, nato pa za jadranje po obalah Avstralije, Mehike in Francoske Polinezije. Ugotovila je, da bo lahko dosegla obzorje samo, če se preseli na jadrnico. V vseh teh državah, kamor sta s fantom Rickom priplula, si je pridobila nešteto poznanstev, najprej pa predvsem spoštovanje domačinov. Njun cilj ni objadrati cel svet, ampak spoznati skrite kotičke našega planeta, kjer najdete turizem v svoji prvinskosti in kjer jima lokalni prebivalci ob njunem obisku priredijo pravi kraljevski sprejem.

Kako je prišlo do začetka vaših avantur?
Leta 2009 sem šla na pot sama, z nahrbtnikom, s ciljem, da si vzamem prosto leto za potovanje. Kupila sem enosmerno karto v Avstralijo in nisem imela nobenih načrtov. Vse to se je podaljšalo na 6 let. Na tem potovanju sem srečala svojega sedanjega partnerja. On je že v tistem času živel na barki in me je povabil, če bi se mu želela pridružiti. In sem šla.
Kako se je tvoj fant odločil za tovrstno avanturo?
Kot sem že rekla, sem šla na pot sama, s tem da nisem vedela, kako dolgo bom potovala in na kakšen način. Ko sem prispela takrat v Avstralijo, sem iskala prevoz do Sydneya, on pa je iskal posadko za svojo jadrnico in tako sva se našla. Nikoli nisem pomislila na možnost, da takole živiš na jadrnici, medtem ko je moj partner to odkril pred leti, se zaradi tega preselil na barko, nato pa sem tudi jaz ugotovila, da se na ta način da preživljati.
Intervju Jasna Tuta
Jasna na jadrnici. Avtor: osebni arhiv Jasna Tuta
Intervju Jasna Tuta
Srečanje z morskim levom. Avtor: osebni arhiv Jasna Tuta
Kako izbirata destinacije, kamor potujeta?
Ko sem se pridružila mojemu fantu, je kmalu za tem jadrnico, ki jo je imel v tistem času, prodal. Nato sva prepotovala skoraj cel svet v iskanju nove jadrnice, tako sva bila na Tajskem, v Maleziji, Evropi,… Končno sva jadrnico, ki jo imava še sedaj, našla v Mehiki. Nato sva jadrala gor in dol ob Mehiki, na koncu pa sva se lani odpravila v Francosko Polinezijo. Destinacije si izbirava deloma po navdihu, kamor te vleče, tja greš, npr. lahko bi šla proti Kostariki, Južni Ameriki; malo pa je najin plan poti odvisen tudi od vremena.
Katere so tiste ključne informacije, ki pomembno vplivajo na vajino pot?
Bistveno je vreme. Jaz se oziram predvsem na vreme in varnost destinacije. Je kar nekaj stvari pri načrtovanju, ki jih moraš upoštevati. Npr., ko je nekje obdobje ciklonov, takrat ne smeš jadrati. Nekatere destinacije raje sprejemajo jadralce kot druge. Potem so tu problemi z vizumi in dokumenti, tako da je kar precej načrtovanja in moraš vnaprej precej razmišljati, kje boš, kdaj boš tam. Kar dobro se je treba pozanimati, brati in raziskovati.
Kako sta se odločila, da sta v Francoski Polineziji preživela dlje časa?
Tja sva prijadrala aprila lani in sva bila tam eno leto in pol. Ravno v tem trenutku je jadrnica še tam in se vračava nanjo čez 14 dni.
Kaj sta v tem času počela tam, verjetno se nista ravno prepustila lenarjenju?
Verjetno si lahko kdo misli, da cele dneve preživljava na soncu, plaži in nič ne delava. To ni ravno tako. Jadrnica zahteva veliko dela, pa tudi vsakdanja opravila so potrebna, od nakupovanja, pranja perila,… pač za vsa tista vsakdanja opravila, ki jih mi vsi opravimo doma, je potrebno poskrbeti tudi na jadrnici, s tem da je potrebno dodati dela, ki jih zahteva barka. Poleg tega imam službo, to je pisanje. Vsaj dve uri na dan posvečam pisanju, ker pišem razne reportaže, javljam se za razne oddaje. Poleg tega jadrava, potrebno se je družiti tudi z domačini, tako da niti nimam časa, da bi se lahko brezskrbno prepustila sončenju.
Kako je glede hrane in pijače na vajinih potovanjih?
To je potrebno načrtovati vnaprej. Npr., preden sva odplula iz Mehike, sem kupila zaloge hrane in vode za tri mesece. Ko si nekje, moraš vnaprej načrtovati, da si napolniš zaloge vode, rezervoar in isto velja za hrano. Po navadi imava vedno najmanj dvomesečno zalogo hrane in vode na barki.
Picture
Zaliv in peščena plaža. Avtor: Osebni arhiv Jasna Tuta
Picture
Neskončna morska modrina. Avtor: osebni arhiv Jasna Tuta
Kolikšna je najdaljša pot, ki sta jo prebila na morju?
Najdaljša pot, ki sva jo do sedaj naredila, je bila lanska pot iz Mehike do Francoske Polinezije, ki je trajala 32 dni. Pot naju je peljala po Pacifiku in je bila osnova za mojo knjigo, ki je sedaj izšla.
Kako rešujeta težave na morju?
Ko greš na tako dolgo pot, delujejo velike sile na jadrnico in zato se kar precej stvari strga, pokvari, tako je pomembno biti pri tem iznajdljiv. Največ problemov sva imela do sedaj s krmilom. Drugače pa je vreme tisto, ki je največji problem, recimo kak močan veter. Že pet let prej sva jadrala, se s tem dobro natrenirala in pridobila izkušnje reagiranja na vse take in drugačne težave.
Kako je videti tipičen dan na barki?
Menjavava se na 6 ur, tako da imam svojo izmeno popoldne, potem grem spat in imam spet svojo izmeno od 2. do  8. ure zjutraj.
Ali na poti srečujeta veliko sorodnih jadralcev ali nikogar?
Na oceanu nisva srečala nikogar, tako da je tam kar dosti samote. Prav taka je situacija na kakih otokih. Drugače je pa kar dosti ljudi, ki živijo tako kot midva. Ko izbereš tak način življenja, hitro najdeš sorodne duše. Moram priznati, da Slovencev, ki bi tako živeli, nisem srečala, ampak Francozi, Angleži, Italijani se kar odločajo za tak način življenja. Na eni strani imaš nekatere ljudi, ki v treh letih obplujejo svet in se vrnejo v svoj vsakdanjik, na drugi strani pa imaš ljudi, ki se na dolgi rok odločijo živeti na jadrnici, tako kot midva, brez cilja, da bi objadrala cel svet. Srečala sva tudi cele družine, ki živijo na barki.
Brez katerih stvari si ne moreš predstavljati vsakdana na jadrnici?
Naučila sem se živeti brez veliko stvari, npr. hladilnika. Življenja na barki si ne morem predstavljati brez potapljaške maske, Kindle (bralnik), ker ko se stemni, res ne moreš veliko početi in seveda brez ene prijetne družbe tudi ne gre, torej rabiš osebo, na katero se lahko zaneseš in na katero lahko računaš. To so tiste tri stvari, ki bi jih jaz vzela s sabo, kamorkoli bi šla.
Koliko držav sta obiskala z jadrnico?
V bistvu se midva pomikava zelo počasi, recimo 2 leti sva bila v Avstraliji, 3 leta sva bila v Mehiki in sedaj sva bila skoraj 2 leti v Francoski Polineziji. V vseh teh državah sva obiskala skoraj vsak zaliv. Najin cilj ni obiskati čim več držav, ampak se v tistih državah, kjer sva, ustaliti in čim bolj spoznati domačine ter njihov stil življenja, skratka postati del njihove scene. Npr. jaz sem velikokrat šla v nekatere šole pomagat poučevat, v jadralni klub učit otroke jadranja. Če bi se nekje ustavila samo za dva dni, vsega tega ne bi mogla narediti. Najin cilj je, da dobiva prijatelje in naveževa dolgoročna prijateljstva tudi s krajem, kjer sva.
V kateri državi vama je bila hrana najbolj všeč?
Moram reči, da je čez mehiško hrano ni. Zelo so nama bili všeč tudi tamkajšnji ljudi, na splošno so veseljaki in zelo prisrčni. Njihova hrana je zelo dobra in zelo poceni. V Polineziji pa hrana ni bila ravno na vrhuncu in včasih sva se morala kljub neokusni hrani smehljati in reči, da je zelo dobra, čeprav ni. Zanimivo, da je v Polineziji na voljo zelo veliko sadja, ki ga pri nas niti ne poznamo. Dostikrat niti nisva vedela, kako se neko sadje je in katere vrste je, tako da je tudi s tega zornega kota zanimivo spoznavati različne države.
S katerimi domačini sta do sedaj najlažje shajala?
Po eni strani bi rekla, da z Mehičani, predvsem zato, ker so zelo v redu ljudje in tudi zaradi dejstva, da midva oba tekoče govoriva špansko. Polinezijci so tudi zelo zelo gostoljubni in super ljudje, nikoli se nisva počutila nelagodno ali v nevarnosti. Problem je v tem, da ne govorijo nobenega drugega jezika kot francoskega, midva pa sva oba malce slabša na tem področju, tako da ne moreš stkati pristnega prijateljstva zaradi jezikovnih ovir. Lahko si poveš nekaj osnovnih stvari, da pa bi lahko malo več debatiral, se ne da. V Avstraliji pa nisva imela dobre izkušnje, ni se nama zdelo, da sva kakorkoli dobrodošla. Čeprav naj bi bilo tam življenje po eni strani najlažje, je bila obojestranska odločitev, da greva rajši v države, ki niso tako bogate, ampak so ljudje po drugi strani bolj srčni.
Picture
Tradicionalni ples… Avtor: osebni arhiv Jasna Tuta
Picture
…v Francoski Polineziji. Avtor: osebni arhiv Jasna Tuta
Kako vas sprejmejo ljudi, ko pristaneta na obali?
Zelo so veseli, sprejmejo te, kot da si darilo. V nekaterih krajih, kjer sva bila, so tako odrezani od sveta, da turizma na teh otokih sploh ne poznajo in ko prideš z barko tja, so tako presrečni, da te čisto zasujejo s sadjem, darili in te povabijo na večerjo. Oni imajo tisto vasico s 100 ljudmi in karkoli novega se zgodi, je zanje praznik, tako da je resnično lepo priti v kraje, kjer je malo turizma, ker imaš zaradi tega posebno izkušnjo.
Katere nove izzive imata pred sabo?
Letos bova šla do Tonge in verjetno do Fidžija. To je najin letošnji cilj. Želiva si ogledati vse države v Pacifiku. Tonga, Fidži, Nova Kaledonija, vse to so čudovite države. Zelo počasi se pomikava proti Avstraliji, to pomeni eno ali pet let potovanja. Letos sva bila tudi na Novi Zelandiji, sicer po kopnem in nama je bila tudi zelo všeč, tako imava problem, da je držav, ki bi jih želela obiskati, enostavno preveč.
Kako rešujeta primere, če kdo od vaju zboli?
Moraš biti samostojen, se pravi, imava na barki vse, s čimer si lahko sama pomagava, od vseh možnih antibiotikov, pripomočkov za šivanje, rezanje, tako da sva se morala naučiti, kako uporabljati in rokovati s temi stvarmi. Po navadi pa je vedno kak zdravnik v vasi, tako da se da preživeti.
Intervju napisal:Marko Popovič
Komentirajte!
Bi se tudi vi upali podati na takšno avanturo? Zaupajte nam vaše mnenje.