Kaj pravzaprav je Tokio?
Tokio je prestolnica Japonske, poleg tega pa še ena izmed 47 prefektur oz. pokrajin Japonske. Z 38 milijoni je tudi najbolj poseljena metropola sveta, po površini pa je druga največja.
Sama prefektura je sestavljena iz 23 mest, na zahodu so še manjša mesta in vasice, tako da si lahko umislite tudi kak treking po Tokiu. Mimogrede spadata k Tokiu še otočji Izu in Ogasawara, slednje je okoli 1000 km južneje od centra Tokia. Do leta 1868 je bil Tokio znan pod imenom Edo. V 16. stoletju se je tod nahajal majhen grad. Edo je postal politično in vojaško središče Japonske leta 1603, ko je Tokugawa Leyasu prestavil sedež fevdalne oblasti v današnji Tokio. V tem času je bila Japonska združena in v deželi je zavladal mir, napetosti in spopadi med klani so popustili. Edo je kmalu postal eno največjih mest sveta, šogun je dal zgraditi izjemen grad in na ta način razkazoval svojo moč in oblast. Potem pa je cesar Meiji v drugi polovici 19. stoletja prestavil v Tokio še cesarsko oblast. Verjetno že dobivate občutek, da gre za izjemno veliko mesto. Tokio je ogromen in predstavil bom samo nekaj vrhuncev tega megapolisa.
Gremo na dražbo tun na tržnici Tsukiji
Tržnica Tsukiji je največja ribja tržnica na svetu, poleg tega prodajajo še sadje in cvetje in še bi se kaj našlo. Dnevno prodajo okoli 2000 ton rib in morskih sadežev, to predstavlja okoli 15% svetovne dnevne prodaje rib in morskih sadežev; Japonci so pravi ljubitelji morske hrane. Dilema, ali iti na dražbo tun ali ne, za nekatere ni bila težka. Je pa kar naporna avantura. Ko sem prišel domov, sem prebral po največjih in najbolj znanih turističnih vodnikih , da so nekateri šli prepozno na dražbo. Mi nikakor ne, že ob pol treh zjutraj smo se odpravili s taksiji na tržnico. Okoli tretje ure smo že bili v vrsti oz. so nas spustili v čakalnico. Dobili smo svetilne varnostne jopiče in potrpežljivo čakali in sedeli do 5:20. Bodite opremljeni tudi z nekaj hudomušnega humorja, saj smo se počutili v čakalnici kot »begunci«, ravno takrat je bila v Evropi begunska kriza na vrhuncu. Sprejmejo 120 radovednežev, popotnikov, turistov, avanturistov…, ki so razdeljeni v dve skupini. Mi smo bili v prvi, druga skupina ja čakala še 25 minut dlje, do 5:45. Potem pa se je začelo. Odpravili smo se v halo, kjer poteka kontrola kvalitete tun in dražba tun. Po svoje je bilo zelo zanimivo, ampak še enkrat tja ne bi šel, preveč časa je potrebno investirati. Vstopnine pa ni.
Potem smo se vrnili v hostel, pozajtrkovali in še enkrat odšli na tržnico. Kar naporen dan, kot vemo, pa se dan pozna po jutru. Še lani se je odprl grosistični del tržnice Tsukiji za obiskovalce ob 9:00, letos pa so prestavili čas za obiskovalce na 10. uro. Dejstvo je, da je obisk turistov vedno večji, kajti na tržnici se vedno kaj dogaja in kaže se utrip mesta. Tržnica je vedno zanimiva, tudi s fotografskega stališča. Ob desetih pa že zmanjkajo veliki kosi tun (tisti, ki smo bili lani na tržnici, vemo, kaj imamo v mislih). Za odlično dopolnilo se prileže tudi sprehod po »običajnem« delu ribje tržnice. Pa tudi kak prvovrsten suši že dobro tekne.
Želite videti Tokio – edino mesto za to je Skytree
Televizijski stolp je zaščitni znak Tokia in tudi zame edini pravi kraj, kjer lahko rečete, da si lahko mesto »ogledate«. Z višino 634 metrov je tudi najvišja zgradba na Japonskem. Ob zaključku gradnje leta 2012 je bila druga najvišja stavba na svetu. V njej se nahaja velik trgovski kompleks, v zgradbi je še akvarij, planetarij, muzej itd… Razgled ponoči je s prve ploščadi, ki je na 350 metrih, navdihujoč in fascinanten, vsepovsod luči, kamor seže oko. Lepo se vidi zaliv, prometnice, reke in nebotičniki. Koliko energije se porabi samo za osvetljavo mesta, je gotovo ena od idej, ki se mi poraja. Po drugi strani pa Japonci zapirajo nuklearke in v nekaj desetletjih bo vsa energija samo še zelena, res fascinantno. Do poletnih olimpijskih iger 2020 bodo zasadili še pol milijona dreves, da bo mesto še bolj zeleno.
Asakusa- pridih
Glavna znamenitost Asakuse je eden od najstarejših budističnih templjev na Japonskem Sensoi, čeprav je današnja zgradba iz povojnega obdobja. Prvi tempelj je stal tukaj že v 7. stoletju. Že v srednjem veku je bilo na poti do romarskega središča – budističnega templja – veliko trgovin in nekoč tudi prenočišč. Danes prevladujejo trgovine s spominki in hitro prehrano. Nekoč je bila Asakusa še »na deželi« Tokia, kasneje pa v predmestju. Vseeno se je ohranilo nekaj starega šarma. Z zelo veliko sreče vam lahko pot prekriža tudi kaka gejša.
Dolga stoletja je bila Asakusa vodilna četrt zabave v Tokiu. V obdobju Edo (1603-1867) je bila Asakusa še vedno zunaj meja mesta. Tukaj so bili teatri in velika rdeča četrt. Ob prelomu iz 19. v 20. stoletje so bile v Asakusi že prve kinodvorane.
Vas tišči, morate na fiziološko potrebo?
Pa gremo še do cesarske palače in vrtov na vzhodni strani cesarske palače, ki so dejansko del palače. Ti so odprti za javnost. Ob sprehodu po vrtovih dobimo občutek za velikost gradu in obrambne linije, ki so obdajale grad, kot so jarki, stene, obzidja, vhodna vrata in stražni stolpi, ki pričajo o mogočnosti gradu.
Grad Edo je bil dom šoguna Tokugawa, ki je vladal na Japonskem od leta 1603 do 1867. Še cesar Meiji je živel tukaj 21 let, preden so zgradili novo cesarsko palačo. Pred nekdanjim grajskim stolpom je širok travnik, danes pa se vidijo na hribčku samo temelji, kjer je stal grad, ki je bil zgrajen leta 1638. Po enaindvajsetih letih je največji in najmogočnejši grad Japonske na žalost zgorel. Nikoli ga niso obnovili. Navdušijo pa nas japonski vrtovi. Pokukati smo še v šintoistično svetišče Yasukuni, ki je bilo ustanovljeno leta 1869 v spomin padlim v vojnah za svojo domovino tako doma kot na tujih tleh. Teh je okoli 2 in pol milijona. Mednje so konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja dodali še nekaj vojnih zločincev, kar je poskrbelo za kontroverzne debate o svetišču. So pa bili Japonci v raznih vojna od konca 19. stoletja do konca druge svetovne vojne. Vpleteni so bili v kitajsko-japonsko vojno, spopadli so se z Rusi, napadli in zavzeli so del Mandžurije, pomembni akterji so bili tudi v prvi in drugi svetovni vojni.
Sedanja cesarska palača se nahaja na območju nekdanjega gradu Edo. Gradnja palače je bila končana leta 1888, med 2. svetovno vojno je bila uničena in po vojni obnovljena v istem slogu. Poleg palače je še čudovit očalni most, ki prispeva k zanimivemu vtisu palače. Poskrbljeno je tudi za skupinska fotografiranja, lahko si predstavljate, da je med tednom polno šolskih skupin. Tudi če vas tišči na potrebo, je stranišč kar nekaj, dodan je celo zemljevid WC-jev, da veste, kje se nahaja naslednja priložnost.
Sinjuku, Shibuya in Harajuku
Na zahodu Tokia so najbolj zanimiva »mesta« Shinjuku, Shibuya in Harajuku. Da ne bi podcenjevali ostalih »mest« Tokia, je potrebno omeniti, da so to morda najbolj prikladna mesta za raziskovanje, še posebej Sinjiku, kjer je glavno prometno vozlišče na zahodu megapolisa.
Shinjuku je eno od 23 mest, čeprav ga običajno povežemo z nakupovalnim centom okoli postaje Shinjuku. Gre za najprometnejšo železniško postajo na svetu, ki jo prečka vsak dan okoli 3 in pol milijona ljudi. Poleg tega je tukaj še velika avtobusna postaja, ki je od letos prenovljena. Letos je bilo prav zanimivo, ko smo za spremembo z avtobusom in ne z vlakom prispeli v Tokio, natančneje na najbolj prometno postajo – Shinjuku. Sprememba je bila dobrodošla, ker sem doživel mesto s popolnoma druge perspektive. Zanimivo, kljub gneči na cesti ni bilo zastoja. Disciplina voznikov je izjemna, nobene menjave voznih pasov. Na Japonskem tudi z lahkoto odložiš prtljago, omarice, večje in manjše, so marsikje na voljo, prav tako se jo da pustiti na kakem turističnem uradu. Cena je pogosto odvisna od velikosti prtljage. Zanimiv je tudi nov turistični urad na avtobusni postaji Shinjuku. Poleg vedno nasmejanih stevardes pozdravi obiskovalce tudi robot. Takoj se seznaniš, kaj vse ponuja Tokio in kaj vse spada k turistični ponudbi Tokia.
Tako kot Sinjiku je tudi Shibuya polna ljubezenskih hotelov, kjer ponujajo dvoposteljne sobe za dve ali tri urice čez dan, ki jih imenujejo počitek, ali pa ponoči, ko gre za bivanje. Kot že ime pove, je hotel namenjen preživljanju nekaj nemotenih uric in sprostitvi.
Pa pojdimo še v naslednje »mesto« Harajuku, zopet samo v okolico glavne postaje. Tukaj je središče najbolj ekstremnih najstniških kultur in modnih stilov na Japonskem. Osrednja ulica najstniške kulture Harajuka je Takeshita Dori (ulica Takeshita), ki je polna modnih butikov in trgovin z oblačili. Prav tako je ulica polna prodajaln s hitro sladko prehrano. Vse je v znamenju pink barve, nekje na Japonskem sem prebral, da je to barva nedolžnih čustev. V tem »mestu« se nahaja tudi svetišče Meiji, ki je posvečeno cesarju Meijiju in njegovi soprogi, cesarici Shoken. Cesar Meiji je v drugi polovici 19. stoletja odprl Japonsko svetu in je bil zelo priljubljen cesar, ki je vladal od leta 1867 do 1912. Svetišče se nahaja v čudovitem gozdu, pravšnji kraj za pobeg od velemestnega vrveža.
Fuji – vzemite si čas za izjemno goro
Gora Fuji oz. Fujisan leži na 7. največjem otoku na svetu Honšu, šest otokov je kar precej večjih. Jih znate našteti? Gora Fuji je tudi 7. najvišja gora nasploh na otoku, npr. Mont Everest leži na kontinentu, zato ne šteje. Uspete našteti teh šest gora? Gora Fuji je visoka 3776 metrov, zopet 2 sedmici. Sedmica je srečna številka in tudi vsi, ki jo osvojijo, so srečni. Fuji je aktiven vulkan, nazadnje je izbruhnil pred dobrimi 300 leti. Ko smo na Japonskem, moramo vedeti, da je tudi 3 magično število. Fuji spada med tri svete gore Japonske, poleg gore Tatu in Haku. Prvič je bila osvojena že leta 663, glavni motiv je bil duhoven, umik v samoto, meditacija, osvojil jo je menih. Do cesarja Meijija je bilo ženskam prepovedano plezati na goro, tako je bila prva ženska na gori šele leta 1868.
Gora Fuji je od leta 2013 na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine, ker je gora navdihovala umetnike in pesnike in je že stoletja kraj romanja. Današnji »romarji« so še številčnejši kot nekoč, prihajajo z vseh koncev sveta, letno pa goro osvoji okoli 280.000 ljudi. Menda se jih okoli 1000 vsako leto »izgubi«, vrnejo se na napačen kraj. Lahko boste prebrali, da je poleti, ko je sezona, vzpon na goro Fuji enostaven in vam lahko vzame v najboljšem primeru samo dobre 4 do 8 ur, ampak vzemite vzpon skrajno resno.
Eno prvih vprašanj, ki jih dobim od turistov, je, ali bomo videli goro Fuji, ki leži le okoli 100 km zahodno od postaje Sinjuku. Lani smo imeli srečo in jo videli iz zraka, letalo se je že spuščalo in na srečo sem bil ob oknu na pravi strani. Če je vreme lepo, se jo vidi iz Tokia ali Yokohame, če se peljete z vlakom ali avtobusom pod goro, prav tako, če vreme sodeluje. Ampak to ni tisto pravo. Odločil sem se, da gremo malce bliže gori, na severni strani je pet jezer, območje leži na nadmorski višini okoli 1000 metrov. Od Tokia do Kawaguchika je lahko samo dobra ura vožnje s hitrim vlakom, mi pa smo si vzeli čas. Nekajkrat smo prestopili in zamenjali vlak, zadnji del pa je bil še posebej zanimiv, ker smo se peljali s panoramskim vlakom, ki je zelo počasen, menda ne gre hitreje kot 60 km/h. Pozdravili smo se s fotografi, ki so fotografirali goro z najlepše panoramske točke. Strojevodja je hitro ugotovil, da si resnično želimo fotografirati Fuji. Na poti je za nas naredil še dodaten fotopostanek, za kar smo mu bili zelo hvaležni. Po več kot dveh urah smo prispeli v Kawaguchiko. Ni težko ugotoviti, da je tukaj tudi izhodišče za vzpon na goro Fuji, najprej se zapeljete do vzpenjač in potem na vrh. Fuji je že bil rahlo pobeljen, tako da sta se dve poti, ki v cikcakih vodita proti vrhu, lepo lesketali. Dekoracija oblakov je dodala svoje. V začetku novembra so v okolici jezer tudi javori že z rdeče obarvanimi listi. Kratka vožnja po jezeru Kawaguchiko je zanimivo doživetje, na vzpenjačo za naslednji pogled pa smo čakali malce dlje, ampak je bilo vredno.
Za konec kratkega opisa Tokia in gore Fuji bom omenil samo prvo misel, ki smo jo imeli, ko smo se prebijali v Tokio, in ta je, oj, tukaj pa ne bi živel. Nekako smo se potem vendarle malo sprostili in ko smo spoznali še zelene površine mesta, je bil občutek veliko boljši. Nato pa še izlet do gore Fuji, ki je bila prava pika na i ali j letošnjega potovanja na Japonsko.
Komentirajte!
Ste že obiskali Japonsko ali jo imate morda namen obiskati? Kaj vas je tam najbolj navdušilo oz. kaj vas vleče tja?
