Kamčatka je polotok številnih naravnih lepot in eden najbolj izjemnih predelov našega planeta. Kamčatka je skoraj v celoti prava divjina, premrežena z rekami in dolinami, vročimi vrelci, vulkani in gorami. Meji na Magadan in Čukotko. Sam polotok meri dobrih 270.000 km2, sama pokrajina pa 472,300 km2, v kateri živi dobrih 322.000 ljudi. Sam polotok leži med Severnim Pacifikom in Ohotskim morjem, dolg je 1250 km. Ob pacifiški obali polotoka poteka 10.500 m globok Kurilsko-kamčatski jarek. Potrebno je dodati še Komandorske otoke, ki so najbolj zahodni del Aleutskih otokov.
Kako na Kamčatko?
Petropavlovsk
Po dolgem in napornem letu se prileže malo počitka. Po drugi strani pa nam popotniška radovednost ne da miru. Po tuširanju in kratkem počitku smo se odpravili v center mesta. Mesto je zelo razpotegnjeno, večinoma se naslanja na pobočja, tako da je zelo dolgo. Do pravega centra je bilo morda kakšen kilometer, že na pol poti pa nas je srečal prvi slovenski objekt, hokejsko dvorano je dalo zgraditi podjetje Duol d.o.o. Gremo še v center, kjer je glavna upravna stavba okraja Kamčatke, poleg se bohoti Leninov spomenik in seveda simbol Kamčatke, medved, ne živ, da ne bo pomote. Plaža je lepa in peščena, privoščimo si nekaj za pod zob in domače pivo. Ko sem bil tukaj prvič, sem se usedel na avtobus in se zapeljal do konca mestnega prometa v naselje, ki je delovalo precej zapuščeno. Odpravil sem se proti tovarni, v kateri je delalo pred razpadom Sovjetske zveze 5000 delavcev, tako mi je povedala domačinka. Propadla tovarna, a vseeno je bil razgled čudovit. Ni bilo težko razbrati, kje je bila nekoč samopostrežna restavracija (stolovaja). Med bloki je bil še en spomenik Lenina. Še bolj zanimiv je bil izlet s taksijem skorajda na vrh vzpetine, od koder je bil izjemen razgled nad mestom, vulkanoma Avača in Korjak ter zalivom, Rusi imenujejo notranji zaliv Avačinskaja guba. Sprehod po mestu smo končali z obiskom nekaj trgovinic s spominki, ki dobro pričarajo življenje avtohtonih prebivalcev. Za tiste, ki so prvič v bolj vzhodnem delu Rusije, je zanimivo, da je večina avtomobilov japonskih z volanom na desni strani, ruskih je zelo malo, prav tako evropskih. Številni avtobusi pa so korejski.
Spoznajmo zaliv Avača
Ruski pojem zaliva je drugačen kot naš, je že tako, da je v Rusiji vse večje. Na mojem prvem potovanju je bil lep sončen dan, a smo morali čakati, da smo zapustili Avačinsko gubo. Povedali so nam, da imajo protiteroristično vajo. A dvourno čakanje se je izplačalo. Na srečo je prišlo še blizu čolna nekaj tjulnjev, miza pa je bila bogato obložena s kaviarjem in dimljenimi ter sušenimi ribami. Potem pa se je začelo, najprej smo se zelo približali bazaltni šamanski skali. Na poti smo lahko uzrli kar nekaj tjulnjev, prav tako pa je bil pester svet ptic. Otok Staričkov je zaščiteno območje, rezervat in gnezdišče številnih ptic, veliko je bilo severnopacifiških njork. Na čereh so se sončili tjulnji, morje je bilo kar vzvalovano. Posadka se je trudila, da bi zajeli vršo in iz nje potegnili kako kraljevsko rakovico, a ni šlo. Potem so nam postregli z odlično ribjo juho in kraljevskimi rakovicami, ki so jih imeli v hladilniku. Resnično so nam teknile, dobili smo otroške škarjice, da smo lažje prišli do slastnega mesa. Malo sem se pošalil, bolj ko smo jedli, bolj so nam nosili rakovice. Vem, da je bila miza polna rdečih in ostrih lupin. Ko se je morje za kratek čas umirilo, smo šli na ribolov. V desetih minutah sem ujel vsaj 4 velike ribe, ki smo jih vzeli s sabo na pot. Da ne bo pomote, tudi ostali so pridno lovili, tako da smo hitro napolnili dve 30-litrski vedri z ribami. Tudi nas ribičev je bilo okoli 20. Dva potnika sta že na začetku dobila hudo morsko bolezen. Sledila je še vožnja ob znamenitih čereh »Trije bratje«. Malo sem komentiral, da če so trije, nekako dva vedno bolj držita skupaj, tretji pa se raje malo umakne, vsaj tako sem jih videl jaz.
Pa gremo še po Kamčatki na vulkane Mutnovski in Goreli
Potovanje po Kamčatki, razen med mesti, je seveda nekaj posebnega. Potuje se v 4- ali 6- kolesnikih, pogon je na vseh oseh. Ne bom trdil, da se ne bi dalo najeti vozila, pravega terenca, vendar so oznake na stranskih cestah zelo slabe. Sam bi si želel takšnega potovanja, a kot je videti, ga še nekaj časa ne bom doživel. Je pa vožnja s težkimi ruskimi tovornjaki posebno doživetje. Povprečna hitrost potovanja izven glavnih cest je zelo nizka. Vožnja je naporna, računajte na potovalno hitrost okoli 20 km na uro, najhitrejši zemljani bi nam bili za petami.
Ko sem bil drugič na Kamčatki, sem v vodi uzrl losose, seveda smo se ustavili, z lokalnim vodnikom sva zdrvela do reke pod mostom, jaz sem jih fotografiral, vodnik pa je naredil odličen posnetek lososov v vodi in mene. Morali smo nabrati še nekaj lesa, da smo si zvečer zakurili taborni ogenj. Meni so nekako najbolj všeč mešane družbe. Ko sem bil prvič tam, so bili moji sopotniki večinoma iz Rusije, a tudi iz Nemčije, Španije, Belgije in Kitajske, zadnji omenjeni je imel s sabo dron. Ne pozabite na repelent in mrežico proti komarjem. Nekateri so mi povedali, da sta jih v desetih dneh pičila le dva komarja, drugi nismo imeli take sreče. Da pa ne bo pomote, na trekingih je zelo malo komarjev, ker ni vode, kampira pa se pogosto v bližini kake reke, tako da je takrat situacija malo drugačna. Zelo pozno smo prišli do mesta, kjer smo si že v temi postavili šotore. A noč je bila jasna in polna zvezd, toliko jih še nisem videl v življenju. Večer smo končali ob tabornem ognju in ruskih melanholičnih pesmih.
Pa gremo na vulkan Mutnovski
Po zajtrku nas čakata še skoraj dve uri (drugič pa še kako uro več) vožnje do vznožja vulkana Mutnovski, ki velja za morda najlepši vulkan Kamčatke. Če pade pozimi manj snega, prispemo hitreje do izhodišča, sicer lahko poteka vožnja še v avgustu po snegu. Že samo ime »mutnovski« pomeni moten. Za začetek so me prevzele barve kamnin in pokrajine, morda tudi zaradi rahlo oblačnega vremena. Ko gremo proti prvemu kraterju, pa nas prevzame kontrast med ledom in paro fumarol. Vulkan Mutnovski je sestavljen iz štirih kraterjev in je med aktivnejšimi na Kamčatki. V prvem kraterju je polje fumarol, blatnih in žveplenih vrelcev. Slednji so še posebej lepi, veliko je elementarnega žvepla. Ledena kulisa v ozadju je nekaj posebnega, led je obarvan v pisano paleto barv. Pa gremo še do naslednjega kraterja, ki je pravi kontrast prvemu. Po njem še v poznem poletju plavajo kosi ledu. Tretji pa je zopet kontrast drugemu. Malo se je potrebno povzpeti, v pomoč so vrvi. Seveda niso sidrane, ker bi sidrišča kmalu razmajala vulkanska aktivnost in tresenje tal. Ko smo šli do zadnjega kraterja, smo imeli nekateri res občutek, da se nam tresejo tla pod nogami. Prav zanimiv občutek je z roba kraterja opazovati še v žrelo fumarole in solfatare. Nedaleč stran od vulkana je lepa slikovita soteska z 80 metrov visokim slapom, ki se imenuje Opasni. Ime pove vse.
Zdaj pa še na vulkan Goreli
Morda najbolj znana fotografija vulkanov s Kamčatke je posneta na tem vulkanu. Vulkan Goreli ima v korenu besede goreti. Nič čudnega, vulkan je nastal pred okoli 38.000 leti po silovitih izbruhih okoli 100 km3 tefre, se pravi vulkanskega pepela. Iz kaldere, ki je velika 13,5 x 9 km, se je spojilo 5 starovulkanov, danes je v vulkanu Goreli 11 kraterjev. Najbolj znamenit je prvi, ki ga osvojimo po okoli treh urah hoje. Pohod po robovih kraterjev je zanimiv in poučen. Ker smo imeli veliko srečo z vremenom, da ni bil veter močan, so lokalni vodniki lahko podronali vulkan in nas. Zaradi veliko še nestaljenega snega je bila tudi okolica zelo slikovita. Težko mi je reči, kateri me je bolj navdušil, ker sta oba nekaj posebnega.
Kamčatka, Kurilsko jezero, medvedi, rdeči lososi
Na jugu Kamčatke se nahaja najbolj znamenito jezero polotoka, Kurilsko jezero. Je drugo najgloblje jezero v Rusiji za Bajkalom, z največjo globino 316 metrov. Jezero, s površino 76 km2, leži na 104 metrih nadmorske višine. Iz Kurilskega jezera teče reka Osjornaja proti zahodu v Ohotsko morje. Po tej reki poleti prihajajo številni lososi v jezero, tukaj živi največ rdečih lososov v Aziji. Kurilsko jezero je naravni rezervat, znan tudi po tem, da je tukaj največ kamčatskih rjavih medvedov na kvadratni kilometer na Kamčatki in verjetno tudi v Rusiji. Do tja se pride s helikopterjem, lahko tudi po cesti in preko rek s kamioni ob dejstvu, da je pot zelo dolga in naporna. Helikopter leti ob lepem vremenu, če želite tja, vzemite morda kak dodaten dan. S helikopterja je pokrajina Kamčatke nekaj posebnega. Veliko je seveda vulkanov, kraterjev, rek in tudi gozdov. Barve in formacije se izmenjujejo, leti se nizko nad površjem. Po okoli dveh urah smo pristali s helikopterjem ob Kurilskem jezeru. Osebje ob heliportu je za vsak slučaj imelo puško, da se odžene morebitnega vsiljivca. Ob jezeru je tudi baza za tiste, ki si želijo doživljati in fotografirati medvede več dni. Domačin je obdeloval velik kos lesa in rezbaril ne tisto, kar je značilno za Kurilsko jezero, ampak Lenina, da tudi v tem kotičku Rusije ne bi zbledel spomin na veliko revolucijo. Ob jezeru je kaj videti.
Najprej smo šli do mostu, pod njim pa so števci rib, da vedo, koliko lososov se pride drstit v Kurilsko jezero. Seveda smo tam srečali prve medvede ob spremstvu lokalnega vodnika s puško. Kamor koli sem se ozrl, so bili medvedi, dva trije ali še več. Sledil je še bolj zanimiv del izleta, s čolnom smo se odpravili po Kurilskem jezeru. Že na poti smo zopet opazovali losose in medvede, ti imajo najraje kožo lososov, ker vsebuje največ maščobe in je za medvede najbolj aromatična. Že po petnajstih minutah vožnje s čolni smo zagledali medvede, samico z dvema mladičema. Samica je ujela lososa in mladiča sta se skorajda stepla za plen. Po manjšem prepiru mladičev je bila družina zopet združena. Rdečih lososov je kar mrgolelo v vodi. Na izletu smo videli okoli 15 medvedov, nekateri so nam povedali, da je število zelo nizko, jaz sem bil seveda zadovoljen s to številko. Izleti s helikopterji so dragi in stanejo preko 500 €, piloti naredijo še dva dodatna postanka. Prvi postanek je bil v kalderi vulkana Ksudač. Sopotnica ob meni je bila že malo utrujena in zato sem sedel ob oknu, tako da sem imel še boljše pogoje za fotografijo. Ob jezeru je ogromno plovca, kamnine, ki ima nižjo gostoto od vode in posledično plava na njej. Tretji postanek pa je namenjen okrepčilu in relaksaciji v vročih vrelcih Hodutkinsky. Na mestu, kjer je slačilnica, je bila voda tisti dan prevroča za kopanje, a smo hitro našli bolj prijetno mesto za kopanje in namakanje. Zadnji del poleta s helikopterjem do heliporta v okolici Elizovega nam je odkril v daljavi še vulkana Mutnovski in Goreli. Po končanem izletu sem se odpravil še do pravih domorodcev Kamčatke, ki so me navdušili z grlenim petjem in plesi, vse pa me je spominjalo na Inuite, saj so z njimi gotovo daljni bratranci.
Dolina gejzirjev
Dolina gejzirjev je edino polje gejzirjev v Aziji in druga največja koncentracija gejzirjev na svetu, za nacionalnim parkom Yellowstone. Dolina je dolga 6 km, v njej se nahaja okoli 90 gejzirjev in fumarol, še posebej veliko jih je na levem bregu reke Geisernaya. Dolina je del Kronotskega nacionalnega parka, ki spada v svetovno dediščino Kamčatskih vulkanov. Do doline je mogoče priti le s helikopterjem. Vodnik Kiril mi je pripovedoval, da sta šla z očetom na treking v Dolino gejzirjev, ko je bil še mlad, in da je pohod tja in nazaj trajal dobra dva tedna. Dolino gejzirjev je odkrila leta 1941 znanstvenica Tatjana Ustinova. Odkritje je objavila 14 let kasneje, vendar je bilo območje do leta 1972 relativno precej neraziskano. Veliki gejzir bruha do višine 40 m in je eden od okoli 30 gejzirjev, katerih vsak ima ime.
