Korzika – biser Sredozemskega morja

Po nekajletnem premoru sem si letos spet zaželela nekaj adrenalinskega, raziskovalnega dopusta in ker je prvotni načrt splaval po vodi, sem si ob odhodu na Korziko, ki ni bila v mojem načrtu, le rekla, da naj uživam v vsakem trenutku, ki ga bom tam preživela. Tako je tudi bilo in nazaj sem, kot večina udeležencev, prišla – navdušena.Na treking sem se podala s turistično agencijo, njenim vodnikom Renatom, njegovim sinom – voznikom Vanjo –  in preostalimi 21 udeleženci, zbranimi s koroškega, štajerskega konca in tudi iz okolice Ljubljane, Idrije, Kranja in Postojne.

Nekaj o Korziki

Korzika je sredozemski otok, dolg 183 km in širok 83 km. Naseljuje ga približno 280.000 prebivalcev, a njihovo število upada. Priseljencev iz drugih držav je na otoku malo, večina ljudi pa živi v obalnih predelih in v okolici večjih mest, predvsem Ajaccia in Bastie. Notranjost otoka je, z izjemo mesta Corte, redko poseljena.Sam otok je razdeljen na 4 območja: Bastia in sever, Ajaccio in zahodna obala, Bonifacio in jug ter Corte in notranjost. Vsako izmed teh območij je edinstveno, enkratno in posebno, čarobno. Vsak del posameznika očara na svojstven način in te nikakor ne more pustiti malodušnega.

Bastia in sever

20. aprila ob 3. uri zjutraj se je začela naša dogodivščina z odhodom iz Maribora in okrog 13. ure smo prispeli v pristanišče Livorno, od koder smo z majhno zamudo odpluli na 4-urno plovbo proti korziškemu pristanišču Bastia, kamor smo prispeli okrog 18.30. Mirna vožnja s trajektom je hitro minila.
Po prihodu v Bastio nas je čakala še vožnja na zahodni del otoka v mesto Calvi – držali smo se nove ceste N197, saj bi nam vožnja po serpentinah in stari cesti, ki povezuje mesta, vzela še najmanj dodatni 2 uri vožnje. Na otoku je voda po večini pitna in na samem otoku je 46 jezer ter speljanih kar nekaj planinskih transverzal (GR20 – dolga 200 km, razdeljena na 15 etap, transverzala Od morja do morja,…) in planinskih poti. Ima več kot 100 vrhov, visokih nad 2.000 m n.v.. Je zelo hribovita dežela in ko se vozimo z vzhodnega dela otoka na zahodni del, se nam na nekaterih točkah prav lepo prikaže najvišji vrh otoka – 2.706 m visoki znameniti Monte Cinto, zasneženi vrh, obsijan z zahajajočim soncem.
Že prvi večer, ki ga preživimo na otoku, ujamemo čudovit sončni zahod, ki pa je bil tudi edini in zato verjetno tudi toliko bolj veličasten, če se zdaj ozrem nazaj.
Naslednje jutro, ki je obetalo čudovit sončen dan, smo se odpravili na 703 m visok vrh Capu di a Veta, ki se dviga nad mestom Calvi. Vrh je od daleč prepoznaven po lesenem križu, s samega vrha se nam ponuja prečudovit pogled na morsko modrino, v notranjost pa na hribovje in gorovje z zasneženimi vrhovi, vključno z Monte Cintom. Naredili smo krožno pot nazaj do hotela in pred večerjo je sledil še sprehod po samem mestu.
Ujeti sončni zahod.
Razgled z vrha Capu di a Veta.

Calvi leži v severnem predelu Korzike in se ponaša z genovsko citadelo iz 15. stoletja, ki se dviga nad pristaniščem in ponuja čudovit razgled z obrambnega zidu. Sama citadela je v primerjavi z ostalim mestom dokaj miren kraj, v samem osrčju pa naletimo na Palais des Gouverneurs Genois, v kateri so v 16. stoletju bivali genovski guvernerji, danes pa je v njej vojašnica oddelka tujske legije.  Znotraj obzidja je vredna ogleda še calvijska katedrala – St-Jean-Baptiste, kjer hranijo slonokoščeni križ – Christ des Miracles –  in kip Rožnovenske Device. Legenda pa pravi, da naj bi se v Calviju rodil tudi Krištof Kolumb.

Cvetoča aloja.
Trdnjava v Calviju.

Ajaccio in zahodna obala ter skok na jug.

Sledil je dan “turističnih ogledov”, prevozimo približno 140 km na relaciji Calvi – Propriano po zahodni, divji obali, na vožnji, polni adrenalina, po ovinkasti, ozki cesti z vmesnimi postanki in ogledi znamenitosti na tej strani otoka. Vse pohvale Vanji, ki nas je varno in uspešno prevažal ne le po tem predelu, temveč na celem potovanju. Prvi postanek smo naredili v kraju Porto, kjer smo se nekateri povzpeli na dobro ohranjen razgledni genovski stražni stolp. Razgledi pač jemljejo sapo, tako da tudi tu ni bilo izjeme.  Nato je sledila vožnja naprej proti kraju Piana, v bližini katerega smo se podali na sprehod po t.i. Calanques de Piana. Ta predel granitnih gmot in skal se v različnih delih dneva različno obarva (od zlate do rožnate, svetlo rdeče barve) in če na sprehodu uporabimo še domišljijo, ugotovimo, da nas spremljajo levi, sloni, trdnjave, srčki, pasje glave in še kaj.

…v predelu Calanques de Piana.
Granitne skale…
Skoraj 2/3 Korzike pokriva regionalni park, velik 3.300 km2, v območje parka spadajo tudi zgoraj omenjene kamnite skulpture ter tudi sam kraj Porto.
Ob prihodu v glavno mesto Korzike Ajaccio smo imeli srečo, da smo si mesto lahko ogledali s turističnim vlakcem – Petit Train, ki nas je od Napoleonove jame popeljal v samo osrčje mesta. Ogledali smo si Napoleonovo rojstno hišo, se sprehodili po mestu in se nato vrnili do Napoleonove jame, na vrhu katere stoji njegov kip. Po legendi naj bi se v tej jami igral Napoleon, da je cesar, in v spomin na ta dogodek Korzičani vsako leto 15. avgusta organizirajo veliko parado v zgodovinskih kostumih.
Prenočili smo v kraju Propriano, ki je v poletnih mesecih dokaj oblegan zaradi čudovitih plaž.
V četrtek je sledil vzpon na 1.217 m visok vrh Uomo di Cagna. Cilj ture je bil v vasici na koncu sveta – Giannuccio, ki jo obdajajo le vrhovi in od koder se vidijo le serpentine ceste, ki vodi nazaj v civilizacijo. Vrh je naša skupina poimenovala “Kamen nad kamnom”, saj dejansko le-tega predstavljata dva kamna, postavljena drug na drugega.  … In ko se enkrat povzpneš na to čudo, te podoba tega vrha spremlja, kamorkoli greš nato dalje.
Po osvojitvi tega vrha smo se z avtobusom odpeljali še na skrajni jug otoka – v eno izmed najstarejših korziških mest, Bonifacio. Ogled starega mestnega jedra – “haute ville”, ki je srce mesta in od koder se odpirajo prečudoviti in nepozabni razgledi proti obalnim lepotam (znamenita Grain de Sable – samotna skalna gmota “Zrno peska” in svetilnik Capo Pertusato na najjužnejši točki Korzike).

Corte in notranjost

25. aprila je sledil spet malce bolj turistično obarvan dan in selitev z zahodnega dela Korzike v notranjost.
Ob poti smo se ustavili v kraju Porto Vecchio in si ogledali staro mestno jedro, ki leži nad marino. Po ogledu kraja smo se z avtobusom popeljali do planinske koče Refuge v kraju I’Ospedale in se od tam povzpeli do vrha Mrtve krave – Vacca Morte. Pot je bila kratka, a zaradi razgleda se je nanj vseeno splačalo povzpeti.
Na poti še postanek v najstarejši naselbini na Korziki Aleria, kjer smo se le sprehodili po ploščadi pred trdnjavo in muzejem, saj je bilo oboje še zaprto – turistična sezona se na Korziki prične konec aprila.
Prenočili smo v geografskem osrčju Korzike in vinorodnem področju – mestu Corte, edinem univerzitetnem mestu na otoku.
Predzadnji dan našega potepa smo se z avtobusom odpeljali do kraja Calacuccia Lozzi (pot je bila ovinkasta, adrenalinska, zanimiva in speljana ob soteski reke Golo), od koder smo se podali peš po oranžno markirani poti do koče Refuge di I’Ercu na nadmorski višini 1.650 m, ki leži pod Monte Cintom. Vrh je ostal nedosegljiv, a smo vseeno uživali v objemu korziških vrhov, ki so nas poleg najvišjega vrha obdajali in se predajali sončnim žarkom ter prisluškovali žuborenju bližnjega potočka, ki je prav živahno tekel mimo koče.
Naša druščina pod najvišjim vrhom Monte Cintom.
“Zrno peska” in svetilnik Capo Pertusato na najjužnejši točki otoka.
Konec dneva smo odšli še na degustacijo korziških vin, od katerih je bil meni osebno najbolj všeč rumeni muškat. Greh bi bilo tudi ne poizkusiti korziškega piva Pietre, ki vsebuje kostanj in ki je ob prihodu z vrhov prav prijalo v prijetni senci.

Odhod domov

Naš dan odhoda je sovpadal s korziškim proslavljanjem dneva Corsica Liberta – v vseh večjih mestih širom otoka na ta dan slavijo svojo “samostojnost”. Preden smo zapustili Corte, smo si privoščili še krajši sprehod po mestu in se povzpeli na citadelo, ki se ponosno dviga nad mestom.
Vožnja do Bastie je hitro minila in do odhoda trajekta smo se sprehodili do samega starega mestnega središča, tržnice in nato smo čas, ki smo ga še imeli na razpolago, izkoristili vsak po svoje.
Na dan odhoda nas je spremljal siv, turoben, oblačen dan, a to nikakor ni pokvarilo našega vzdušja in vtisov, ki so se tekom tedna nabirali in kopičili. Spomini ostanejo, fotografije bodo le-te znova in znova obujale, prepričana pa sem, da tale moj prvi obisk Korzike ni bil zadnji. … Ostajajo poti in ostajajo cilji.
Več informacij o Korziki na wiki.potnik.si.
Piše: Jasmina Peklar
Komentiraj!
Ste že kdaj obiskali Korziko? Kaj vam je bilo tam najbolj všeč? Zaupajte nam vaše mnenje.