Laponska ali Sapmi je kulturno območje, kjer živijo Laponci – Samiji. Razteza se na severu Skandinavije, od Norveške preko Švedske in Finske vse do ruskega polotoka Kola. Laponska je pozimi izjemno lepa, ponaša se z izjemno čisto naravo in bolj surovo klimo. Dejansko je to tudi potovanje za bolj pogumne popotnike, morda pa vas bo branje članka spodbudilo, da se pridružite pogumnejšim.
Haskiji in pasja vprega – prava pustolovščina
Laponska je dežela za aktivne popotnike, ki vedo, kaj hočejo. Morda bi na prvo mesto postavil vožnjo s pasjo vprego. Haskiji so inteligentni in dobrosrčni psi, ki predvsem radi tečejo. Vožnja s pasjo vprego po zasneženih prostranstvih Laponske je prava pustolovščina. Ker sem bil že nekajkrat prej na izletih s pasjo vprego, se zadnje čase odločam za izlete, da sam vozim sani, nadzorujem pse in njihovo hitrost. Za prvič je morda najbolje, da se dobro usedete na sani in opazujete naravo, pse in okolico.
Na naših potovanjih po Laponski smo na izletih s pasjo vprego videli že tudi kar nekaj živali. Skoraj vedno so nam prekrižali pot severni jeleni, na zadnjem potovanju losi, prvič pa sem uzrl celo belo polarno lisico, izjemno doživetje. Sprva smo imeli izlete s pasjo vprego bliže mestu Kiruni, v zadnjih letih pa so se izkazali izleti čim dlje od mesta za najboljšo investicijo. Predvsem je manj ljudi, manj tekačev na smučeh, manj popotnikov in še več tišine, spokojnosti ter seveda več živali. Prav posebno doživetje je bil izlet s pasjo vprego ponoči, ko potnike zelo pogosto osreči polarni sij, nas na žalost ni.
Polarni sij oziroma ples duhov
Aurora borealis je drugi najpomembnejši razlog za obisk Laponske pozimi. Morda za začetek samo nekaj zanimivosti o polarnem siju. Najnižji del polarnega sija se pojavi desetkrat višje kot letijo letala na medcelinskih poletih, to je na višini okoli 100 km nad površjem Zemlje. Italijanski znanstvenik in filozof Galilejo Galilej je bil prvi, ki je poimenoval polarni sij aurora borealis. Aurora je rimska boginja jutranje zarje. Borealis je latinska beseda za sever, Australis pa za jug. Polarni sij lahko najpogosteje občudujemo med 60 in 72 stopinjami severne in južne geografske širine, vsaj takšne so moje izkušnje. Indijansko ljudstvo Cree je verjelo, da je polarni sij ples duhov. V Evropi so v srednjem veku verjeli, da je polarni sij znamenje Boga. Polarni sij je najbolj pogosto rumeno-zelene barve.
Polarni sij oblikuje na nebu svetlobne loke, spirale, zavese in žarke ter je vsakič drugačen. Videl sem ga že tudi pri nas, na obzorju je bila rdečkasta svetloba. Če odmislimo obalni pas Laponske, kjer je klima oceanska, ima preostali del Laponske hladno celinsko oz. subarktično podnebje, kar pomeni pogosto jasne noči in manj oblakov. V petih dneh smo vedno lahko občudovali spektakel na nebu. Za Kiruno in tudi Laponsko obstaja fantastična spletna stran za opazovanje aurore, ko spoznate stopnje in če ste mobilni, se lahko odpravite na opazovanje polarnega sija tudi pozno ponoči, če je napoved dobra.
Še hitreje – vožnja z motornimi sanmi
Še hitreje kot s pasjo vprego se potuje s snežnimi sanmi. Kot voznik morate biti stari vsaj 18 let, prav tako pa potrebujete veljavno vozniško dovoljenje. Vozi se po utrjenih poteh za snežne sani. Najprej je teoretični del izleta, na katerem spoznate, kje je zavora, plin, kje se prižgejo snežne sani in kje ugasnejo. Vožnja je podobna vožnji avtomatika. Prav tako spoznate nekaj osnovnih znakov, ki jih vodnik opravi z levo roko, npr. ko je potrebno upočasniti, ustaviti in seveda, ko se začne vožnja. Vozili smo v skupini, nekaj je bilo posameznikov, večinoma pa sva bila po dva na saneh.
Nekako se je skupina hitro raztegnila, vodnik je narekoval dober tempo, smo se pa nekajkrat vmes ustavili, da smo se ponovno vsi zbrali. Se vidi, popotniki iz alpskega dela Evrope in Skandinavci smo bili hitrejši, turisti iz bolj tropskih dežel pa precej počasnejši. Seveda ni dovoljeno prehitevanje, vozi se v koloni. Na ravninah, kjer ni dreves, smo drveli s 60 km/h, vsaj nekateri. Bilo pa je kar toplo za ta del sveta, samo minus 1 ali minus 2 stopinji Celzija, kar je za konec februarja zelo toplo. Eden zadnjih daljših postankov je bil ob zamrznjenem jezeru in vodnik nam je dovolil, da se po preglednem jezeru lahko malce sprostimo na svoj način. Sopotnica me je počakala; smo pa šli precej dlje od skupine, kot si je zamislil vodnik. Sneg je bil relativno mehek in mislim, da sem bil edini, ki me ni bilo potrebno reševati. Vsi ostali so obtičali v snegu, logično, če ne pritiskaš na plin. Na pomoč sta prišla vodnika in še dve domačinki, da so rešili pogreznjene sani fantov. Po nekajurni vožnji sta se postanek in krepka malica zelo prilegla. Losovo meso je bilo zelo slastno, če ste kje na severu, vam ga lahko samo priporočim. Sledil je še malce krajši del izleta nazaj in 7 ur je minilo, kot bi mignil.
Safari na lose – navdušeni boste
Na tretjem potovanju na Laponsko pozimi smo se odpravili še na safari na lose. Losi izgubijo na začetku zime mogočno rogovje. To pot je bilo malce hladneje, morda je bilo -5 stopinj Celzija. Naš vodnik in voznik je imel kratko noč, čistil je cesto do koče, kamor pride ta dan skupina, da bo lahko njegova žena pripeljala pravočasno kosilo do koče. Ko se na Švedskem dela, se dela in pozabite na opevani 30-urni delovni čas, to je turizem in narava in ne pisarna. Tomas nam je pripovedoval, da je bil nekaj časa zaposlen kot testni voznik, in opozoril, da če se nam zdi vožnja prehitra, naj to tudi povemo. Videli smo tudi zamaskirano testno vozilo, kajti tukaj na severu verjetno kar vsi evropski proizvajalci testirajo svoje avtomobile v bolj hladni in surovi klimi.
Tek na smučeh, smučanje in savna
Če ste ljubitelji smučanja ali smučarskega teka, potem je Kiruna pravi kraj za vas. Tekaške proge so osvetljene do 10. ure zvečer. Po aktivnem dnevu se prileže tudi na Švedskem finska savna. Domačini se po savnanju ohladijo in povaljajo v snegu ali pa skočijo v mrzlo vodo. Tomas nam je pripovedoval, da je bilo lansko zimo v njegovi savni malce prevroče in je zgorela. Pokazal nam je fotografijo goreče savne. Če greste na Laponsko, imejte s sabo tudi nekaj hudomušnega in črnega humorja, brez tega se na severu na da živeti.
Kiruna- najsevernejše švedsko mesto in največji podzemni rudnik železove rude
Kiruna je najsevernejše mesto Švedske in tam se nahaja največji podzemni rudnik železove rude na svetu. V mestu živi okoli 18.000 prebivalcev, po površini pa je občina skoraj tako velika kot Slovenija. Zaradi ugrezanja mesto prestavljajo, vendar to ni enostavna naloga. Predvsem je v okolici ogromno rudnih bogastev, ne samo železove rude. Središče nove Kirune že gradijo.
Ekonomija Kirune se vrti pretežno okoli rudnika železove rude, tam proizvajajo pretežno pelete železove rude, ki jih potem transportirajo z lokomotivami, te sodijo med najmočnejše na svetu, v Narvik ali Luleo. Obisk rudnika nam je nudil vpogled v več kot 120 let trajajoče obdobje rudarjenja. Z avtobusom smo se zapeljali 540 metrov pod površje, aktivni del rudnika pa je še kakih 500 metrov nižje. Spoznali smo moderen način rudarjenja in kako podjetje skrbi za čim bolj čisto okolje. V turističnem uradu je tudi odlična maketa Kirune in rudnika železove rude.
Ledeni hotel, ki ga zgradijo vsako leto na novo
Ne bom trdil, kje je največji ledeni hotel (ICEHOTEL) na svetu, ampak gotovo je najstarejši ICEHOTEL na svetu na Švedskem v vasi Jukkasjärvi ob eni od najbolj divjih in najčistejših rek Evrope, Torne. Od leta 1989 ga zgradijo vsako leto na novo, potem pa ga vrnejo materi naravi, ko se stopi. Menda so številni turisti spraševali tudi poleti, kje je ledeni hotel, kar je spodbudilo domačine, da bodo zgradili stalen ledeni hotel, ki bo odprt vse dni v letu.
Kako se je začelo? Reka Torne ponuja poleti vodne aktivnosti od raftanja do ribolova. Kaj pa pozimi? Začelo se je z ledenimi skulpturami, idejo so dobili od Japoncev, ki so znani izdelovalci umetnin iz ledu. Naslednje leto so skulpturam iz ledu in snega dodali iglu in ta iglu je bil umetnostna galerija. Potem so dodali še ledeni bar, kapelico oz. cerkvico in končno so prišli na idejo, da bi ponudili še spanje pri temperaturi pod 0 stopinj Celzija. Konec novembra povabijo umetnike z vseh koncev sveta, da ustvarijo umetniško predstavo iz ledu, snega in svetlobe. Ledeni hotel je sinteza ledu, kreativnosti in ustvarjalnosti, rezultat pa bleščeča umetnina, ki jo začutimo ob ogledu ledenih umetniških sob. Svoj čar doda še izjemna kapelica in ledeni bar. Nekaj skulptur je seveda tudi na prostem, pravzaprav imamo občutek, da je ledeni hotel ob jezeru, ampak ta voda je reka. Nekateri obiskovalci pridejo tudi s snežnimi sanmi ali s pasjo vprego.
Pa smo na koncu potopisa po neverjetni Laponski. Če želite doživeti kaj posebnega in adrenalinskega, potem je tudi Laponska pravi kraj za doživetja.
Piše: Damjan Končnik
Komentirajte!
Vas je potopis navdušil, da bi se tudi sami odpravili na sam sever stare celine? Ali ste morda že bili na Laponskem?
