Lepote Romunije

Tokrat sem dopust preživela v družbi planincev, s katerimi smo se potepali po eni izmed vzhodnoevropskih držav – Romuniji. Kaj pričakovati od dokaj nepoznane dežele na vzhodu Evrope? Tokrat nisem ničesar pričakovala, v zameno pa sem dobila še eno nepozabno dogodivščino, zgodbo, ki bo ostala v spominu.

Romunija spada med večje evropske države in se ponaša z raznoliko, pestro zgodovino. Nas je pot vodila od severne pokrajine Maramures prek Transilvanije do Vlaške in v obratni smeri nazaj proti madžarski meji.

Veselo pokopališče
​Prvi krajši postanek opravili v severnem predelu države, v mestu Satu Mare, da smo si priskrbeli romunske »leve«, njihovo denarno valuto, ki je v Sloveniji nismo dobili. Vozili smo se po pokrajini Maramures, nekaj km stran od ukrajinske meje in prvi turistični ogled smo imeli v vasici Sapinte (Sapanta), ki je poznana po tako imenovanem veselem pokopališču. To je pokopališče z živobarvnimi nagrobniki v obliki križa, ki so okrašeni  s slikami in napisi, na katerih je predstavljena zgodba pokojnika oz. del iz njegovega življenja, ki prikazuje njegov hobi, poklic, navado. S tem načinom slavijo življenja pokojnih in se jih spominjajo po njihovih dobrih stvareh. Pokopališče je prava atrakcija, množično obiskano in situirano zraven ortodoksne cerkvice, ki jo obnavljajo.
Dobra 2 km stran od vasice Sapinta leži kraj Sigeth Marmatia, znan po lesarstvu in kraj, v katerem stoji najvišja (82 m) lesene cerkev na svetu. Cerkev se resnično ponaša z enimi izmed najlepših lesenih ornamentov, izrezljanimi vrati in vhodnimi portali ter s simpatično urejeno okolico, za katero skrbijo nune iz sosednjega samostana. Samostani kot tudi cerkve v tem delu privabljajo turiste, saj so njihove poslikane stene in urejeni vrtovi paša za oči.
Čakala nas je še vožnja do kraja Borša, kjer smo nato dvakrat prenočili. Kraj je zimsko središče, poleti pa ga turisti radi obiščejo zaradi številnih pohodniških poti, ki so urejene po pobočjih naravnega rezervata Pietrosul Rodnei.
Veselo pokopališče v vasi Sapinta.
Na pot po Severnih Karpatih 
​Sveži in polni energije ter pričakovanja, kaj nam Romunija lahko ponudi, smo se naslednji dan odpravili na 2303 m visok vrh Pietrosul. Do izhodišča pri samostanu v vasici Borša-Garlea smo se pripeljali, nato pa pot pod noge. Markirana pot nas je najprej pripeljala do ledenega jezera na n.v. 1870 m, krajši postanek in naša četica je odšla na vrh. Po dodatni uri in pol hoje smo osvojili najvišji vrh v Severnih Karpatih, priljubljen tudi med domačini. Sonce nas je grelo, jasno nebo pa nam je dalo vedeti, da bo naš razgled segel tudi čez mejo, na ukrajinski del Karpatov.
Ledeno jezero ob poti na vrh Pietrosul.
Ledeno jezero ob poti na vrh Pietrosul.

Pot, po kateri smo osvojili vrh, je speljana po severnih pobočjih pogorja. Vseskozi nas je spremljal razgled na ledeniško jezero in višje tudi na Boršo. Do samostana smo se vrnili po poti vzpona.

Prihodnji dan smo se na poti do naslednjega prenočišča v vasi Lacu Rosu – Rdečega jezera sprehodili po nacionalnem parku Ceahlau. Startali smo v kraju Durau in s prečenjem po istoimenskem masivu smo prišli v vasico Izvorul Muntelui in koče.
Ko smo se vozili iz kraja v kraj, smo predvsem na severu bili deležni pogledov na gozdno pokrajino – prevladovali so mogočni iglavci; ob cesti smo videli romska naselja, zanemarjene vasi, ki kažejo na revščino v tem predelu Romunije. Bolj proti jugu smo se vozili, manj je takšnega občutka.
Masiv Ceahlau
Masiv Ceahlau
 ​V kraju Rdeče jezero smo prespali le enkrat in tako smo se zjutraj odpravili še malce južneje v notranjost dežele, proti kraju Baila Tusnad, najmanjšemu romunskemu kraju, znanem po številnih termalnih izvirih. Je tudi izhodišče za vzpon do Aninega jezera. Lično in vijugasto speljana pot nas je sprva pripeljala do gostišča, do jezera pa smo se morali spustiti v dolino. Spust se je vsekakor obrestoval – tako zaradi skoka v jezero kot tudi zaradi medvedov, ki se zadržujejo  v teh koncih. Videli smo enega rjavega kosmatinca, na bližino katerega so nas opozorili laježi psov. V tem dnevu smo se na kratko ustavili še v vasici Pestera Tusnadua, od koder smo se povzpeli do žveplene jame, ki naj bi imela zdravilne učinke na spolne organe. Vožnja do mesta Sinaie se je zavlekla in v mesto smo prispeli v poznih večernih urah.
Anino jezero.
Najvišja lesena cerkev v kraju Sigeth Marmatii.

Naslednje jutro nas je pot zanesla od hotela do spodnje postaje gondole, s katero smo se odpeljali do koče Cabana Morita, od tam pa peš do 2505 m visokega vrha Omua. Vrh spada v pogorje Bučegi, ki se razprostira nad mestom Sinaia in Busteni.  Pot nas je vodila mimo njihovega olimpijskega centra Lalomitei in nato mimo koče Babele, okrog katere so na več mestih postavljene/razstavljene kamnite skulpture – sfinge. V Sinaio smo se vrnili po poti vzpona do koče Babele. Od koče smo se z gondolo spustili v dolino, v kraj Busteni in od tam v Sinaio.

Grad Peleš in mesto Sinaia

Grad Peleš.
Grad Peleš.

Sledil je turistični dan in nabiranje moči za naskok na najvišji romunski vrh Moldoveanu. Sinaia je mesto na meji med Vlaško, Moldavijo in Transilvanijo, ki stoji ob reki Prahova in ob vznožju pogorja Bučegi. Mesto Sinaia  je znano po sedežu letne rezidence nekdanje kraljeve družine iz 19. stoletja – čudovit grad Peleš.  Spada med najlepše gradove v Romuniji. Grad je star dobrih 140 let. Očarljiva zgradba je bila zgrajena na zahtevo prvega kralja združene Romunije Karla I., ki je bil prvi in najdlje vladajoči kralj v vsej romunski zgodovini.

Park v Sinaii.
Park v Sinaii.

Majhno naselje Sinaia pa črpa svojo zgodovino iz pravoslavnega samostana z enakim imenom, ki ga je ustanovil Michael Contacuzino ob koncu 17. stoletja. V eni od bitk se je ustanovitelju  čudežno uspelo rešiti zasledovalcev in v zahvalo je postavil samostan v Sinaii. Leta 1690 se je začela izgradnja samostana, imenovan Sinaia v čast prvotnega samostana sv. Katarine na polotoku Sinaj. Leta 1871 je Karel I. kupil zemljišča Sinaie, ker je hotel zgraditi poletno rezidenco za kraljevo družino. V avgustu leta 1873 je bil tako slovesno položen prvi kamen za temelj gradu Peleš. ​Grad Peleš je eden izmed prvih evropskih elektrificiranih gradov.

Grad Bran in Drakula 

Po ogledu gradu in samostana smo se odpeljali do simpatične vasice Bran in si ogledali tretjo najpomembnejšo stavbo Romunije (za parlamentom in gradom Peleš) grad Bran.  To je grad, v katerem je delček svojega življenja preživel grof Drakula – Vlad Tepeš, saj naj bi v njem bil leta 1462 zaprt. Gradu pa ni zgradil Vlad Tepeš, vlaški princ, kateremu je ameriški novelist Stoker neupravičeno pripisal mit krvoločnega vampirja. Zgradili so ga prebivalci mesta Brašov za obrambo pred Turki. S svojimi belimi stolpi in zidovi nikakor ne deluje zastrašujoče, ponosno se dviga nad vasico, pod njim pa je lepo urejen park z jezeri in čudovitimi razgledišči na pročelje gradu. Notranjost je preprosta, muzejsko urejena, ogledna tura pa speljana tako, da se resnično sprehodiš po celotnem gradiču.

Picture
Grad Bran.
Grad Bran.

​Sledil je še obisk mesta Brašov, mesta z nemškim imenom Kronstadt. Sprehod po mestu, obiskali najstarejšo romunsko šolo (začetki segajo v leto 1495) in muzej z najstarejšimi tiskanimi knjigami. Prva romunska knjiga je bila tiskana v cirilici in korenine ima ravno v tem mestu. Srce mesta je t.i. Piata Sfatului, osrednji trg s čudovitimi baročnimi fasadami z mestno hišo, ki jo krasi 58 m visok stolp, v bližini osrednjega trga pa stoji še Biserica Neagra (črna cerkev), ki jo še danes uporabljajo nemško protestanti.

​Za ogled in raziskovanje Sinaie nam je zmanjkalo časa, večerni sprehod po ulicah tega mesta nam je vsaj malo pričaral utrip mesta, ki je bil živahen v lokalih, na ulicah pa miren in spokojen.
Napočil je ponovno dan selitve iz enega v drugo mesto. Turistična varianta dneva. Sprva smo se ustavili v kraju Slanic Prahova, kjer smo se s kombiji odpeljali 200 m globoko pod zemljo in tam odkrili »solno mesto« v malem. Opustele rove rudnika so preoblikovali v mogočne dvorane, kjer je en kotiček namenjen sproščanju, drugi ogledu razstave fosilov in solnih skulptur, nato otroškemu igrišču, nakupovalnim stojnicam, kapelici. V rudniku še danes kopljejo sol, ki je namenjena v industrijske namene.
Dvorana v Solnem mestu pod zemljo.
Bukarešta in Romunija v malem 
​Po zapustitvi kraja nas je še dobrih 100 km ločilo od glavnega romunskega mesta – Bukarešte. Ogledali smo si parlament in park, ki predstavlja Romunijo v malem. Za ameriškim Pentagonom je romunski parlament druga največja stavba na svetu. Hiša ljudstva in nekdanja palača njihovega diktatorja Ceausescuja je bila zgrajena med leti 1983 in 1989 ter je nedokončana še danes. Ponaša se s 1000 sobanami, 12 nadstropji nad in 12 nadstropji pod zemljo.
​ Sobane so bogato opremljene z materiali izključno romunskega porekla (marmor, steklo, les, slike, preproge). V samo palačo vodijo štirje vhodi: eden za predsednika, eden za senatorje, eden za obiskovalce in še eden za osebje. Sami smo videli le dobre 3% celotne palače, ki jemlje dih na vsakem koraku, ki ga narediš v poslopju. Mene osebno je v palači najbolj fasciniral razgled z balkona na 5 km dolg bulevar, ki je kopija pariškega in ob koncu katerega stoji Slavolok zmage.
Parlament

Po obisku veličastne palače smo se odpravili še do muzeja na prostem – do Romunije v malem, kjer je predstavljena romunska arhitektura starih hišk skozi zgodovino. Čudovito urejen prostor sredi dvomilijonskega mesta, ki te odnese v zgodovino.

Pogled na bulevar s parlamenta.
Pogled na bulevar s parlamenta.
Hiška v muzeju na prostem v Bukarešti.
Hiška v muzeju na prostem v Bukarešti.
Najvišji romunski vrh Moldoveanu in mesto Sighisoara 
​Odločitev, ali osvojiti najvišji romunski vrh ali doživeti Transfagaraš (prelaz z eno izmed najlepših cest na svetu, najvišja asfaltirana romunska cesta iz 70-ih let prejšnjega stoletja), je bila pri meni lahka. Vleklo me je na 2544 m visok Moldoveanu, po slikah sodeč, pa se zna nekega dne zgoditi, da se na Transfagaraš podam s kolesom. Vrha smo se lotili iz doline, malo iz kraja Victoria – izhodišče Vistisoara, se po soteski podali do bivaka in naprej po trikotno označeni poti do sedla Porita Vistei in nato še dalje po grebenu do z zastavicami okrašenega vrha.

​Najvišji vrh je bil glede na petek zelo dobro obiskan, ogromno je bilo mladih planincev. Sestopili smo po poti pristopa in varno prišli do našega startnega mesta. Resnično smo bili srečni, vzhičeni in veseli, da nam je podvig uspel.

Okrašen najvišji romunski vrh.
Stolp z uro in muzejem v Sighisoari.

​S tem vzponom smo zaključili s pohodniškim delom Romunije. Poslednji dan, ki smo ga preživeli na romunskih tleh, smo se ustavili še v Sighisoari in Klužu. Sighisoara je eno izmed najlepših romunskih mest, ki živi od turizma. Ponaša se s čudovito citadelo, ki obkroža staro mestno jedro.  Skrbno in lično urejene uličice v citadeli vabijo na sprehod in raziskovanje. V njej je rojstna hiša Vlada Tepeša – grofa Drakule, v kateri sta grofu namenjeni le dve sobici, ostalo je preurejeno v restavracijo. Sama sem navdušena nad razgledi, tako da sem se povzpela na stolp z uro in mesto se je prikazalo v popolnoma drugi luči. Fantastično. V samem stolpu je urejen mestni muzej, ki nam predstavi zgodovino samega mesta. Povzpeli smo se po 175 lesenih stopnicah po pokritem šolskem stopnišču iz leta 1642, ki nas vodijo na vzpetino nad citadelo in na kateri stoji saksonska cerkev. Mesto je pod UNESCO-vo zaščito.

​V drugem največjem romunskem mestu Klužu smo se ustavili le toliko, da smo si ogledali najstarejši in najlepši romunski botanični vrt. Sprehod po vrtu se je prilegel, tropske rastline, vrtne gredice, kaktusi, vodne rastline, vrtnice, dalije,…, pa so nam jemale dih. Nato le še vožnja do Oradee in nočitev, pa se našo popotovanje po Romuniji zaključi.
Kjerkoli smo bivali smo jedli zelo dobro, okusno hrano, ki je bila raznolika. Polenta , mesne jedi, ribe, juhe, sladice,… To pa še bolj prija, če to poplakneš z njihovim tradicionalnim pivom Ursus (medvedom) ali Cuic ali njihovim domačim vinom.
​Pravijo, da je eno najbolj tragičnih spoznanj o človeški naravi  to, da vsi preradi odlašamo z življenjem. Vsi sanjarimo o čudežnem rožnem vrtu tam za obzorjem, namesto da bi uživali v vrtnicah, ki danes cvetijo pred oknom. Mi smo ujeli utrip te države, ki je za teh devet dni bila vseeno prevelika, da bi jo lahko še bolje spoznali. A menim, da so se organizatorji potrudili kot vedno po najboljših močeh, da so nas popeljali po najatraktivnejših mestih, vrhovih, točkah, ki nam bodo ostali v spominu.
Piše: Jasmina Peklar 
Komentirajte!
Ste se tudi sami že potepali po teh čudovitih krajih? Zaupajte nam vaše vtise.