Če si želite obiskati deželo, pojdite čimprej tja, saj v državo prihaja iz leta v leto vedno več tujcev, s tem pa se pristnost in življenje ljudi počasi spreminjata. Država je poznana po nasmehih ljudi, saj se ljudje, ne glede kako težko je življenje, smejijo v vsakem možnem trenutku. Prvi kontakt z ljudmi sem že imel pri prihodu na mednarodno letališče glavnega mesta v Yangonu, taksisti te že okupirajo pri izhodu iz letališke stavbe. Ker sem že bil seznanjen, koliko stane prevoz taksija do kraja mojega bivanja, sem se moral pogajati za to ceno, ki je realna. Če boste prileteli v Yangon, je najbolje najeti taksi, saj lokalni avtobusi ne vozijo z letališča proti mestu. Po priporočilu prijatelja in vodnika Lonely Planet sem se tudi sam odločil za triurno krožno vožnjo z lokalnim.
Švedagon pagoda
Največja znamenitost glavnega mesta je Švedagon pagoda, ki je znana kot Velika pagoda Dagon ali zlata pagoda.
Pagoda Švedagon je najbolj sveta budistična pagoda v Mjanmaru, saj verjamejo, da vsebuje ostanke preteklih štirih Bud današnje kalpe. Kalpa je pri budistih svetovno obdobje, ki ga imajo kot osnovo za računanje časa. Ena kalpa obsega štiri obdobja: nastanek sveta, obstajanje sveta, zaton sveta in kaos. Vsa ta štiri obdobja sestavljajo veliko kalpo, imenovano mahakalpa. Švedagon pagoda je bila zgrajena med 6. in 10. stoletjem. Po legendi naj bi bila zgrajena pred več kot 2600 leti in naj bi bila najstarejša budistična stupa na svetu. V skladu s tradicijo sta Taphusa in Bhalika – dva brata trtgovca iz mesta Balkh, danes v Afganistanu, srečala gospoda Gautamo Budo, ko je še živel, in prejela osem pramenov njegovih las. Brata sta pripotovala v Burmo in s pomočjo lokalnega vladarja, kralja Okalapa, našla grič Singutara, kjer so že bile prejšnje relikvije Gautame Bude. Ko je kralj odprl zlato krsto, v kateri sta imela brata shranjene pramene las, so se zgodile neverjetne stvari. Od začetka 16. stoletja je pagoda postala najbolj znano budistično romarsko mesto v Burmi in tako velja še do danes.
Leta 2013, ko je bil na uradnem službenem obisku ameriški predsednik Barack Obama, si je skupaj s Hillary Clinton ogledal Švedagon pagodo in se srečal z Nobelovo nagrajenko za mir Aung San Su Či. V času mojega obiska Mjanmara so potekale različne politične manifestacije, saj so se pripravljali na predsedniške volitve, ki so potekale 8. novembra 2015. Po 25 letih so to prvič svobodne volitve v tej nekoč izolirani državi. Največja protikandidatka za predsednico države je Aung San Su Či, ki je na čelu demokratične politične stranke NLD. Po štetju glasov bi naj njena stranka dobila več kot 70% vseh glasov in večino sedežev v parlamentu. Aung San Su Či je preživela kar 15 let v hišnem priporu in bila na prostost izpuščena 13. novembra 2010.
Jezero Inle –ena glavnih turističnih privlačnosti Mjanmara
Z nočnim avtobusom sem se odpravil na 13-urno dolgo vožnjo proti mestu Nyaung Shwe , ki je izhodiščno mesto za ogled znamenitega jezera Inle. 22 km dolgo Inle jezero je znano po zanimivem načinu ribolova, kjer ribiči z eno nogo lovijo ravnotežje, z drugo pa manevrirajo veslo.
Ko zagledajo tujce, takoj začnejo pozirati za fotografiranje, seveda proti plačilu. Ker nimam navade, da dajem ljudem denar, sem ribiču podaril majico, ki sem jo nameraval dati komu na ulici. Jezero Inle je jezero iz domišljije: ljudje živijo v vaseh na vodi, na plavajočih vrtovih sadijo zelenjavo, na lov se vozijo v drevakih. Zanimiv način odkrivanja okolice okrog jezera je vožnja s kolesom, ki ga lahko najameš v vsakem hotelu oziroma hostlu. Cena za najem kolesa za cel dan znaša nekje 1400 kyatov, en evro. Okoli 70.000 prebivalcev jezera Inle (imenovani Inta) živi v štirih mestih, ki mejijo na jezero, v številnih manjših vaseh vzdolž jezerskih obal in na samem jezeru. Celotno jezersko območje je v okrožju Nyaung Shwe. Prebivalstvo je pretežno ljudstvo Inta z mešanico drugih ljudstev: Šan, Taundžo, Pa-O (Taungtu), Danu, Kajah, Danav in Bamar. Večinoma so pobožni budisti in živijo v preprostih lesenih hišah na kolih ali iz bambusa; v glavnem so samozadostni kmetje. Jezersko območje Inle je znano po svoji tkalski industriji. Šanske torbe, ki se uporabljajo na veliko po Mjanmaru kot nakupovalne torbe, izdelujejo v velikih količinah prav tukaj. Tkanje svile je še ena zelo pomembna gospodarska panoga, izdelujejo visoko kakovostne ročno tkane svilene tkanine s prepoznavnim dizajnom, imenovanim Inle londži.
Najboljši čas obiska jezera je od oktobra do marca. Inle jezero je ena največjih znamenitosti Mjanmara, v mestu Nyaung Shwe srečaš popotnike iz celega sveta, ki pridejo z namenom, da si pogledajo jezero in okolico, ki je zanimiva tudi za trekinge.
Hsipaw – izhodišče za trekinge po okoliških krajih
Mesto Hsipaw blizu kitajske meje je bila moja iztočnica za dvodnevni treking, ogled tradicionalnih vasi na nadmorski višini skoraj 2000 metrov. Popotniki in ostali turisti lahko pri lokalnih agencijah v mestu izbirajo med večdnevnimi trekingi. Ljudje v teh vaseh so izredno gostoljubni in željni novih obrazov iz celega sveta. V vasi Pankam, kjer sem prespal, sem srečal moškega z majico slovenske košarkarske reprezentance. Nekdo iz Slovenije, ki je bil pred menoj v tej vasi, mu jo je dal za spomin, seveda pa domačin ni več vedel, od kod je bil darovalec… Ko ljudem v teh krajih omeniš Slovenijo, nobeden še ni slišal zanjo, kaj šele da bi vedel, kje se nahaja.
Ljudje na teh pobočjih stran od civilizacije se preživljajo z nasadi čaja, ki ga kasneje z motorji odpeljejo v mesta za prodajo. Nekateri ljudje se ukvarjajo tudi z nasadi arašidov. Če se odpravite z vlakom proti drugemu največjemu mestu Mjanmara, Mandaleyu, boste prečkali zanimiv železniški viadukt Gokteik. Leta 1900, ko je bil zgrajen, je bil najvišji viadukt na svetu in je veljal za tehnično čudo tistega časa. Kljub temu, da so se Burmanci zavedali pomembnosti železniške povezave proti vzhodu, so most vsa desetletja več ali manj prepuščali propadanju. Še pred kratkim je vlak zaradi oslabljene konstrukcije potreboval skoraj pol ure, da je prevozil slabih 700 m mostu, a očitno so le privili vijake in moja vožnja je trajala “le” dobrih deset minut.
Bagan- med tisočerimi pagodami
Nepozaben je obisk Bagana. Do tja sem želel pripluti z ladjo po reki Iravadi iz drugega največjega mesta Mandalaya. Na dan, ko sem imel namen oditi tja, žal ni peljala nobena ladja, tako da sem moral na lokalni avtobus. Med potniki na avtobusu so bile tudi kokoši, goske in še kaj… Bagan je starodavno mesto ob reki Iravadi. Od 9. do 13. stoletja je bilo mesto prestolnica kraljestva Pagan, prvega kraljestva, ki je poenotilo regije. Ob vzponu kraljevine, med 11. in 13. stoletjem, je bilo na ravnicah Bagana zgrajenih več kot 10.000 budističnih templjev, pagod in samostanov in ostanki več kot 2200 templjev in pagod so preživeli do danes.
Arheološko območje Bagana je glavna privlačnost nastajajočega turizma v državi. Bagan je danes glavni turistični cilj v nastajajoči turistični industriji v državi, ki je že dolgo tarča različnih sankcij. Večina več kot 300.000 tujih turistov letno obišče tudi Bagan. Zanimivost Bagana je, da ni na seznamu svetovne dediščine UNESCA zaradi tega, ker je preveč obnovljen. Številni templji so prebarvani z novimi freskami čez prvotne poganske podobe ali imajo nove Budove kipe. Veliko je novih hotelov, asfaltiranih cest, gradijo golf igrišča in še kaj… Najlažje je odkrivati pagode z najemom motorja, ti so ponavadi na baterijo. Lastnik motorja nama je obljubil, da baterija zdrži cel dan, nakar se je pokazalo, da že po nekaj urah motor ne deluje zaradi preslabe baterije. Naslednji dan sem si raje izposodil motor pri drugem ponudniku, ki je imel novejše električne motorje.
Med ogledom ene od številnih pagod sem naletel na prve Slovence na potovanju. Skupina starejših ljudi iz Ljubljane, ki so potovali v spremstvu vodiča preko turistične agencije. Najlepši trenutki raziskovanja po templjih in pagodah so v času, ko sonce zaide ali vzide. Takrat templji dobijo posebne barve. Možnost odkrivanja Bagana je tudi z balonom, vendar je cena za eno uro in pol poleta zelo visoka, plačilo znaša nekje okrog 400$, kar je za popotnika preveč. Obstaja znan pregovor Mjanmarčanov: “Če ste resnično v Mjanmaru, morate biti v Baganu.” Bagan je duh zgodovine Mjanmara. Dežela oziroma ljudje vas ne bodo pustili ravnodušnih. Z veseljem bi se vrnil tja med ljudi, kjer je smeh način komunikacije.
Piše: Dušan Berdnik, www.duletravel.com
Komentirajte!
Vas je Dušanovo potovanje prepričalo, da bi tudi sami obiskali Mjanmar? Kateri del potovanja vam je bil najbolj všeč?
