Oman je velika država na robu Arabskega polotoka. Na eni strani ima Indijski ocean, na drugi strani pa meji na Združene arabske emirate, Saudsko Arabijo in Jemen. Kdor spremlja politično dogajanje na Bližnjem vzhodu, je verjetno seznanjen z dejstvom, da so vse te Omanove sosede v takšni ali drugačni vojni. V Jemnu divja huda državljanska vojna, v kateri sodeluje tudi Saudska Arabija. Hkrati pa Saudska Arabija skupaj z Združenimi arabskimi emirati blokira Katar, pri čemer sodeluje tudi Kuvajt in nihče točno ne ve, kako se bodo te napetosti rešile. Na severu Arabskega polotoka imamo še sprti Irak, pa Sirijo, Izrael, Palestino … čez zaliv pa je Omanu najbližji Iran, ki ima tudi pomembno vlogo pri vseh teh napetostih. Miru tukaj torej ni. Razen v Omanu. Njihov sultan se ne želi spuščati v kakršne koli spore v regiji ter vzdržuje dobre odnose z vsemi državnimi voditelji v okolici in po svetu. In zato je Oman odlična izbira za potovanje na ta del našega planeta. Namreč, razmere so stabilne, kriminala praktično ni, ljudstvo pa je strpno do turistov.
Naj omenim še prijetno in toplo vreme, izredno raznoliko naravo in pestro kulturno zgodovino. Torej, odlična destinacija za potovanje!Midva sva navdušenca nad naravo, zato verjetno ni presenetljivo, da sva na potovanju po Omanu večino časa preživela zunaj. Najbolj naju je navdušila raznolikost omanske pokrajine, saj imajo tako puščavo kot tudi gore, globoke kanjone, nasade sadnega drevja, čudovite plaže in koralni greben. In pa seveda možnost divjega kampiranja, ki sva jo s pridom izkoristila.
Puščave
Ogromen del države prekrivajo puščave, bodisi peščene ali skalnate. Največji “peskovnik” iz oranžne mivke se imenuje puščava Wahiba. V dolžino meri okoli 180 km, v širino pa 80 km in izkušeni vozniki s primernimi terenskimi vozili si jo drznejo prevoziti. Midva sva šele začetnika na tem področju, zato sva se zapeljala samo nekaj kilometrov v puščavo in se potem na idilični sipini odločila postaviti svoj šotor. Vendar je narava hitro sporočila, da ni za hece. Med kuhanjem večerje nama je namreč sunek vetra odpihnil šotor! Ko sva ga le ujela (Rok je tekel čez 3 sipine, kjer je veter očitno nekoliko popustil, da je lahko zagrabil šotor) in se želela odpeljati nekam v bolj zavetrno lego, pa nama je v mivki zakopal še avto. Tako sva naslednji dve uri z golimi rokami odkopavala najinega terenca. Na srečo nama je z odkopavanjem ter podlaganjem vsega uporabnega pod gume (za boljši oprijem) uspelo premakniti avto in kmalu sva bila na varnejšem oz. trdnejšem terenu, kjer sva potem prespala.
Puščava Wahiba
Omeniti velja še eno puščavo: Sugar dunes ali belo puščavo v bližini kraja Al Khaluf. Kot že ime pove, se od oranžne Wahibe razlikuje po barvi peska, ki je tu popolnoma bel. Hkrati pa je ta bela puščava še veliko manj obljudena. Turistov praktično ne srečaš, pa tudi domačinov ni kaj dosti. Največ je kamel, ki se sprehajajo ob obrobju sipin. Imela pa sva priložnost spoznati nekaj beduinov, ki so ravno prišli pripravit svoje kamele za spanje. Mama kamela je bila čez dan prosta in se je lahko sprehajala naokoli, njen mladič pa je ostal zaprt v varni ogradi. In ravno zaradi mladiča se mama kamela vsak večer vrne k svoji staji, zato se beduinom sploh ni treba bati, da bi se izgubila oz. bi pobegnila. Ti beduini pa tudi niso več pravi nomadi, kot so bili nekoč, pač pa imajo svoje stalno bivališče v bližnji vasi, ob obrobju puščave pa imajo samo začasne staje, kjer skrbijo za kamele. To noč sva spala v kotanji med belimi sipinami, varna pred vetrom, obdana z ničemer drugim kot pa le čudovito naravo in tisočerimi zvezdami.
Gore
Če so nižje lege v Omanu zelo sušne in vroče, pa so njihove gore bolj rodovitne. Temperatura na okoli 2000 m je primerna za poljedelstvo, še vedno pa jim primanjkuje dežja oz. vode. Glavno deževje v tem delu sveta je v času našega poletja, torej med junijem in septembrom, in takrat vse ozeleni, preostali deli leta pa so tudi na tej višini dokaj sušni. V strmih pobočjih gorovja Al Hajar so terasasti vrtovi, kjer rastejo vrtnice, breskve, marelice, granatna jabolka … dateljnove palme pa najdemo na vsakem koraku, naj bo v gorah ali mestih. Jebel Akhdar ali po slovensko Zelena gora je planota na približno 2500 m višine, kjer pridelajo največ sadja. Aprila, ko sva bila midva tam, so bili aktualni ravno prvi letošnji pridelki – vrtnice. Iz cvetov, namočenih v vodo in nato prekuhanih, pripravljajo vrtnično vodo. Pijačo, ki se uporablja pri pripravi hrane, za pitje kar tako, pa tudi za medicinske namene, saj naj bi zdravila glavobole.
Visoke gore so na vsake toliko prekinjene z globokimi kanjoni, imenovanimi vadiji. Vadi je torej soteska, po kateri ob večjih deževjih teče voda, večino leta pa so to suhe struge. Največji tak vadi je Wadi Ghul, imenovan tudi Veliki kanjon Arabije, ki se zajeda od vrha najvišje omanske gore na približno 3000 m pa globoko v osrčje hribov. Za naju najlepši vadi je bil Wadi Shab. Najprej sva po kanjonu približno eno uro pešačila in si ogledovala mogočne pečine, nato sva prišla do konca poti. Naprej se je šlo samo še po vodi. Domačini so naju opogumili, da naj greva plavat še malo naprej. Ko bova prišla do stene in bova mislila, da ni poti dalje, bova v skali zagledala majhno razpoko. Tam se je treba potopiti in skozi razpoko preplavati na drugo stran, kjer naju čaka čudovita jama. Ubogljivo sva jih poslušala in res našla mini raj na zemlji! Jama, ki se odpre, je res lepa: skozi luknje na stropu vanjo pada čudovita svetloba, ki se odbija na gladini vode, na drugi strani pa v jamo pada tudi slap, po katerem se da dričati. Res sanjsko!
Morje
Oman ima tudi ogromno plaž, na katerih gnezdijo ogrožene vrste morskih želv. In točno to (poleg ohladitve v vodi) sva midva želela videti. Neko noč sva se odpravila na zavarovano plažo v kraju Ras Al Hadd, kjer naju je vodič peljal do želve, ki je ravno prilezla iz vode. Želva je ogromna! V višino meri kakšen meter, v dolžino pa še nekoliko več. In v trdi temi je nama delovala kot nek zombi, ki prihaja iz morja. Že samo pogled na želvo, kako se počasi premika po pesku, je bil impresiven. Žal pa so te ogromne živali zelo ogrožene. Kriv je njihov način razmnoževanja, plenilci in seveda mi, ljudje, s svojim življenjem in onesnaževanjem. Poglejmo, kaj so največje težave: mama-želva potrebuje mir in temo, da se odloči za valjenje jajc. Če ji to dvoje ni zagotovljeno, jajc ne bo in posledično tudi ne naraščaja. Težava pa ni samo v mami-želvi, pač pa tudi v malih želvicah. Jajca mama-želva zakoplje v pesek in jih pusti same, nenadzorovane. Že v tem času jih lahko izkopljejo in pojedo plenilci. Ko pa se male želvice izvalijo, sledi verjetno najtežja stvar: priti živ do morja. Če jih ne pojedo psi ali druge zveri, jih dostikrat zmoti svetloba, ki prihaja npr. od avtomobilov ali pa hiš. Želvice jo zamenjajo za lunin odsev na gladini morja in se usmerijo za lučmi proti kopnemu namesto proti morju. In tako jih človeške luči pripeljejo v nevarne situacije, na ceste, v vasi, kjer če ne dehidrirajo, jih povozi avto ali pa pojedo psi. Tudi če pridejo v morje, njihovo življenje še ni popolnoma varno. V vodi jih v nevarnost spravljajo plastične vrečke. Le-te želve zamenjajo za meduze in jih poskušajo pojesti, vendar pa se pogosto s plastiko zadušijo in umrejo. Marsikatera želva pa kljub prepovedanemu lovu konča v ribiški mreži. Sedaj morda razumete, zakaj sva bila tako navdušena, da sva videla želvo. In čez par minut je iz morja prišla še ena! Tako redke živali, midva pa sva videla kar dve!
Kjer pa obalo naseljujejo mangrove in je veliko plitvine, se da videti še eno živalsko vrsto: flaminge! In zanimivo, omanski flamingi so bele barve in ne roza, kot jih po navadi vidimo. Razlog je v tem, da očitno ti flamingi ne jedo rdečih alg, ki bi njihovo perje obarvale rožnato. Zato, če boste kdaj na plaži Falam beach in boste gledali v daljavo, ne bodite presenečeni, če boste videli polno belih postav v morju. To so flamingi. Stotine njih!
Ob omanski obali se nahaja tudi čisto pravi koralni greben po imenu Daymaniat. Tja sva šla na enodnevni izlet z agencijo in to je bila edina priložnost, ko sem se jaz, kot ženska, v Omanu kopala v kopalkah. Povsod drugje sem se trudila biti spoštljiva do domačinov oz. domačink, ki so se kopale v burki (vključno z ruto na glavi!). Jaz sicer burke nisem nosila, sem pa imela vedno med kopanjem na sebi majico in kratke hlače. Priznam, kopanje v kopalkah je prijetnejše 🙂 Sploh pa, če pod teboj plavajo živobarvne ribice in morske želve, kot se nama je to dogajalo okoli otočja Daymaniat.
Divje kampiranje
Kot že omenjeno v uvodu, sva v Omanu divje kampirala. To pomeni, da sva svoj šotor postavila praktično, kjer koli nama je bilo všeč, in tam spala brezplačno. Najboljši del vsega tega je, da Omancev to sploh nič ne moti. Nasprotno! Še veseli so, če lahko pomagajo in svetujejo, kam je najbolje postaviti šotor. Tako sva recimo spala na čudovitih plažah, v puščavi med kamelami, v gorah ali pa tik pred vasico. Tudi na splošno sva se v Omanu počutila izredno dobro in izredno varno. Državljani so tako premožni, da kriminala praktično ni (vsaj ne usmerjenega proti turistom). Itak ima večina ljudi boljše avtomobile, kot je bil najin, pa tudi obleke in telefone so imeli po najnovejših merilih. Še ena prednost: država je tako velika, da se turisti po njej porazgubijo. Kljub temu da sva na letalu do Omana srečala celo skupino Slovencev, prav tako nazaj grede, pa tekom potovanja nisva videla kaj dosti tujih obiskovalcev. Morda je bilo to zato, ker sva spala na divje in se potikala po očitno ne ravno turističnih krajih. Vsekakor nama je to ustrezalo.
Divje kampiranje v puščavi
Nama je bilo v Omanu najbolj všeč divje kampiranje in svoboda, ki jo to omogoča. Svoboda izbire lokacije prenočišča in nevezanost na določeno vas ali mesto, ki bi ga morala doseči do noči. Nisva se ukvarjala z iskanjem nastanitve po mestih, s čistočo sobe, z vprašanjem, ali imajo internet ali ne, če sprejmejo kreditno kartico ipd. Pač pa sva izbrala nek svoj miren kotiček, po možnosti s čudovitim razgledom, in tam kampirala. In ravno to, da sva se lahko popolnoma odklopila, šla v čudovito naravo in jo uživala brez gneče turistov in brez omejitev, to nama je bilo najboljše.
Več potopisov in doživetij si lahko pogledate tukaj >>
