Med 746 kandidati sem bila izbrana za sanjsko službo in odpotovala na Filipine

Potovanje na Filipine, pa še plačana sem za to:-) Tamarin blog

Verjamem, da si redkokdo lahko privošči dopust za mesec dni in se odpravi na Filipine. Sama imam ta privilegij, da opravljam “sanjsko službo”, potujem in pišem o svojih doživetjih ter sem za to tudi plačana. Kot se navadno v vsakdanu doma v prostem času odpravim na sprehod v naravo, grem tukaj do najbližje rajske plaže in se vržem v kristalno čisto vodo. Delavniki potekajo spontano in so odvisni od predvidenega potovalnega časa ter terminih raznih ogledov, saj potrebujem “material” za nadaljnje pisanje o svojih doživetjih ob pridobivanju potovalnih izkušenj po Aziji. Izteka se zadnji teden pred vrnitvijo domov in trenutno se nahajam na Boholu v upanju, da se napoved o tajfunu ne uresniči. Že nekajkrat sem tekom potovanja poslušala o grozljivih “tajfunskih” zgodbah, ko so pustošili po arhipelagu 7.107 – ih otokov in nikomur ne želim podobnih izkušenj. Vendar je tako pri potovanjih, vedno malo tvegaš, ko se podajaš v neznano, saj je nemogoče predvideti celoten potek dogodkov.

Skromno življenje Filipincev, a so vseeno srečni

Življenje tukaj na splošno poteka mirno – brez večjih izgredov, lepo po otoško počasi, kar je morda malce nadležno ob koriščenju raznih storitev tekom potovanja. Nejevoljo je zelo lahko premostiti ob nasmehih domačinov, ki se uvrščajo med pet najbolj prijaznih narodov sveta. Kljub revščini, ki je vseprisotna, je neverjetno opazovati srečne ljudi, kako so zadovoljni s tistim malim, kar imajo. Vidiš lahko lesene hiške, ki so v osnovi sestavljene iz naravnega
materiala neposredne okolice v kombinaciji s “smetmi”. Poleg tega so svoj prostor in hrano v večini primerov pripravljeni deliti s teboj, kot tujcem, češ da se še “za ena usta” vedno hrana najde. Kot tujka se na trenutke počutim kot princesa, saj vsepovsod, kamor pridem, dobim prijetno pozornost. Že nekajkrat sem dobila tudi “kompliment”, zlasti od otrok, da sem lepa, ker sem “bela”. Medtem ko se Filipinci mažejo z zaščitno kremo, da ne bi preveč porjaveli, se jim zdi nenavadno “naše” izpostavljanje soncu.

Filipinci in šport – podobnost s Slovenijo

Po drugi strani se kdaj  počutim kot “velikanka”, saj do sedaj še nisem srečala Filipinca, ki bi bil višji od mene ali imel več kilogramov. Na splošno so manjše rasti, temnih las in oči, s snežno belimi nasmeški ter sijoče kože. Večina moških pripadnikov populacije ima rada, igra in spremlja košarko – znani so prizori cele vasi pred enim televizorjem. Na dvoriščih velikokrat vidiš razne kreativne improvizacije košarkaških košev. Ravno včeraj se je pošalil možakar, da so tehnično zelo dobro podkovani in da bi brez problema prišli v NBA, če bi bili višji.

Družinske vrednote

Ko se s kom spoznam, me ne glede na spol in starost vedno vpraša po imenu, od kod prihajam, koliko sem stara in če sem samska ali poročena. Zdi se, kot da se tukaj ljudje ne starajo in vedno sem presenečena nad leti, ko vprašam. Ženske se na splošno zelo kmalu poročijo in zanosijo, družine štejejo veliko članov, ki so med seboj tesno povezani. Otroke vidiš na vsakem koraku, v skromnih oblačilih, kako se ure sami igrajo zgolj s palico in plastenko. V Sloveniji delam kot prodajalka in vodja ustvarjalnih delavnic v prodajalni s tovrstnim materialom. Tako se je rodila ideja, da vzamem s seboj na Filipine barve in čopiče, in če mogoče, izvedem otroško delavnico. Pred nekaj dnevi sem prišla z otoka Apo, kjer sem preživela nepozabno ustvarjalno dopoldne z otroki. Te občutke, veselje in hvaležnost je zelo težko opisati.

Vsi Filipinci so nori na košarko…
…za vsakega se najde hrana.

Raziskovanje Filipinov

Mnogi si ob omembi Filipinov predstavljajo rajske plaže in ležanje pod palmo s kokosom v roki. Ob prvem postanku v velemestu jugovzhodne Azije – Manili, s preko 14 milijoni prebivalcev, sem bila kar malo šokirana nad onesnaženostjo, neznosnim smradom, revščino in še kaj bi se našlo. Po kratkem postanku sem pot nadaljevala na otok Palawan, kjer sem doživela peščene plaže s smaragdno vodo in se dnevno napajala iz svežega kokosa! Pot sem nadaljevala na otoke Cebu (Cebu City, Oslob), kjer sem med drugim tudi plavala z morskim psom kitovcem (Whale Shark), Negros (Apu Island – želvji otok), trenutno pa se nahajam na Boholu.

Filipini - morski psi kitovci na otoku Cebu
Plavanje z mosrkim psom kitovcem na otoku Cebu…
Filipini - želve na otoku Negros
… in z želvami na otoku Negros.

Slabi strani sodobnega turizma nisem mogla uiti

Ob raziskovanju novega okolja mi misli mnogokrat zmedejo prizori tujcev (predvsem) s Filipinkami. V današnjem času se vse bolj uveljavlja “sex tourism” in tako je nemogoče prezreti očitne znake le – tega vsepovsod, kjer so turisti. Dogaja se tudi na krajih, kjer sem
nastanjena, neposredno pred mojimi očmi. Po pričevanjih naj bi bilo tudi veliko otroške prostitucije, zlasti v večjih mestih, česar upam, da ob povratku in postanku v Manili ne bom doživela.

Vsako potovanje je zgodba zase, novo izkustvo in del le – teh so tudi
tovrstna dejstva
. Po svetu se poleg neprimernega odnosa do ljudi in drugih bitij dogaja še mnogo grozot in tako se v tovrstnih primerih nemočna zavem svoje majhnosti ob nezmožnosti vpliva na nekatere dogodke. Z veliko hvaležnostjo v srcu na večer ležem v toplo posteljo,
se zbujam v “funkcionalnem” telesu, ga hranim z dobrinami, živim v izobilju in opravljam
sanjsko službo na Filipinih. Več zanimivosti in slik s Tamarinega in Tomaževega potovanja po Filipinih, dobite tukaj. Več informacij o Filipinih na wiki.potnik.si.
Za vas je potovala: Tamara Lah
Komentiraj!
Bi si tudi vi želeli biti na Tamarinem mestu? Kakšni se vam zdijo Filipini? Napišite nam vaše mnenje!