Bili smo v indijski Himalaji in odkrivali lepote njene bujne in divje narave. Prostrani razgledi z gora in ljudje na poti so nas očarali. Cilj na višini 5.319 metrov smo osvojili in pri tem smo si še bolj zaželeli ta del sveta.
Aklimatizacija – najprej na drugačen življenjski stil
Z gotovostjo bi lahko zatrdila, da smo pričeli prestajati prvo obliko aklimatizacije našega popotniškega ter pohodniškega podviga že v Delhiju. Seveda govorim o aklimatizaciji na pekočo hrano, smog v zraku, norišnico na cestah, spečega šoferja, ki je vijugal po cesti do hotela, in navsezadnje na nam tako drugačno in na glavo postavljeno kulturo.
Indija – dežela tisočerih obrazov
Srečali smo se z bujnim pragozdom in še bolj divjo reko Parvati v istoimenski dolini, iz katere smo se podali na višavje. Sledili smo vodniku z zeleno kanglico kerozina v roki in z obutimi natikači za na plažo. Naši začudeni pogledi na njegovo obutev so izzvali odgovor, da je prevroče, da bi si obul gumijaste škornje, saj si bo te nadel, ko bomo višje, in da raje hodi kar tako. Naš prvi cilj nam je predstavljala Kirganga. Sveti kraj, posvečen enemu izmed milijon hindujskih božanstev, za nas pa wellness na prostem. Da, res ga ni lepšega, ko se zjutraj skobacaš iz šotora in te poboža toplo sonce ter misel na to, da se lahko greš namakat in umit v izvir tople vode. Ampak, da ne bo pomote. fantje na levo, punce na desno za deske.
Počasi smo civilizacijo puščali za seboj, so pa nas zato pozdravili bujni slapovi, ki so bučali iz mogočnih skal, orli, ki so preletavali nad nami, ter izjemno pisana preproga rožic in trav, po kateri smo hodili. To je res bila pravšnja kulisa za počitek duše in telesa.
Doživljanje Himalaje, njene lepote in njene posebnosti
Reke in njihova prečenja so v Himalaji poglavje zase. Slednja so namreč naslovljena kot Nepozabna, Adrenalinska, na prvi pogled nemogoče. Ampak naš epilog je bil srečne narave. Premagali smo most zgodovinske vrednosti, ki bi v naših krajih bil proglašen za enega izmed prvih lesenih mostov na našem območju, ki je tik pred tem, da se podre, naraven most, ki s svojo pravljično zgodbo ni bil nič kaj prida pravljičen za prečkanje. Prav tako smo prestali vožnjo himalajskega lunaparka v jekleni košari čez reko s pomočjo škripca.
Vse to in še več nas je pripeljalo do razgleda na visoke vršace in do ledenikov ter ledeniških dolin, ki so nam bile na dlani kot iz kakega geografskega učbenika. Ne, ampak to ni bila slika projektorja, iz katere nam je raztreseni profesor bral in kazal ledenike, ledeniške morene in ledeniška jezera. To je bila slika v živo in je prikazovala neverjetno prostranost in moč narave, ki nas je obdajala. Da je bila slika še bolj kičasta, so jo okrasili nomadski pastirji s svojimi čredami ovac, koz in konjev.
Moč narave pa smo seveda občutili tudi z vsakim korakom, ki nas je vodil višje in višje. Da je bilo še bolj pestro, jo je nekaterim zagodla višinska bolezen. Med drugim so se v kariju skrivali nepridipravi, ki so nekatere pogosto spravljali tja, kamor je še sultan šel peš. Marsikateri želodec, ne vajen indijske kulinarike, je protestiral in zavračal hrano, posledično temu pa se je marsikatera postava posušila za nekaj kilogramov in to brez kake predpisane diete. Tudi noč na pet tisoč metrih, le nekaj ur hoda do prelaza, ni bila od muh. Ampak kjer je volja, tam je tudi pot. Zagrizli smo v ledenik in korak za korakom premagovali na prvi pogled le še teh nekaj metrov višinske razlike. Dočakali smo trenutek, ko je celotna skupina dosegla najvišjo točko našega potepa, ki je merila 5.319 metrov. Veselje, veselje in še enkrat veselje.
Na drugi strani prelaza pa puščava…
S tem, ko smo se spustili na drugo stran prelaza, smo vstopili v povsem nov svet. Prej bujno zeleno rastje, na drugi strani pa puščava in pesek, po katerem smo hodili še nadaljnja dva dneva. Prav tako smo indijskemu kuharju, ki se je sicer odrezal odlično, privoščili počitek, saj smo si po osmih dneh želeli razveseliti naše želodce z nečim nevtralnim in kar ne bi imelo okusa po kariju. In zato velika hvala Zdravku, ki je prevzel kuhalnico kuhinjskega šotorskega krila in pripravil najboljši pražen krompir s priokusom kerozina, ki ga je kadarkoli bilo mogoče dobiti v Himalaji.
… in obilje doline Pin
Naša devetdnevna pohodniška odisejada se je končala, ko smo ponovno prispeli v civilizacijo v vas Mud. Tam nas je pričakala gruča radovednih in navihanih otrok, medtem ko so njihovi starši preživljali čas na njivah, saj je ravno rodila bogata letina sladkega graha. Iz sveta milijon bogov in boginj v dolini Parvati smo vstopili v budistični svet z molilnimi mlinčki in plapolajočimi pisanimi zastavicami v dolino Pin.
Komentiraj!
Ste tudi vi že kdaj doživeli podobno prvinsko izkušnjo, kot jo je Barbara na trekingu v Himalaji? Zaupajte nam, kje ste bili?
