Popotniki pravijo, da je potovanje v Indijo kot češnja na vrhu smetane med potovanji, in zato to pot mnogi prihranijo za eno izmed njihovih zadnjih potovanj. Država šokira na vsakem koraku. Mnogi jo vzljubijo in se vanjo vedno znova vračajo, medtem ko jo drugi zasovražijo in se vanjo nikoli več ne vrnejo. Pravo popotniško preizkušnjo pa doživiš v najsvetejšem kraju vseh hindujcev, v mestu Varanasi.
Najstarejše mesto na svetu, center učenja in civilizacije, kraj rojstva in smrti
Na ulicah mesta svete živali krave, uporabnost reke za različne namene
S prvim korakom z vlaka se zaveš, da kljub mnogim obiskom drugih indijskih mest, Varanasi povsem izstopa. Ne le, da je železniška postaja nabito polna z verniki ter nadležnimi vozniki rikš, ki imajo seveda samo zate hotel po najboljši ceni; tukaj tudi takoj začutiš neko drugačno energijo. Bolj ko se pomikaš proti sveti reki Ganges, močnejši je občutek, ki v tebi vzbuja spoznanje, da je to resnično nekoliko drugačen kraj.
Pot do hotela je vodila skozi ozke uličice, polne ljudi, skozi katere sem se komaj prebijala s svojim velikim nahrbtnikom na ramah. Na poti so me ovirale še shirane in na videz bolne krave, svete živali, ki so se prosto gibale po teh mračnih uličicah. Utrujenost in gneča mi nista prav nič lajšali poti. Na trenutke sem se morala že pošteno potruditi, da nisem v natikačih mimogrede stopila še v kak kravjek ali pa vsaj v veliko lužo, ki jo je malo pred mano ravnodušno naredila ena od teh svetih živali. Ko sem vsa preznojena že skoraj obupala in kot v labirintu krožila po ulicah, se je pred mano kar naenkrat prikazala sveta reka. Ustavim se na enem izmed mnogih gatov oziroma stopnišč, ki vodijo do reke Ganges, in za trenutek od navdušenja in nenazadnje tudi presenečenja obstanem na mestu. Mogočna široka struga kmalu od blizu postane za nas nevernike le ena navadna zelo umazana reka. Tu je praktično možno opaziti vse… polno je romarjev, ki so sem prišli izpirat svoje grehe in zmote, svečenikov, ki meditirajo ob vznožju reke, žensk, ki zajemajo vodo za kuhanje čaja in riža ter perejo njihove barvite sarije. Mnogo pa je tudi takih, ki sem svoje najdražje pospremijo na njihovo zadnjo pot.
Največji krematorij na prostem, ostanke neizgorelega okostja goltajo psi …
Goreče grmade, s katerih gledajo zogleneli udi ljudi, zvoki pokanja človeškega mesa med sežiganjem in prinašanje vedno novih in novih trupel. Svete živali se nemoteno sprehajajo po pogoriščih in žulijo cvetove, s katerimi so bila okrašena nosila. Med njimi vijugajo ljudje, ki nabirajo ostanke bambusovih palic, ki so ostali od nosil, in jih bodo uporabili za vesla in sladoledne palčke. Višek vsega pa so psi, ki požrešno goltajo ostanke neizgorelega človeškega okostja…Vse, kar si zmožen, je nemo strmeti v svet, ki je popolnoma drugačen od našega, tako drugačen, da nisi niti zmožen razmišljati o vsem tem, kar vidiš, in se tega vsega zaveš šele nekoliko kasneje.
Voznik me predrami iz osuplosti in pouči še, da se dobro opazi, kje leži na grmadi ženska in kje moški. Moški so namreč zaviti v bel prt, ženske pa v rdečega. Za prave hindujske vernike ni v življenju nič pomembnejšega kot to, da je njihovo truplo sežgano tu, na Manikarnika ghatu. Za sežig namenijo družine vse svoje življenjske prihranke. Cena kremiranja pa je odvisna tudi od količine ter vrste lesa. Najdražja je ebonovina, ves les pa do prizorišča vozijo kar z velikimi čolni po reki.
Mlade vdove z obritimi glavami, starodavni običaji del vsakdana, dogovorjene poroke…
Med sprehajanjem po Manikarnika ghatu je mogoče opaziti mnogo mladih vdov, ki jih prepoznamo po obriti glavi. Šokantna je hoja mimo brivcev, ki ženskam kar sredi ulice brijejo njihove dolge črne lase in jih s tem za javnost spreminjajo v vdove. Hindujci so izredno tradicionalni ljudje, in čeprav je z zakonom marsikaj prepovedano, so starodavni običaji zanje še vedno del vsakdana. Hindujska tradicija pravi, da vdovi preostanejo tri stvari: zgori skupaj z možem, kar je v kakšnih odročnih tradicionalnih vasicah kljub strogi prepovedi še vedno možno, se poroči z moževim bratom ali pa pristane v ašramu, nekakšnem domu za vdove, do konca svojega življenja.
Žal pa sem med množico ljudi opazila tudi veliko premlade ženske s pobrito glavo in ob tem nikakor nisem mogla ostati ravnodušna. Tesnoba, ki me je že tako ali tako spremljala med raziskovanjem svetega mesta, se je še poglobila. Vse prepogosto se namreč še vedno dogaja, da se starši odločijo poročiti njihovo mlado hčer, ki bi jo pri nas opisali z besedo deklica, z zelo starim moškim, saj ti ne zahtevajo dote. In tako so starši olajšani za eno skrb ter ena lačna usta manj.
Prepovedano sežigati otroke, svečenike, nosečnice, … plavajoča trupla hrana za živali
Mesto, ki ti zleze pod kožo in popotnika šokira s svojimi prizori
Nina potuje blog >>
