Pisalo se je leto 2022 in naš prvi decembrski vikend je bil rezerviran za road-trip; najeli smo manjši kombi, spakirali topla oblačila in se odpravili na nekajdnevno krožno pot po bližnjih adventnih sejmih.
Lindau
Naša prva postojanka je bil približno 6 ur oddaljeni nemški Lindau. Slikovito mestece z okoli 25.000 prebivalci leži na otoku, ki je s celino povezan s cestnim mostom in železniškim nasipom. Tamkajšnji božični market je nekaj posebnega, ker se odvija ob vodi; Lindau namreč z vseh strani obdaja Bodensko jezero. Sprehod ob stojnicah, ki ponujajo tipične umetniške, kulinarične in kozmetične izdelke, tako lahko na primer dopolnite z večerjo na ladji, ki vas nato, praznično okrašena in osvetljena, popelje še naokrog po jezeru. Na sejmu je bila sicer kar precejšnja gneča, kar gre najverjetneje pripisati vikend terminu, čeprav je bilo slišati več različnih tujih jezikov, kar pomeni, da je dogodek zanimiv tudi za turiste iz drugih evropskih držav.
Po nočitvi v bližnjem brezhibno čistem in urejenem hotelu – značilno za Nemce, kakopak – smo se naslednje jutro odpravili naprej proti Zürichu. Čeprav Švica uradno ni del Evropske unije, je prečkanje meje videti tako, kot da ne bi bila – nikjer nikogar. Pokrajina pred metropolo je naravnost čudovita, zelene ravnine, ki jih obdajajo visoki vrhovi, potem pa vožnja ob Züriškem jezeru, ki se je celo v tem letnem času lesketalo v različnih mamljivih modrih odtenkih. Nič čudnega torej, da poleti privablja goste od blizu in daleč, ki ob njem dopustujejo, kot da bi bili ob morju …
Zürich
Mesto, ki velja za eno izmed tistih z najvišjo kakovostjo življenja na svetu, ima skoraj toliko prebivalcev kot Slovenija. A kaj dosti drugega s Slovenijo nima skupnega. Cene so izredno visoke, a so visoke tudi plače in življenjski standard. Javni prevoz deluje brezhibno, plačuje se skoraj v celoti brezstično. Celo na sejmih, kjer nas je zaskrbelo, da se nismo dovolj založili s švicarskimi franki, pravzaprav sploh ni mogoče plačevati z gotovino. »Cards only« piše na večini stojnic in tako tudi kuhano vino ali »šmorn« vsi plačujejo s plastiko oziroma s telefonom. Sicer pa so cene dva- do trikrat višje kot pri nas, kuhano vino stane okoli 8 €, klasična pica nad 25 €, prav toliko tudi testenine.
V mestu smo obiskali dva sejma. Na prvem, v centru, večinoma ponujajo hrano in pijačo (največkrat na stojnicah najdemo klobase, kislo zelje, hot-doge, golaže… pa seveda tudi sladke dobrote, vaflje, carski praženec, palačinke, »miške «in tipične germknödle), nekaj pa je tudi programa za manjše otroke. Nasproti sejmišča smo na primer opazili poseben rdeč tramvaj, s katerega je otroke pozdravljal eden izmed decembrskih dobrih mož in njegovi spremljevalci, angelčki.
Ko se znoči, si lahko privoščite večerjo v odsluženih gondolah, ki se, praznično pogrnjene, nahajajo nekoliko dvignjene nad osrednjim sejemskim prostorom. Mi se za takšno »romantiko« nismo odločili, smo pa zvečer namesto tega obiskali še drugo sejemsko prizorišče. To se nahaja dober kilometer stran od prvega, na pokritem delu glavne železniške postaje. Tam smo med drugim opazili božično drevo, na katerem lučke zasvetijo s pomočjo obiskovalcev, ki pridno vrtijo pedale na kolesih – poganja jih torej »zelena tehnologija«, ki hkrati spodbuja še zdravo rekreacijo. Na stojnicah smo našli različne božične okraske, izdelke iz blaga, pa tudi lučke, sveče, nakit in igrače. Od nakupovalne mrzlice so nas sicer hitro odvrnile »zasoljene« cene, je bil pa sprehod pod visokimi oboki, kjer se kot na mravljišču srečuje staro in mlado, vseeno zanimiv.
Ko smo se naveličali ostrega vonja neke očitno precej tipične švicarske mesne jedi, ki je »dišala« po vsej zaprti tržnici, smo se vrnili nazaj na prosto. Natančneje na Bahnhofstrasse, eno izmed najbolj mondenih in tudi najdražjih nakupovalnih ulic na svetu. Sprehodili smo se pod lučkami in opazovali neštete izložbe, nato pa pri znaku zavili v eno izmed stranskih uličic k že tradicionalni »pojoči smrečici«. Na njej se v prazničnem času izmenjujejo različni pevski zbori iz bližnje okolice in vsak večer prepevajo božične pesmi. Ob našem obisku smo naleteli na otroški zborček z rdečimi kapicami, ki je bil sicer nekoliko razglašen, a vseeno prav prikupen.
Vaduz
Naslednje jutro smo se odpeljali proti Vaduzu, glavnemu mestu kneževine Liechtenstein. Ena izmed najmanjših držav v Evropi, ki po površini zavzema le 160 km² in je dom približno 40.000 prebivalcem, se nahaja le dobro uro vožnje iz Züricha in je v nekakšnem podolgovatem pasu »stisnjena« med Švico na zahodu in Avstrijo na vzhodu.
Vaduz je lepo urejeno, čisto in ob našem obisku skoraj prazno mestece, v katerem se nahaja sedež tamkajšnjega parlamenta in vlade, liechtensteinska banka, zaradi državne davčne politike priljubljena pri tistih, ki imajo nekoliko več pod palcem, narodna galerija in muzej, pa tudi nekaj kavarn, trgovinic s spominki in božičnih stojnic. Čez mesto se vije ena sama glavna ulica, ki jo je moč prehoditi v desetih minutah, in ob njej stojijo vse glavne stavbe in znamenitosti. Le grad kraljuje višje – na skali, od koder je v lepem vremenu viden daleč naokrog. Ker je bilo tisti dan nekoliko megleno, smo ga z glavne ulice videli le delno, nato pa smo se do njega zapeljali po asfaltirani poti. Žal je za obiskovalce precej neprijazno zaprt z obvestilom, da »nepovabljeni gostje nimajo vstopa«.
Sicer je mesto znano še po dobrem vinu in slastni čokoladnici, mi pa smo med sprehodom po njem našli še kotalkališče, Božičkov kotiček za otroke, nekaj simpatičnih, praznično okrašenih foto točk in udobno kavarnico, kjer smo si privoščili lokalno pecivo in kavo. Cenovna situacija je tudi v tej šesti najmanjši državi na svetu precej podobna tisti v Švici, prav tako so plačila skoraj povsod brezgotovinska.
Salzburg
Naša zadnja adventna postojanka je bil Salzburg, ki je med vsemi božičnimi tržnicami pri Slovencih verjetno tudi najbolj poznan. Svoj sloves je upravičil z največjo in najbolj raznoliko ponudbo, ki poleg že omenjenih tipičnih sejemskih izdelkov vključuje tudi nakit, drage kamne, lampijone, različne božične lučke, okrasje za dom itd. Adventno idilo so v času našega obiska dopolnili še mili zvoki harfe, ki jih je z njenih strun kljub mrazu predano izvabljala starejša gospa.
Nad svetovno kulturno solnograško dediščino budno bdi mogočna trdnjava, Hochensalzburg, največji v celoti ohranjen grad v Srednji Evropi. Če se povzpnete nanj, boste imeli ob lepem vremenu odličen razgled tudi na širše območje starega mestnega jedra, po katerem se razprostirajo pisane in dišeče stojnice in kjer ne manjka niti dvorcev, palač in cerkva. Med njimi sta najbolj znani Mozartova rojstna hiša in salzburška katedrala, v kateri naj bi bil glasbeni genij krščen.
In še opozorilo: ob vsem znanih Mozartovih kuglicah, ki so že mnogo let zaščitni znak mesta, je v Salzburgu mogoče naleteti še na neko drugo, manj privlačno vrsto »kroglic«. Te za seboj občasno puščajo konji, ki po tlakovanih uličicah turiste naokrog vozijo v vozovih in kočijah …
Proti domu …
Vse dni našega popotovanja smo imeli srečo; spremljalo nas je lepo vreme, le mraz je občasno kar znal pritisniti. Nič nenavadnega za ta letni čas, vseeno pa ni odveč predlog, da na pohajkovanje po adventnih tržnicah s seboj vzamete nekoliko več garderobe: rokavice, topel šal, kapa in debelejše nogavice vam bodo prihranili kar nekaj nejevolje – in podaljšali vaše raziskovanje v pozne večerne ure.
Ko smo se vračali proti domu – dobre tri ure je od Salzburga do predora Karavanke – pa je vendarle začel padati tudi dež, pomešan s snegom. Ravno pravi čas …
Tako smo vozili nekoliko počasneje in imeli zato vmes priliko strniti naše vtise … Vsak izmed božičnih sejmov, ki smo ga obiskali, ima svojo tradicijo in svoj čar. Ljudje, ki smo jih na tržnicah srečevali, so bili sicer (skoraj) povsod vljudni in ustrežljivi, je pa severni temperament vendarle nekoliko drugačen od južnega, nekako bolj zadržan in manj glasen. Slovencev, razen v Salzburgu, nismo srečali prav veliko, smo pa zato imeli priložnost nekoliko obnoviti naše znanje nemščine. Skupno smo za seboj pustili okoli 1.500 km, domov pa prinesli bogate vtise – in nekaj spominkov za našo pisano praznično zbirko.
Avtorica članka: Jerneja Kimovec
