Dobrodelni rally Gremo v Mongolijo

Pred časom smo pisali o pripravah na projekt Gremo v Mongolijo. Tokrat pa si lahko preberete zanimivo reportažo iz njune poti.

Predala sva avtomobil Ford Ranger, ki bo za prevoz otrok na podeželju služil še dolgo vrsto let. Pred tem sva z njim v 39 dneh prevozila osupljivih 15.675 kilometrov, obenem pa podarila več kot 1.000 € za izgradnjo šole. Sva Matej Meglič in Katja Kern, in to je najino leto.

Projekt Gremo v Mongolijo sva začela že v septembru 2013. Tako daleč se zdi podpis pogodbe z mongolsko vlado in nato pisanje poslovnega načrta, predvsem pa razmislek, kako se vse to da legalno izpeljati v Sloveniji. Sva prva slovenska ekipa, ki se udeležuje Mongolia Charity Rallyja. Bistvo projekta je: priskrbeti manj kot deset let star avtomobil in ga prepeljati v odročno Mongolijo ter ga tam podariti za prevoz otrok v šolo.
V aprilu sva v neverjetnih petih tednih zbrala sredstva in kupila črnega Forda. Nato so se začele predelave za tako zahtevno pot; zaščitne mreže proti mrčesu, pa dodatne luči na strehi, povsem nov akumulator in pravi šotor, ki se postavi na vrhu vozila.
Zbiranje donacij pokrije strošek nakupa in dodelave avtomobila pa plačilo obvezne donacije in strošek bencina na poti. Vse ostalo krijeva sama, od stroškov hrane in vode, nekaj hotelov in ostalih bonbončkov, ki si jih privoščiva po poti.
Še prehitro je prišel 10.7.2014, ko sva krenila v širni svet. V Budimpešti polna zanosa zavijeva na sever – in na poljsko-beloruski meji obstaneva za celih 19 ur. V nos jim je šla humanitarna pomoč, ki sva jo peljala s sabo. Pomudiva se v Moskvi in se za dva dni preleviva v turista. Iz štirideset milijonske metropole kreneva na vzhod. Spremlja naju Transsibirska železnica in ruska tajga – breze vsepovsod. V drugem tednu potovanja vstopiva v Yekaterinburg, mesto poboja zadnje carske družine Romanov. Sledi ogled prepovedanega mesta Snežinsk (eden največjih jedrskih obratov na svetu) in Čeljabinska, kjer je lansko leto padel ogromen meteorit.

Sledi Kazahstan, mejo prestopiva v treh urah – zmerno. Ceste kmalu postanejo tako luknjaste, da je pregovorni švicarski sir v primerjavi z njimi videti pravi amater. Voziva tudi po vzporednih blatnih poljskih cestah s 40 km/h, mimo naju pa v starih ladah domačini padajo z debelo stotico na števcih. Prebijeva se do Astane in preveriva, da njihovi arhitekturni dosežki zares držijo, nato pa v nočnem begu čez Kazaško stepo prepeljeva 1.200 kilometrov v kosu do Almate, bivše prestolnice. Sledi Kirgijstan, ki si ga zapomniva predvsem po podkupninah, obisku Nebeškega gorovja in po dvodnevnem oddihu ob osupljivem slanem jezeru Issyk Kull.

Gremo v Mongolijo
Spanje v avtomobilu – tuš enkrat na teden.
Cockpit – vožnja 9-13 ur na dan, premagujeva cca. 1000 kilometrov po cestah, ki jim Slovenci nikoli ne bi rekli ceste.

Srečava dva Nizozemca, prav tako udeleženca Rallyja. V konvoju vozimo nazaj do Rusije in nato v Mongolijo. Takoj izkusimo, kakšna razvada so ruske ceste, saj že drugi dan naletimo na 300 km offroada po kozjih stezicah, prelaz za prelazom. Ruske vojne specialke iz leta 1942 so edina možnost preživetja, seveda pa poleg nekaj predpotopnih vozil srečamo tudi kamikazo – voznika tovornjaka, ki se prebija po isti poti kot mi.

Povzpnemo se kar na 2900 metrov nadmorske višine in obiščemo eno izmed skupnosti. Šest družin na goličavi pase koze in krave ter ima v lasti konja plemenjaka, zmagovalca v konjskih dirkah v regiji. Povabijo nas v šotor – ger in nam ponudijo kobilje mleko. Znak časti, ki pa nevajenim turistom (bili smo prvi obiskovalci, odkar živijo v tej dolini) povzroči neljube želodčne težave in hitrico, ki nas je pestila v naslednjih dneh.

V zgornji fotogaleriji si lahko pogledate še več slik in komentarjev z najine poti.

Vozimo 20 km/h, neverjetna pokrajina mineva in končna destinacija Ulaan-Baatar se vse bolj bliža. S Katjo se v zadnjem tednu odpraviva do Pojočih sipin, najvišje ležeče puščave na svetu. Gobi postreže z zares težavnim terenom, ceste se lahko v eni viharni noči premaknejo tudi za več deset kilometrov. Pravočasno doseževa Ulaan-Baatar, znova. Osupla ugotavljava, kako te življenje v samoti spremeni in kako mestnega vrveža prav nič ne pogrešava. Uspešno predava Forda, naju pa čaka povratek v zdaj že zelo želeno Slovenijo.
Gremo v Mongolijo
Srečala sva se s častno konzulko Slovenije v Ulaan Baatarju – bili so navdušeni nad avtomobilom.
Gremo v Mongolijo
Končno na cilju – tuš je neprecenljiv, avtomobil pa predan v prave roke.
Naj jim dobro služi, še enkrat velika zahvala in poklon vsem, ki ste pripomogli k uresničitvi najinih sanj in v kakršni koli meri pomagali pri izvedbi tega projekta.
Avtorja: Katja Kern in Matej Meglič
Komentiraj!
Bi se sami udeležili podobnega dobrodelnega rally-ja in hkrati doživeli čare potovanja skozi različne države? Zaupajte nam vaše mnenje!

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR