En torek nekje v Afriki

Pater Stanko Rozman ima v Malaviju, in the middle of the nowhere, v dušnem pastirstvu velikansko katoliško župnijo Kasungu. Najbrž obsega več tisoč kvadratnih kilometrov. To je savanska planota na višini preko 1000 metrov. Vse je valovito ravno, vse skrajno revno, tudi ovčic se (glede na revno populacijo) ne tare. V tej svoji župniji ima, poleg župnijske cerkve v Kasunguju, v večjih savanskih vaseh okoli 20 podružničnih cerkvic. Vse imajo neka fina imena, a la: St. Peter, St. Ignacio, St. Paul, St. Gera, St. Marco … (St. Ciril?).

Vsaka cerkvica je iz opeke sezidana večja kočura s pločevinasto streho, v cerkvi je velik prazen prostor z nekaj klopmi, pa za stopnico dvignjen oltarni prostor z leseno oltarno mizo in velikim lesenim križem na steni. Pa kakšna slika ali kip. Estetsko, večinoma začuda prefinjeno in lepo! Cerkvice so shajališča okoliških vasi. Vsi se udeležijo nedeljskega mašnega obreda. Mašuje pater Stanko ali pa nedeljski obred vodi eden od domačinov – priučen katehist. Enega strica – katehista – v eni od cerkvic ima Stanko močno na sumu, da kar sam opravi mašni obred s povzdigovanjem! (A ni pravi dec! 🙂 ) Te cerkvice so tudi naše ambulante. Na isti dan v tednu v isti cerkvici!

Stanujemo v mestecu Kasungu, v misijonu patra Stanka (ena malo večja vas). Pol mesta je brez elektrike! Vsak dan v tednu se naša skupina odpravi na zdravniško poslanstvo v določeno smer. Vsakič v tednu, na isti dan, imamo ambulanto v eni od teh cerkvic. Že ob prihodu nas v urejenih vrstah čaka kakih 200 ljudi! Ob torkih je naša destinacija St. Ignacio. 45 kilometrov zračne razdalje od našega Kasunguja, sredi nowhere v savani, 7 kilometrov od zambijske meje. Jaz sem danes v tej podružnici prvič. Razdalja v kilometrih ni problematična. Že prej pa je bilo rečeno, da je do tja poldruga ura vožnje po rahlo valovitem terenu in peščeni cesti. Strašno sem se čudil, zakaj za 45 kilometrov ura in pol. In sem se prepričal na lastne oči! Imamo močan (misijonski) Nissanov pick-up (kabina za dva do tri, pa zadaj keson), volan na desni, menjalnik na levi (vozimo po levi).

Ta pick-up mora prepeljati vseh nas devet in še eno črno tetico Červo, staro 49 let, kao medicinsko sestro, ki se ji, by the way, o “bolezninah” ne sanja. Tetica je z nami taktično, bodoča medicinska baza patra Stanka. Da jo izobrazimo, pa da jo črnci spoznajo. Boleznina je bila v Ljubljani na Medicinski fakulteti ena od strežnic, ki je vsak dan študentom (na primer drugega letnika) razlagala, katero bolest ima tisti dan, pa jih spraševala, kako jo ozdraviti. Blaž (sinko) ji je nekega dne uspel dotajčat, da se po slovensko bolest imenuje boleznina! In je imela potem vsak dan nove boleznine! In pri črncih najdeš pretresljivo resne bolezni, pa čuda boleznin! In v tistem pick-upu se vedno pelje spredaj eden od nas – šofer, pa še eden in črna tetica Červa. Ta se vedno nasede spredaj v sredo. Vsi ostali (7) in še dve veliki škatli z zdravili in diagnostičnimi pripomočki pa zadaj v keson. In the fresh air (zjutraj je temperatura od nič do par stopinj, opoldne 25). Podnevi ob cesti, v vasicah, gruče otrok, ki prijazno mahajo in vpijejo mazungu (nekakšna obratna varianta od zamorc). Problem je cesta. Trd grušč z nenadnimi globokimi luknjami, ki vržejo (zadnje) sopotnike in škatle visoko v zrak. Pa to ni problematično. Niti mokri predeli z več različno poglobljenimi kolesnicami in blatom, kjer ugibaš, ali se bo avto prevrnil ali ne.

Vsak dan v tednu se stvar dogaja drugače, smo namreč vsak dan drugje. Vsak ponedeljek pri St. Petru. To je cerkvica v eni od vasi, lepa in svetla, pa (kot vse) prazen prostor… V njej ob stenah postavimo nekakšne klopi, zraven stol, in to so ordinacije. Pa v sredo cerkve mizo, nanjo škatlo z zdravili, in to je lekarna. V en kot damo pregrado iz rafije in nastane intimna pregledovalnica. Na tla razgrnemo pregrinjalo iz rafije, pa imamo kirurški oddelek in tam je šef Blaž s skalpelom (zamorci mu pravijo Braž). Je vse kot v Butalah. Pri St. Ignaciu (torek) pa je problem, da ima sicer krasna cerkvica čisto majhna okna in je za naše poslanstvo pretemna. Zato ordiniramo v eni od kočur in pred njo, okrog je plot iz trstike (pa med trstiko vsi kukajo noter). Na dvorišču imamo klopi in to so ordinacije, Braž pa se gre v kotu na tleh na rafiji malo kirurgijo. Vsi, eden poleg drugega. V hiški imajo pregledovalnico in ginekološko ordinacijo punce. Za moške je intimna pregledovalnica stranišče iz trstike. (Funny zgodba pri teh naših ljudeh je, da ženske dojke poljubno razkazujejo, za spodnji del pa so, tudi moški, sramežljivi kot le kaj). Zunaj Andrejka (višja medicinska sestra) meri temperaturo in dela triažo (če ne previja ran ali dela urinskih testov). Tam je še miza in Jon (študent filozofije – po novem farmacevt) deli zdravila na predpisane »recepte«. In vse krasno teče! By the way: tista, zgoraj omenjena črna tetica – medicinska sestra Červa,  je zgolj za lep okras. Ves čas samo klepeta z bolniki. Skušal sem jo naučiti meriti krvni tlak. Vsakemu čakajočemu naj bi vrednost napisala na listič. Pa je bilo napisano na primer: 270/180 in še vrsta podobnih rezultatov. Delala sva kontrole, a vedno podobno.

Problem tistega obdobja (njihove pozne pomladi) so bile zagnojene opekline otrok. To je čas požiganja savane. Otroci se podijo med ognjem in pobirajo opečene zajce, ptiče … Tudi ta dan je imel Blaž nekaj primerov takih opeklin.V vrsto se bolniki postavijo strogo ločeno, v eno starejši moški, v drugo ženske, v tretjo otroci itd. In vsak od nas vzame eno vrsto. Včeraj sem bil, kot internist, šef za starejše moške. Vmes se ti sem ter tja (najbrž v špranji med ogrado) prikrade kakšen otrok. Srednja starost mojih bolnikov je bila 38,5 let, SD 19,6, min. 3 (tega mi je ena baba podtaknila), max. 74 let. V resnici jih večina (ali pa nihče?) ne ve natančno, koliko so dejansko stari. Starost ti ustrelijo. Kot opis dogodka sledi spisek delovnih diagnoz. Vse diagnoze so postavljene per prima vista, pa s stetoskopom, RR in hitrim urinskim testom. Kljub 20-letnim IPP-izkušnjam za nobeno diagnozo najmanj ne jamčim, ker je tu zgodba povsem tretja, namreč zelo verjetno jih ima vsaj 50 odstotkov pregledanih aids (uradna statistika 20 odstotkov, neuradna 30 odstotkov prebivalstva). Vendar se o tej bolezni tu ne govori, redko kateri jo prizna. Vse rane so zagnojene. Verjetno vse vrste zapletov aidsa.

Najbrž se nam vsi grozovito čudite, kako se sporazumevamo? Malavi je bivša angleška kolonija (del Severne Rodezije). Govorijo jezik kičeva (vzhodnoafriška jezikovna skupina, sem spada tudi svahili), angleško zna načeloma le slabih 20 odstotkov ljudi, pa še ti večinoma slaboumno latovščino. Nam, ko se igramo zdravnike, dodelijo vsakemu prevajalca. Potem pa, kakor imaš srečo. Lahko perfektnega ali pa tudi just for show. Sem imel tipa, ki je sam vzel super anamnezo in mi jo referiral povsem logično. Pa zopet (včeraj) strička, ki mi je po dolgem čvekarjenju z bolnikom kar povedal diagnozo. In cel dan nisva prišla dlje. Bi ga stokrat nagnal, pa nisem imel boljšega. Itd…

Ob sredah imamo v župnijski cerkvi v Kasungu ambulanto za bolnike z znanim aidsom. Na pregled je hodila tudi lepa mlada punčara z vsemi zapleti bolezni. Včeraj je prišla njena mama in povedala, da je punca prejšnji teden umrla. S seboj je prinesla hčerinega močno podhlajenega in podhranjenega par mesecev starega sinka, s prirojenim aidsom, in prosila za pomoč. Andrejka je šla na tržnico in ji kupila odejo, plenice, nekaj hlačic in nekaj hrane. Toliko je bilo v naši moči. Sicer pa je to zgodba enega od tisočev ubogih afriških otrok!