En torek nekje v Afriki

Fragment iz bloga odprave, ki opisuje en dan v Afriki, na južni polobli, kjer smo stali na glavi.

Davnega leta 2007 se je ena od medicinsko-humanitarnih odprav znašla v Afriki, v Malaviju, v mestu Kasungu, v misijonski župniji patra jezuita Stanka Rozmana. V odpravi je bilo nekaj novopečenih zdravnikov, nekaj tedaj še študentov medicine, jaz v funkciji internista in diplomirana medicinska sestra. Odprava je imela velik pridih družinske domačnosti. Poleg mene – ata, Marka Kavčiča, njegove žene Mojce, medicinske sestre Andrejke Korenčan so bili namreč ostali udeleženci vsi moji otroci: sin Urh, njegova žena Kristina, hčerka Jera in sinova Blaž, v medicinsko-zdravniški ekipi, in Jon – sicer filozof – v funkciji lekarnarja in splošnega medicinskega asistenta.

Picture
Južna Afrika. Malavi je rdeča packa na sliki. Vzdolž vzhodnega roba se vleče jezero Njasa-Malavi.
Naša ekipa, skupaj s patrom Stankom (drugi z leve), (Jon pri fotoaparatu) pred stolnico v Lusaki

Verstva v Malaviju – pestra mešanica ver in brez medverskih problemov

Nastanili smo se v katoliškem misijonu. Sicer je pa z verami v Malaviju kot z otroško igro »Se gremo zemljo krast!«. Prevozili smo državo: vere so razdeljene po kvadrantih. V sredini je katoliški kvadrant, vzhodno od njega muslimanski, severno protestantski, še bolj na severu anglikanski. Pa je očitno Bog vedno isti, kajti ni nikakršnih medverskih problemov. Vsi imajo namreč za osnovo svojo primarno afriško vero.

Deklica iz Kasunguja.

Ostali so bili v odpravi do pol leta, z Jonom sva bila dva meseca. Člani odprave smo načeloma vsak dan pisali dnevniški blog. Naslednja zgodba je moj opis enega od torkov, davnega septembra 2007.

Picture
Moji ožji družinski člani ob obisku Viktorijinih slapov v času spomladanske suše.

Torek, St. Ignacio – cerkve so shajališča okoliških vasi in ambulante

Pater Stanko Rozman ima v Malaviju, in the middle of the nowhere, v dušnem pastirstvu velikansko katoliško župnijo Kasungu. Najbrž obsega več tisoč kvadratnih kilometrov. To je savanska planota na višini preko 1000 metrov. Vse je valovito ravno, vse skrajno revno, tudi ovčic se (glede na revno populacijo) ne tare. V tej svoji župniji ima, poleg župnijske cerkve v Kasunguju, v večjih savanskih vaseh okoli 20 podružničnih cerkvic. Vse imajo neka fina imena, a la: St. Peter, St. Ignacio, St. Paul, St. Gera, St. Marco … (St. Ciril?).

Vsaka cerkvica je iz opeke sezidana večja kočura s pločevinasto streho, v cerkvi je velik prazen prostor z nekaj klopmi, pa za stopnico dvignjen oltarni prostor z leseno oltarno mizo in velikim lesenim križem na steni. Pa kakšna slika ali kip. Estetsko, večinoma začuda prefinjeno in lepo! Cerkvice so shajališča okoliških vasi. Vsi se udeležijo nedeljskega mašnega obreda. Mašuje pater Stanko ali pa nedeljski obred vodi eden od domačinov – priučen katehist. Enega strica – katehista – v eni od cerkvic ima Stanko močno na sumu, da kar sam opravi mašni obred s povzdigovanjem! (A ni pravi dec! 🙂 ) Te cerkvice so tudi naše ambulante. Na isti dan v tednu v isti cerkvici!

Picture
Podružnica St. Peter.
Picture
Naš pick-up, v ozadju cerkvica St. Ignatio.

V urejenih vrstah čaka tudi po 200 ljudi, pretresljivo resne bolezni, slabe ceste

Stanujemo v mestecu Kasungu, v misijonu patra Stanka (ena malo večja vas). Pol mesta je brez elektrike! Vsak dan v tednu se naša skupina odpravi na zdravniško poslanstvo v določeno smer. Vsakič v tednu, na isti dan, imamo ambulanto v eni od teh cerkvic. Že ob prihodu nas v urejenih vrstah čaka kakih 200 ljudi! Ob torkih je naša destinacija St. Ignacio. 45 kilometrov zračne razdalje od našega Kasunguja, sredi nowhere v savani, 7 kilometrov od zambijske meje. Jaz sem danes v tej podružnici prvič. Razdalja v kilometrih ni problematična. Že prej pa je bilo rečeno, da je do tja poldruga ura vožnje po rahlo valovitem terenu in peščeni cesti. Strašno sem se čudil, zakaj za 45 kilometrov ura in pol. In sem se prepričal na lastne oči! Imamo močan (misijonski) Nissanov pick-up (kabina za dva do tri, pa zadaj keson), volan na desni, menjalnik na levi (vozimo po levi).

Ta pick-up mora prepeljati vseh nas devet in še eno črno tetico Červo, staro 49 let, kao medicinsko sestro, ki se ji, by the way, o “bolezninah” ne sanja. Tetica je z nami taktično, bodoča medicinska baza patra Stanka. Da jo izobrazimo, pa da jo črnci spoznajo. Boleznina je bila v Ljubljani na Medicinski fakulteti ena od strežnic, ki je vsak dan študentom (na primer drugega letnika) razlagala, katero bolest ima tisti dan, pa jih spraševala, kako jo ozdraviti. Blaž (sinko) ji je nekega dne uspel dotajčat, da se po slovensko bolest imenuje boleznina! In je imela potem vsak dan nove boleznine! In pri črncih najdeš pretresljivo resne bolezni, pa čuda boleznin! In v tistem pick-upu se vedno pelje spredaj eden od nas – šofer, pa še eden in črna tetica Červa. Ta se vedno nasede spredaj v sredo. Vsi ostali (7) in še dve veliki škatli z zdravili in diagnostičnimi pripomočki pa zadaj v keson. In the fresh air (zjutraj je temperatura od nič do par stopinj, opoldne 25). Podnevi ob cesti, v vasicah, gruče otrok, ki prijazno mahajo in vpijejo mazungu (nekakšna obratna varianta od zamorc). Problem je cesta. Trd grušč z nenadnimi globokimi luknjami, ki vržejo (zadnje) sopotnike in škatle visoko v zrak. Pa to ni problematično. Niti mokri predeli z več različno poglobljenimi kolesnicami in blatom, kjer ugibaš, ali se bo avto prevrnil ali ne.

Picture
In filozof Jon postane lekarnar …
Picture
Čakajoče bolnice.

Ves čas se namreč, povsem nepredvidljivo, pojavljajo predeli puščavskega sipkega peska, na prvi pogled je videti vse super, volan te pa niti za piko ne uboga. Ti zaviješ sem, avto gre tja. Pa zaviraš, avto pa kar gre. Kot v suhem svežem snegu. Ti pa greš, pa nič te ne uboga. Problem je, da ima cesta na obeh straneh nekakšen jarek. Ko drsiš, veš, da ne boš drsel v savano, ampak se boš zataknil ob rob in prevrnil. V kesonu pa imaš sedem ljudi (z dvema škatlama dragocenih zdravil). Domov grede so nas, že v črni temi, naprosili, da se odpeljemo še nekam daleč, v tretjo savano, gledat ubogo siroto (v močni anasarki). Smo ga natlačili z injekcijami in kao rešili. Potem smo bili kot izgubljeni v vesolju. Zdaj že svetla, na trebuh obrnjena luna – skoraj dan, pa tisoče zvezd, ki jih ne vidiš več nikjer drugje na svetu. Nas je stric, ki nas je pripeljal k temu bolniku, v znak hvaležnosti še opozoril, naj bomo nazaj grede previdni, da so pred tedni naj tej poti neke ljudi oropali, jim vzeli avto in se odpeljali v (7 km oddaljeno) Zambijo. Da naj se res pazimo. To tell the truth: Stvar ni tako grozno patetična, kot sem jo opisal. Malo sem pretiraval for show. Je pa dosti tečna. Pa vsekakor (glede ceste) potencialno nevarna.

Picture
Seveda je pri črnski radovednosti zasebnost nekoliko okrnjena.
Kot večina bolnikov, ta stričko ne pozna svoje starosti. Mogoče jih ima 60, mogoče 90?

Ambulanta – vsak dan drugje, miza, klop in stol in imamo ordinacijo ter lekarno

Vsak dan v tednu se stvar dogaja drugače, smo namreč vsak dan drugje. Vsak ponedeljek pri St. Petru. To je cerkvica v eni od vasi, lepa in svetla, pa (kot vse) prazen prostor… V njej ob stenah postavimo nekakšne klopi, zraven stol, in to so ordinacije. Pa v sredo cerkve mizo, nanjo škatlo z zdravili, in to je lekarna. V en kot damo pregrado iz rafije in nastane intimna pregledovalnica. Na tla razgrnemo pregrinjalo iz rafije, pa imamo kirurški oddelek in tam je šef Blaž s skalpelom (zamorci mu pravijo Braž). Je vse kot v Butalah. Pri St. Ignaciu (torek) pa je problem, da ima sicer krasna cerkvica čisto majhna okna in je za naše poslanstvo pretemna. Zato ordiniramo v eni od kočur in pred njo, okrog je plot iz trstike (pa med trstiko vsi kukajo noter). Na dvorišču imamo klopi in to so ordinacije, Braž pa se gre v kotu na tleh na rafiji malo kirurgijo. Vsi, eden poleg drugega. V hiški imajo pregledovalnico in ginekološko ordinacijo punce. Za moške je intimna pregledovalnica stranišče iz trstike. (Funny zgodba pri teh naših ljudeh je, da ženske dojke poljubno razkazujejo, za spodnji del pa so, tudi moški, sramežljivi kot le kaj). Zunaj Andrejka (višja medicinska sestra) meri temperaturo in dela triažo (če ne previja ran ali dela urinskih testov). Tam je še miza in Jon (študent filozofije – po novem farmacevt) deli zdravila na predpisane »recepte«. In vse krasno teče! By the way: tista, zgoraj omenjena črna tetica – medicinska sestra Červa,  je zgolj za lep okras. Ves čas samo klepeta z bolniki. Skušal sem jo naučiti meriti krvni tlak. Vsakemu čakajočemu naj bi vrednost napisala na listič. Pa je bilo napisano na primer: 270/180 in še vrsta podobnih rezultatov. Delala sva kontrole, a vedno podobno.
Picture
Čakajoče na Godota. Ženska sekcija. Tokrat bolnice strogo uvršča šefica Červa (v rumenem).
Picture
Konziliarni posvet. Le katero boleznino ima ta otrok?

Bolniki – večina ubogih sirot in okuženih s HIVom, nekaj tudi “bolnikov”

Od 10. ure do 6. popoldne (v trenutku se naredi črna tema, luči ni) sem pregledal okrog 50 bolnikov in »bolnikov«. Namreč: eni pridejo verjetno z izmišljenimi težavami (po več zaporednih v vrsti ima lahko povsem iste simptome) zgolj po peščico analgetikov, pa verjetno zaradi dogodka, za kar čakajo lepo število ur! Vendar pa je večina teh ubogih sirot, pa najbrž jih je večina, ki pridejo, vsaj HIV-pozitivnih. Vzporedno z menoj je pregledovalo še ostalih pet medicincev/zdravnikov, vsi s približno isto frekvenco bolnikov. Jera, Mojca in Kristina so bile primarno pediatrinje, alternativno tudi ginekologinje, odvisno od potrebe. Marko vsesplošni zdravnik, Urh pediater. Braž je bil veliki kirurg, s pravim nožem (v resnici skalpelom) jih je porezal, pa nazaj zašil kar precej. In ruval zagnojene zobe.
Gospa, nič se bat, ne boste še umrli. Sem pa, glede na gospejino reakcijo, imel prevajalca na sumu, da s prevodom ni povsem zadel moje misli.
Urh: A niso zamorci po navadi črni? Le kaj je temu? Dajmo ga poslušat.

Zagnojene opekline otrok, starost je pri večini uganka …

Problem tistega obdobja (njihove pozne pomladi) so bile zagnojene opekline otrok. To je čas požiganja savane. Otroci se podijo med ognjem in pobirajo opečene zajce, ptiče … Tudi ta dan je imel Blaž nekaj primerov takih opeklin.V vrsto se bolniki postavijo strogo ločeno, v eno starejši moški, v drugo ženske, v tretjo otroci itd. In vsak od nas vzame eno vrsto. Včeraj sem bil, kot internist, šef za starejše moške. Vmes se ti sem ter tja (najbrž v špranji med ogrado) prikrade kakšen otrok. Srednja starost mojih bolnikov je bila 38,5 let, SD 19,6, min. 3 (tega mi je ena baba podtaknila), max. 74 let. V resnici jih večina (ali pa nihče?) ne ve natančno, koliko so dejansko stari. Starost ti ustrelijo. Kot opis dogodka sledi spisek delovnih diagnoz. Vse diagnoze so postavljene per prima vista, pa s stetoskopom, RR in hitrim urinskim testom. Kljub 20-letnim IPP-izkušnjam za nobeno diagnozo najmanj ne jamčim, ker je tu zgodba povsem tretja, namreč zelo verjetno jih ima vsaj 50 odstotkov pregledanih aids (uradna statistika 20 odstotkov, neuradna 30 odstotkov prebivalstva). Vendar se o tej bolezni tu ne govori, redko kateri jo prizna. Vse rane so zagnojene. Verjetno vse vrste zapletov aidsa.

Boleznine – številne resne bolezni, posledice AIDSa

Včeraj sem pri St. Ignaciu tratil dragocen čas z zapisovanjem diagnoz. Delovne diagnoze mojih torkovih pacientov po vrstnem redu: nepojasnjena driska, aids-polinevropatija, konjunktivitis, entropija vek, išias, viroza otroka, išias, poliartral-gija (aids?) (več bolnikov), hipertrofija LV – etio? (IHSS?), tinea, norice, dekompenzirano srce, nefrolitiaza, lumbago, art. hipertenzija-dekompenzirano srce, otitis media-freš na zadnjici-ulkus – očitno aids, bilhariaza – šest primerov (hema-turija), ulcerozni kolitis, polinevritis (aids) (več primerov), amebiaza, artritis kolena z gnojno fistulo (TBC?), dekompenzirano srce, išias, zobobol ob močno gnilem zobu, malarija-hud glavobol, znana psihoza, zagnojen vbod v skrotum (predan kirurgu – Bražu (amputacija), hude bolečine sklepov, več ulkusnih sindromov, več bolnikov z močnejšo hipertenzijo, več kao pljučnic – tuberkuloz? (ob aidsu). Začuda res redki bronhitiki! Pa pogoste pljučnice kot zaplet aidsa.
Picture
Ubogi človeček s trahomom.
Picture
Dnevna bolnišnica, levo v odejo zavit moj bolnik v anasarki.

Terapija, recepti, kakovost zdravil vprašljiva, cena smešno nizka, vera v pomoč

V sredini dvorišča imamo veliko škatlo z zdravili. Ta so deloma sponzorska – pripeljana s seboj, deloma kupljena tu, pri grosistu Indijcu, s sponzorskim denarjem (kakovost vprašljiva, cena skoraj smešno nizka). Bolniku napišeš »recept«, Jon deli tablete. Učinkovito deliš antibiotike. Pa kao učinkovito vsa ostala zdravila. Namreč: krasni so vsi analgetiki, spazmolitiki, beta blokerji, pa ACE-in-hibitorji, kardiotoniki, pa tiazidni diuretiki itd. Vsak odmerek daš za 14 dni. Bolniki nas čez en ali dva tedna hodijo hvalit in se nam zahvaljevat. Enega, v anasarki – pripeljali so ga iz savane z vozom z volovsko vprego – so, za silo odcejenega, naslednji teden pripeljali pokazat, češ da smo ga ozdravili! Vendar pa: mi gremo čez dva meseca domov! Ostala jim bo le vera v pomoč. In sanje patra Stanka o slovenski bolnišnici v Malaviju. Pa »medicinska sestra« Červa.
Interventni poseg v soju avtomobilskih žarometov oziroma krst pri jezeru Njasa.
Picture
Morebiti pa smo rešili en tolikšen trop mladih življenj?

Prevajalci – vsakemu dodelijo prevajalca, od sreče odvisno kakšnega

Najbrž se nam vsi grozovito čudite, kako se sporazumevamo? Malavi je bivša angleška kolonija (del Severne Rodezije). Govorijo jezik kičeva (vzhodnoafriška jezikovna skupina, sem spada tudi svahili), angleško zna načeloma le slabih 20 odstotkov ljudi, pa še ti večinoma slaboumno latovščino. Nam, ko se igramo zdravnike, dodelijo vsakemu prevajalca. Potem pa, kakor imaš srečo. Lahko perfektnega ali pa tudi just for show. Sem imel tipa, ki je sam vzel super anamnezo in mi jo referiral povsem logično. Pa zopet (včeraj) strička, ki mi je po dolgem čvekarjenju z bolnikom kar povedal diagnozo. In cel dan nisva prišla dlje. Bi ga stokrat nagnal, pa nisem imel boljšega. Itd…

Zgodba enega od tisočih ubogih afriških otrok

Ob sredah imamo v župnijski cerkvi v Kasungu ambulanto za bolnike z znanim aidsom. Na pregled je hodila tudi lepa mlada punčara z vsemi zapleti bolezni. Včeraj je prišla njena mama in povedala, da je punca prejšnji teden umrla. S seboj je prinesla hčerinega močno podhlajenega in podhranjenega par mesecev starega sinka, s prirojenim aidsom, in prosila za pomoč. Andrejka je šla na tržnico in ji kupila odejo, plenice, nekaj hlačic in nekaj hrane. Toliko je bilo v naši moči. Sicer pa je to zgodba enega od tisočev ubogih afriških otrok!
Picture
Ena od vasic na našem terenu, v ozadju baobab ali opičji kruhovec.
Zahvala: Neskončno hvaležen pogled!

Epilog zgodbe – naše poslanstvo zgolj moralno, denarja za zdravila nimajo

Zgodba o starcih (tu je to 35+): Večina naših bosih in strganih bolnikov belce – razen patra Stanka – videva prvič. Lepi, nepopisno ljubeznivi in hvaležni ljudje! Naša ekipa se jasno zaveda, da je naše poslanstvo pri odraslih bolnikih zgolj moralno. Da bodo vsi »ozdravljeni« hipertoniki in srčni dekompenziranci čez dva meseca ponovno enako bolni. In da bodo imeli nefrolitičarji ponovne napade. Da bodo aidsarji umirali naprej. Denarja za zdravila ali za bolnišnico nimajo! Morda jim bo v njihovi bolezni v spodbudo, da jim je nekdo rekel prijazno besedo in se z njimi resno pogovarjal. Povsem druga je zgodba o otrocih.

Včeraj mi je neka bolnica med pregledom razlagala, da so ji prvi trije otroci umrli, drugi pa so še živi (vsi majhni). Se ji to ni zdelo nič posebnega. Naša pediatrična sekcija pregleda na dan serijo otrok z nebeško povišano temperaturo, jim deli antibiotike, jih ohlaja. Mislim, da bomo nekaj življenj le rešili! Včeraj, že po koncu »ordinacije«, v trdi temi, so prinesli nekega otročeta, ki je kuril 42 stopinj. V cerkev smo svetili z avtomobilskimi lučmi. Kopali smo ga v škafu mrzle vode, ohladili in natlačili z antibiotikom. Če smo ga rešili, smo že z njim dosegli droben cilj naše odprave.Takole je tu doli pri nas, na južni polobli, kjer stojimo na glavi, sonce se sprehaja po severu, luna pa je obrnjena na trebuh!

P. S.: Zgodba o Červinaši medicinski sestri in njenih treh otrocih. Lepa ženska, dovolj inteligentna, blizu petdesetih – sčasoma smo postali prijatelji. Neko nedeljo nas je vse povabila domov na kosilo. Živi v hišici iz lesa in ometani z zemljo, okrog še kake tri hiške: shramba, …, nekje ena kopalnica, …Skuhala nam je običajno nsimo (polento iz bele koruze) in ndivo (zelenjavno prikuho), popekla shirano kurico. Vse zelo okusno! Super pa je njena življenjska zgodba: V Malaviju, pa najbrž povsod v Afriki, tretjina odraslih pomre za aidsom. So samo otroci in očitno spolno nizko potentni starci! In očitno imajo vsi močan nagon za ohranitev rodu. Otroke brez staršev prevzame vas. Naši Červi je že pri 22 letih mož pobegnil. Imela sta hčerko. Lepa punca (25?) ima aids. Poleg nje ima še dva otroka od prijateljic, ki sta umrli za aidsom. Lep fantič hodi v nekakšno srednjo šolo, punčka v osnovno. Červa ima vse rada, kot bi bili njeni rojeni otroci. S Červo smo se sčasoma spoprijateljili in jo (z malo škripanja z zobmi) sprejeli za našo medicinsko sestro. Kasneje smo jo celo naučili, za silo, meriti krvni tlak.

Piše: dr. Ciril Grošelj, dr. med.,
ISIS junij 2014

 

Komentirajte!

Kaj menite o medicinsko humanitarnih odpravah in stanju v Afriki?