Japonska – Kyoto in gejše

Angleška pisateljica, raziskovalka, fotografinja in naravoslovka Isabella Bird je nekoč zapisala, da Japonska nudi toliko novosti, kot potovanje na kak drug planet. Ob besedi Japonska dobimo številne asociacije, od impozantnih svetišč, ki jih obdajajo pravljični gozdovi, do zasnežene gore Fuji, sramežljivih in okretnih gejš, nebotičnikov, osvetljenih z neonsko svetlobo, točnih in hitrih vlakov … Japonska predstavlja edinstveno sintezo tradicionalnega in modernega, kjer se srečujejo stari bogovi, običaji, spretnosti in umetnosti z vrhunsko sodobno tehnologijo, futuristično modo in najnovejšim slogom in dizajnom. Japonska je dežela, ki je paša za vse čute. Japonska je bila še v drugi polovici 19. stoletja fevdalna, konec tistega stoletja pa se je začela bliskovita industrializacija. Po drugi svetovni vojni pa se je Japonska razvila v pravega gospodarskega velikana.

Kjoto

Nekdanja cesarska prestolnica se ponaša s številnimi templji, palačami, svetišči in vrtovi. Kjoto slovi tudi po visoko razvitih tradicionalnih umetnostih in festivalih. Od leta 794 do leta 1868 je bil Kjoto cesarska prestolnica Japonske, dokler je ni Meji prestavil v Tokio. Kljub temu ohranja Kjoto primat kulturne prefinjenosti Japonske. Nekako se Kjoto dopolnjuje z Naro, kjer so bili postavljeni temelji tradicionalne japonske kulture, ki je dosegla svoj vrhunec v Kjotu. Kjoto ima ogromno znamenitosti, zato se bom osredotočil samo na najpomembnejše.

Kiyomizudera

Japonska - Kiyomizudera
Kiyomizudera spada med najpomembnejše templje Japonske.
Tempelj čiste vode – Kiyomizudera – spada med najpomembnejše templje Japonske in je tudi na UNESCO-vem seznamu kulturne dediščine. Ustanovljen je bil že leta 778 na mestu slapa Otowa, ki se nahaja v vzhodnem Kjotu. Glavni tempelj, kot ga vidimo danes, je dal zgraditi leta 1633 šogun Tokugawa Iemitsu, ki je med drugim tudi izgnal iz Japonske vse Evropejce in kristjane ter zaprl meje Japonske, kar je trajalo potem še več kot 200 let. Tempelj je zgrajen brez enega samega žeblja. Tempelj Kiyomizudera je najbolj znan po svojem 13 metrov visokem lesenem odru, ki nudi obiskovalcem lep razgled na številne češnje in javorje kot tudi mesto Kjoto v daljavi. Pod templjem je slap Otowa, ki je razdeljen v tri manjše slapove. Voda iz vsakega slapa ima svoje pozitivne učinke na zdravje in dobro počutje. Vodo lahko pijete iz skodelice, ki se nahaja na dolgem lesenem drogu. Voda prvega toka slapa je koristna za dolgo življenje, drugega za uspeh v šoli in življenju in tretja za srečo in ljubezen v življenju. Ampak nikar ne bodite objestni, pijete lahko samo vodo enega “slapa”.
Romar pred templjem Kiyomizudera.
Za glavno dvorano templja Kiyomizu Dera stoji svetišče Jishu, ki je posvečeno božanstvu ljubezni in ženitnega posredovanja. Pred templjem sta dva kamna, ki sta oddaljena 18 metrov. Če z zaprtimi očmi najdete pot od enega do drugega, boste imeli srečo pri iskanju ljubezni, če pa vas mora kdo voditi od enega do drugega kamna, boste morda potrebovali tudi kakega posrednika pri iskanju življenjskega sopotnika ali sopotnice.
Četrt Higashiyama, tempelj Kodaiji in svetišče Yasaka

Četrt Higashiyama je ena najbolje ohranjenih starih predelov mesta, ki se nahaja med templjem Kiyomizu in svetiščem Yasaka. Ob sprehodu po ozkih ulicah med lesenimi stavbami in tradicionalnimi trgovinami z lahkoto začutimo pridih stare prestolnice. Številne majhne trgovine in restavracije že stoletja skrbijo za domačine, turiste in romarje. Na sprehodu po tej četrti smo ujeli tudi gejšo, ki je šla po svojih opravkih in z veseljem nam je pozirala.

Japonska - Higashiyama in stara prestolnica
Četrt Higashiyama pridih stare prestolnice.

Izjemen je tudi tempelj Kodaiji, ki je bil ustanovljen leta 1606 v spomin na Toyotomi Hideyoshija, ene največjih zgodovinskih osebnosti Japonske, ki ga je dala postaviti njegova žena Nene.

Tempelj Kodaiji – bambusov gaj.

Toyotomi Hideyoshi je bil bojevnik, politik, samuraj, general in daimyo – veleposestnik, podrejen samo šogunu in je dal križati znamenitih 26 kristjanov, znanih kot japonskih mučencev. Tempelj Kodaiji pripada sekti Rinzai zen budizma. Tempelj je obkrožen z vrtovi, sprehodili pa smo se tudi po čudovitem bambusovem gaju.

Japonska - tempelj Kodaji
Tempelj Kodaiji – japonska pravljica.

Eno najbolj znanih svetišč Kjota – Yasaka je oddaljeno le dobre pol ure hoje od templja Kiyomizu, a se seveda pot zavleče, brez problema bi ostali tukaj še kako uro več. Svetišče je bilo ustanovljeno že okoli leta 650. Pred glavnim svetiščem je oder z več sto svetilkami, ki svetijo v večernih urah. Vsaka svetilka nosi ime lokalnega podjetja, ki plača ustrezno donacijo.

Svetišče Yasaka…
Japonska - svetišče Yasaka v Kyotu
…eno najbolj znanih svetišč Kjota. Svetišče Fushimi Inari

Svetišče Fushimi Inari

Fushimi Inari je pomembno Shinto svetišče v južnem delu Kjota. Znano je po svojih tisoč oranžnih oz. briljantno rdečih torijih, ki vodijo po gozdu na sveto goro Inari, ki je visoka 233 metrov in je sestavni del svetišče.
Fushimi Inari je eno najpomembnejših od več tisoč svetišč, posvečenih Inari, šintoistični boginji riža. Svetišče je tudi polno kipov lisic, ki so bile sle boginje Inari. Svetišče Fushimi Inari je starodavnega izvora in je obstajalo, preden je leta 794 Kjoto postal prestolnica Japonske.
Arashiyama
Arashiyama je prijetno turistično okrožje v zahodnem obrobju Kjota. Območje je priljubljena destinacija od obdobja, ko je dobila Japonska prvo trajno prestolnico Naro leta 710. Takratno glavno mesto se je spogledovala s kitajsko prestolnico. V tem času so gradili velike budistične templje. Kitajski vpliv se je zmanjšal, čeprav je bil še vedno velik, oziroma veliko stvari je bilo pojapončenih. Morda nam je prva asociacija okrožja Arashiyama izjemno privlačen bambusov gozd.
Japonska - Arashiyama
Arashiyama in tempelj Tenryuji.
Najpomembnejši tempelj okrožju Arashiyama je Tenryuji. Spada med pet velikih zen templjev Kjota in se danes nahaja na Unescovem seznamu kulturne dediščine. Tudi ta tempelj ima lastno šolo Rinzai Zen sekte japonskega budizma. Tempelj je bil zgrajen že leta 1339, ko je vladal šogun Ashikaga Takauji, posvetil pa ga je takrat umrlemu cesarju Go-Daigu. Sprehod ob ribniku in po tatamijih templja je pravo doživetje Arashiyame.
Kamna v svetišču Jishu sta oddaljena 18 metrov.

Zlati paviljon – Kinkakuji

Zlati paviljon – Kinkakuji je zen tempelj, katerega zgornji dve nadstropji sta v celoti pozlačeni z zlatimi lističi. Pred tem je bil tempelj znan pod imenom Rokuonji in je bila vila za oddih šoguna Ashikaga Yoshimitsu in po njegovi volji je po njegovi smrti postal leta 1408 zen tempelj sekte Rinzai. Pred templjem je čudovit ribnik. Tempelj je v svoji zgodovini večkrat pogorel, nazadnje ga je leta 1950 požgal fanatičen menih, vendar je bil leta 1955 zopet obnovljen.

Zlati paviljon…
…Kinkakuji.

Cesarska palača v Kjotu

Cesarska palača v Kjotu je bila do leta 1868 rezidenca japonske cesarske družine, ko se je cesar preselil v Tokio.  Nahaja se v kjotskem cesarskem parku skupaj s cesarsko palačo Sento in nekaj drugimi znamenitostmi.
Sedanja cesarska palača je bila obnovljena leta 1855, potem ko je pogorela. Kompleks je obdan z obzidjem in stenami, znotraj pa so dvorane in vrtovi. Samo sedanjega cesarja Akihita so kronali v Tokiu, prejšnje pa v Kjotu.
Seveda je templjev in znamenitosti še več. Kjoto je znan tudi po gejšah, ki jih je okoli 300, med njimi sta tudi vsaj dve Evropejki.
Japonska - Kyoto cesarska palača
Cesarska palača…
Japonska - cesarska palača v Kyotu
…v Kjotu.

Skrivnostni svet gejš

Gejša je japonska artistka, ki predstavlja tradicionalne japonske umetnosti.
Na našem potovanju na Japonsko smo si ogledali njihove plese in se seznanili z nekaterimi japonskimi umetnostmi.
Izraz geiša sestavljata besedi GEI (umetnosti ali umetnost) in SHA (oseba), prihaja iz tokijskega narečja in je bila sprejeta od tam v evropske jezike. Geiša se v času usposabljanju v Tokiu imenuje hangyoku (poldragi kamni) v Kjotu pa maiko (plešoče dekle).
Največji razcvet so doživele gejše v 18. in 19. stoletju, v tem času je vladalo po njihovih storitvah veliko povpraševanje. Po prihodu Meijija na oblast se je spremenila njihova vloga ohranjanja tradicionalne japonske umetnosti.
Že vsaj v 7. stoletju so na Japonskem poznali ženske artistke, poznane kot saburuke, lahko bi rekli strežnice. Šlo je za dekleta in žene, ki so ostale same, može in fante so izgubile v bojih in bitkah. Nekako je bilo potrebno preživeti, nekatere saburuke so prodajale spolne usluge, medtem so se druge, bolj izobražene, preživljale z zabavanjem gostov na družabnih srečanjih visoke družbe. Ko se je cesar 794 preselil v današnji Kjoto, so bili ustvarjeni pogoji za začetek japonske kulture gejš in kmalu zatem so ta dekleta postala sinonim za z lepoto obsedeno elito.
Japonska - geisha in maiko
Geiša in maiko.
Japonska - Maiko in geisha
Maiko in geiša.
V tradicionalni japonski kulturi moški niso bili omejeni, da bi bili zvesti svojim ženam. Idealna žena, tudi višjega sloja, je bila skromna mati in vodja doma. Po Konfuciju je ljubezen drugotnega pomena. Spolnih užitkov in romantičnih zvez moški niso iskali pri svojih ženah, ampak pri kurtizanah. Od 17. stoletja so imeli šogunati svoje užitkarske četrti, izven katerih je bila prostitucija nelegalna. V teh četrtih so bile yujoje “igralke” rangirane in licencirane. Najvišji razred yujoj, ki so predhodnice gejš, so se imenovale tayuuje. Bile so tako igralke kot prostitutke, izvajale so erotične plese in skeče.
V 18. stoletju se pojavijo gejše. Te užitkarske četrti so postale kmalu glamurozni zabaviščni centri, ki so ponujali več kot samo seks. Visoko dovršene kurtizane teh okrožij so zabavale svoje stranke s plesom, petjem in igranjem glasbe. Nekatere so postale priznane pesnice in kaligrafke. Postopoma so se specializirale za nov poklic in se ukvarjale samo še z umetnostjo in zabavo. Prvi gejše so bili moški, ki so zabavali čakajoče stranke, da se srečajo z najbolj priljubljenimi in nadarjenimi kurtizanami.
Vzpon gejš se je začel konec 18. stoletja. Gejše so delale v užitkarskih četrtih, dejansko so bile zaprte in jim je bilo strogo prepovedano prodajati spolne usluge, da so zaščitili posle kurtizan. Medtem ko so licencirane kurtizane nudile moškim spolne odnose, so gejše zasedle posebno nišo kot umetnice in učene ženske spremljevalke.
Na prelomu iz 18. v 19. stoletje je postala gejša ženski poklic, razvpite kurtizane pa so šle iz mode. Kaj kmalu so gejše razvile svoj stil oblačenja in njihove trende so posnemale modne ženske iz vseh slojev japonske družbe. Gejše so se začele tudi rangirati, nekatere gejše so še ponujale spolne usluge, medtem ko so druge striktno zabavale svoje goste le z umetnostjo.
Hud udarec so doživele gejše z drugo svetovno vojno, ko je bila ob njenem koncu razglašena vsesplošna mobilizacija na Japonskem in so morali vsi delati na poljih in tovarnah. Gejše so tudi izgubljale ugled, ker so se nekatere prostitutke pretvarjale, da so gejše, ob srečanjih z ameriškimi vojaki. Po vojni so se le redke vrnile v distrikte gejš, zavrnile so zahodni vpliv in se vrnile k tradicionalnemu načinu življenja in umetnosti, kajti status gejš se je izoblikoval v japonski fevdalni preteklosti in s tem načinom življenja ohranjajo tradicionalne standarde svojega poklica, če želijo ostati gejše.
Nobenega dvoma ni, da so bile v preteklosti mlade gejše deležne tudi prisilnih spolnih odnosov in da so na dražbah prodajali njihovo nedolžnost. Potem ko je Japonska izgubila II. svetovno vojno, so se gejše razselile in njihov ugled je upadel. Z ekonomskim razcvetom Japonske v 60. letih prejšnjega stoletja se je tudi spremenil svet in status gejš. V sodobni Japonski mlade gejše niso prisiljene v seks in spolno življenje je njihova privatna stvar.
Piše: Damjan Končnik

 

Komentirajte!

Ali je Japonska tista država, kamor bi se odpravili na dopust? Zakaj?