Kako se je grški Partenon znašel v Angliji

Piše: Izidor Janžekovič

Obvezna postaja med obiskom  Londona je ogled svetovno znanega Britanskega muzeja, ki deluje že več kot 250 let. V tej četrtini tisočletja je v muzej iz vsega sveta prispelo na tisoče zbirk. Tako se v galeriji 18 nahaja tudi zloglasna Elginova zbirka, ki je že 200 let predmet srditega spora med Grčijo in Združenim kraljestvom. Elginova zbirka, ki je zelo (ne)srečno pristala v Londonu, je nesporno najbolj sporna muzejska zbirka na svetu v tem trenutku. Gre predvsem za skulpture z atenskega Partenona, ki jih je na začetku 19. stoletja iz Grčije prepeljal britanski diplomat, lord Elgin. To ga je ob premoženju stalo še kariere, ugleda in zakona.

Elginova zbirka v Britanskem muzeju.
Skulpture z vzhodnega pedimenta Partenona.

Partenon – simbol antične Grčije in ponos Grkov

Partenon je bil osrednji tempelj na Akropoli, posvečen zavetnici mesta, boginji modrosti Ateni. Postavljen je bil na vrhuncu moči atenskega polisa pod vodstvom Perikleja v letih 447-432 pr. Kr. Še bolj kot sam tempelj pa so bile dih jemajoče njegove skulpture, ki so vrhunec grške klasične umetnosti. V notranjosti je stal veličasten kip Atene iz zlata in slonovine, ki pa je prav zaradi svoje dragocenosti “izginil” že v antiki. Nad obema izpostavljenima deloma je trikotni timpanon oziroma pediment, okrog pa se vijejo metope in friz. Te umetnine so prikazovale prizore iz grške mitologije in legendo o nastanku Aten. Partenon velja za simbol antične Grčije in ponos Grkov.
Rekonstrukcija klasičnega Partenona (s kipom Atene).
Partenon danes.

Kako se je začelo in kdaj?

Elgin je še pred odhodom sestavil relativno mlado ekipo, polno pričakovanj in upov, da bodo obogateli ter zasloveli. Pod njegovim vodstvom so se septembra 1799 odpravili iz Anglije proti Konstantinoplu. Eden od ekipe (Hunt) je v pismu svojemu očetu to potovanje opisal kot “čudovito priložnost za razširitev obzorij in postavitev temeljev za sijajno bogastvo“. Hitro so spoznali, da se v teh deželah ne cedita več mleko in med. Elgin je bil sveže poročen, zato ga je na misijo v Turčijo spremljala tudi mlada in noseča žena Mary.
Thomas Bruce (1766-1841), grof Elgin.
Mary Bruce (1778-1855), grofica Elgin.

Že na potovanju so se pokazale prve napetosti, saj je bil Elgin po mnenju sodelavcev zaprt in zadržan, po mnenju kaplana Hunta pa celo hladen ter odrezav. Na postanku na Siciliji mu je tamkajšnji britanski ambasador William Hamilton priporočil najem italijanskih obrtnikov in umetnikov za “izdelavo odlitkov, slikanje in meritve“. V tem času še namreč ni imel namena odstranjevati skulptur s samega Partenona. Nato so nadaljevali pot do Konstantinopla, kamor so prispeli novembra 1799, tam pa jih je pričakal spektakularen sprejem in avdienca pri sultanu. V Konstantinoplu je Elgina že prvo zimo napadla huda okužba kože, ki mu je odžrla nos in ga iznakazila za vse življenje. Ta »okužba« je bila verjetno sifilis, ki bi ga Elgin lahko staknil v svoji burni mladosti. V tem času je začelo škripati v zakonu, čeprav večjih težav ni bilo glede na to, da se jima je v naslednjih šestih letih rodilo pet otrok.

Konstantinopel okrog leta 1800.
Konstantinopel in ožina Bospor v 18. stoletju.

Darila, podkupnine, dovoljenje za dela na Akropoli in začetek odstranjevanja skulptur

Atene so bile okrog leta 1800 relativno malo mesto z okrog deset tisoč prebivalci grškega in albanskega rodu ter turško manjšino. Turki so namreč takrat imeli v rokah oblast v Atenah. Oblast se je delila med civilnim upravnikom z nazivom vojvoda in vojaškim poveljnikom z nazivom dizdar. Vojaška utrdba in dizdarjev sedež je bil na Akropoli, ki je bila zaradi tega nedostopna za tujce. Te prepovedi pa se Turki niso pretirano striktno držali, če so jim tujci ponudili razna darila in podkupnine. Tako so Elginovi agenti za dostop do Akropole ob denarju podarjali za Turke izredno atraktivne ure, teleskope in konje.

Pravzaprav je bila (ne)srečna usoda Partenona zapečatena v Egiptu sredi junija 1801, ko so Britanci dokončno premagali francosko vojsko pri Kairu. Takrat so Turki želeli svoje zaveznike zasipati z darili, med njimi je bil tudi Elgin, ki je končno dobil dovoljenje za dela na Akropoli. Medtem pa so Elginovi obrtniki in umetniki iz Italije v Atenah začeli odstranjevati skulpture s Partenona. Zaradi same narave spomenika so morali te skulpture odžagati s posebnimi žagami, ki jih je iz Konstantinopla poslal Elgin. Tako so bili številni takratni obiskovalci zgroženi nad početjem Elginovih delavcev. V dobrem letu so odstranili večino tistega, kar je postalo kasneje Elginova zbirka. Marmorne reliefe in kipe so pretovorili do pristanišča Pirej, naložili na ladje in odpeljali proti Londonu. Zaradi raznih zastojev ter zapletov je zadnji zaboj zbirke prispel na cilj šele leta 1815.

Partenon 31. julija 1801 ob začetku odstranjevanja skulptur.
Partenon deset let kasneje.

Razpad ekipe, zakona, zapor, konec kariere in omajan ugled

Že med misijo v Turčiji je njegova ekipa razpadala, tako da so ga razočarani in obubožani zapustili številni člani. ​Januarja 1803 sta imela zakonca Elgin dovolj Turčije in sta potovala preko Italije in Francije proti domu. Toda med njunim povratkom je izbruhnila vojna, zato so ju z družino v Franciji pridržali. Elgin je mislil, da bo hitro izpuščen, a se je to zgodilo šele čez tri leta in še to samo pogojno. Tako je bilo efektivno konec njegove kariere; nihče namreč ne bi v vojnem času zaposlil človeka, ki mu je nad glavo visela grožnja vrnitve v Francijo.
​Ob povratku v Anglijo ga je junija leta 1806 že pričakala novica o ženini aferi. Še v Parizu sta leta 1805 izgubila komaj leto dni starega sina, kar je Mary izredno potrlo. Takrat jo je tolažil mlad bogat angleški plemič Robert Ferguson, ki ga je Mary prosila za pomoč pri pogajanjih za izpustitev njenega moža in je postal celo krstni boter umrlega otroka. V tem stresnem obdobju se je Mary zapletla z njim. Tako je bil Elgin ob vrnitvi prisiljen v dva zelo javna ločitvena sodna procesa v Angliji in na Škotskem, v katerih je sicer zmagal in dobil odškodnino v vrednosti 10.000 funtov (danes okrog 5 milijonov). Toda to je bila slaba tolažba za ponosnega Elgina, saj je bil njegov ugled dodatno omajan.
Robert Ferguson na sliki Henryja Raeburna.
Lord Byron v albanski obleki leta 1813.

Toda dokončno je njegov ugled uničil šele šest let kasneje praktično neznan mlad pesnik, ki je Elginovo ime povezal s kulturnim plenjenjem. V svoji epski pesnitvi Romanje grofiča Harolda in pesmi Prekletstvo Minerve je lord Byron obtožil Elgina skrunitve antične lepote in ropanja Grkov, ki so se borili za obstanek pod turškim jarmom. Byron je tako zapisal, da je Elgin imel »glavo pusto in srce trdo«.

Prodaja zbirke in umik iz javnega življenja

Elgin je bil že ob odhodu na misijo zadolžen zaradi nekaterih neuspešnih poslov. Tako si je želel na Vzhodu pridobiti bogastvo in ugled, da bi lahko nadaljeval (politično) kariero doma. Ker mu to ni uspelo, si je želel vsaj delno povrniti stroške s prodajo zbirke Britanskemu muzeju. Britanska vlada je nazadnje leta 1816 dala soglasje za nakup zbirke, a so mu lahko ponudili bistveno manj (35.000 funtov); pravzaprav več kot polovico manj kot je za zbirko porabil sam. Elgin je dober mesec pred svojim abrahamom razočaran sprejel to ponudbo. Tri leta po prodaji se je izselil v Pariz in se zagrenjen ter potrt umaknil iz javnega življenja.
Elginova zbirka in obiskovalci v Britanskem muzeju leta 1819.

Nacionalni spomenik in simbol vseh Grkov, obljube in želje po vrnitvi zbirke

Partenon so praktično takoj po osamosvojitvi od Turkov na posebni slovesnosti marca 1835 Grki razglasili za nacionalni spomenik vseh Grkov. Na Akropoli so začeli izvajati prve obsežnejše arheološke raziskave, kmalu pa so začeli tudi obnovo in rekonstrukcijo Partenona. Načrtno so odstranili poklasične spomenike, da bi poudarili enotnost spomenika. Ironično pa je Partenon nastal v 5. stoletju pred Kristusom kot simbol atenske premoči in hegemonije nad drugimi grškimi polisi. Bolj združevalni simbol celotne Grčije oziroma Helade bi bil Zevsov tempelj v Olimpiji ali preročišče v Delfih. Partenon je od takrat postal ne samo simbol Grkov, ampak celotnega demokratičnega Zahoda.

Elginova zbirka je dobila kultni status, zato so začeli zastopati in braniti njen obstoj v Angliji tudi britanski politiki. Še najbližje je bila zbirka vrnitvi v času druge svetovne vojne, ko so prevladali alternativni politični motivi. Takrat se je namreč Grčija pogumno upirala Italiji in Nemčiji, zato je britanska vlada pripravila načrt vrnitve zbirke po vojni kot nagrado za njihov žilav odpor. Pogum sta Grkom priznala celo Adolf Hitler in Winston Churchill, ki je slavno rekel: “Odslej ne bomo rekli, da se Grki borijo kot junaki, ampak junaki kot Grki!” Danes je britanska javnost večinsko naklonjena vrnitvi zbirke v Grčijo. Toda Britanski muzej, čeprav formalno v službi Britancev, tega sentimenta ne deli. Gre namreč za vprašanje prestiža – kdor ima v lasti najlepše spomenike klasične Grčije, ima v lasti primat med svetovnimi muzeji.

Več podrobnosti in zanimivosti o tem, kako se je grški Partenon znašel v Angliji, si lahko pogledate tukaj >>

Komentirajte!
Kaj menite o številnih svetovnih znamenitostih, ki se nahajajo v drugih državah? Bi jih morali vrniti? Ste že kdaj obiskali Elginovo zbirko v Britanskem muzeju?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR