Naša skupina je štela enajst potnikov, ki smo se z agencijo podali na pot. Kolumbija ni na seznamu mondenih turističnih destinacij, vendar iz izkušenj vam lahko zagotovim, da je to lepa in pristna dežela. Cene so zmerne, domačini pa prijazni. Med 27 dnevnim potovanjem o kriminalu nismo zaznali niti najmanjše sledi. Mislim, da je to varna dežela in jo priporočam vsem, ki si želijo odkriti nekaj pristnega in lepega.
Kolumbija leži na severnem delu Južne Amerike, ima 43 milijonov prebivalcev in je velika za 60 Slovenij. Lega je tropska, vendar je podnebje zelo različno. Ob karibski obali je zelo vroče in suho. V centralnem delu je zaradi večje nadmorske višine (Andsko gorovje) temperatura okoli 20 stopinj čez celo leto. Domačini temu pravijo večna pomlad. Na jugu, v amazonskem predelu, je zelo vroče, nad 30 stopinj, vendar je tu zaradi obširnih gozdov poleg vročine tudi veliko vlage.
Odkrijmo Kolumbijo
Pristali smo v prestolnici Kolumbije v Bogoti, ki šteje 10 milijonov prebivalcev. Mesto je sicer simpatično in glede na to, da je veliko, moram reči, da ni posebne gneče. Najeli smo kolesa in si privoščili enodnevni ogled mesta. Naj tu še omenim, da je hrana v Kolumbiji podobna naši, s tem, da ima veliko lokalnih začimb, ki ji dajo karakterističen prijeten okus. Na desetine vrst tropskega sadja je mogoče dobiti na vsakem koraku. Naravni sokovi iz svežega sadja pa so prava poslastica. Steklenica mrzlega piva v povprečju stane manj od evra. Če boste kdaj v Bogoti, vam priporočam ogled muzeja zlata, kjer boste izvedeli veliko zanimivosti iz zgodovine Kolumbije.
Guatape
Pot pod noge in že smo v Guatapeju. Gvatape je znano po preminulem kralju mamil Pablu Escobarju. Neverjetna je njegova življenjska pot. Začel je s tihotapljenjem marihuane iz Peruja v Kulumbijo, kjer jo je predeloval in nato pošiljal v ZDA. Sledilo je obdobje obračunavanj med raznimi klani in v nekaj letih je Escobar pridobil monopol na celotnem teritoriju in s tem postal zelo vpliven človek. Njegovo premoženje se je vrednotilo na 27 milijard dolarjev. Leta 1987 so ga oblasti s pomočjo Američanov ubile. Ogledali smo si njegov ranč “Hacienda Napoles”, kjer je prebival in od koder je vodil svoje posle. Na svojem ranču si je dal narediti tudi živalski vrt in zabavišče, ki še danes delno delujeta. Domačini so Escobarja ohranili v lepem spominu, saj jim je gradil šole, vrtce, ceste, bolnice itd. Zanje je bil neke vrste Robin Hood. Pot nas nato vodi prek Medelina, ki je poslovni center Kolumbije, v Salento.
Salento
Salento je majhno, živahno in prijetno mestece. Pravi raj za ljubitelje trekinga, jahanja in gorskega kolesarjenja. Narava je nedotaknjena, enkratna in čudovita, reke pa čiste. Pokrajina je zaradi precejšnje nadmorske višine in svežega zraka kristalno zelene barve. Odpravili smo se na enodnevni treking v dolino najvišjih palm na svetu (nad 50m). Po končanem trekingu se je prilegel velik zrezek z mrzlim lokalnim pivom Club Colombia. Za razliko od trekingov v jugovzhodni Aziji je tu zvečer zelo veselo. Namreč zelo veliko je zabavišč s prijetno tipično lokalno glasbo “ranchero”. Turisti pa so večinoma domačini, tujcev je zelo malo. V Salentu smo si ogledali plantažo kave. Kot veste, najboljša kava prihaja prav iz Kolumbije. Gojenje kave je težak posel, goji se v zelo težavnem hribovitem svetu. Kava se obira kontinuirano, vsako zrno posebej, ko dozori, in je najboljša, če jo obiramo, ko dežuje.
Nacionalni park Tayrona
S kombijem se ponovno podamo na pot in žalujemo za Salentom, ki nam je prirasel k srcu, kajti sleherni od nas je tam našel nekaj zase. Žalovanje ni trajalo dolgo, kajti kmalu smo se znašli v Santa Marti. Končno smo ob težko pričakovanem Karibskem morju. Po kratkem ogledu mesta smo se podali v Nacinalni park Tayrona. Dostop v park Tayrono je mogoč le z dveurnim trekingom med čudovito obmorsko tropsko vegetacijo. Prispeli smo v kamp in najeli šotore, v katerih smo prespali dve noči. Narava je v parku zaščitena, zato gradbeni posegi niso dovoljeni. Spati je možno le v šotoru. Končno lepe peščene plaže, čisto in toplo morje, izobilje tropskega sadja in vseh mogočih sadnih sokov, ki nam v kombinaciji z visečo mrežo pod palmo pričarajo raj na zemlji.
Izgubljeno mesto Ciudad Perdida – Teyuna
Po dvodnevnem uživanju v raju smo se odpravili v kraj, zaradi katerega smo pravzaprav prišli v Kolumbijo, to je famozni trek v izgubljeno mesto – Ciudad Perdida, najdišče Teyuna. Teyuna je nastala v 4.stoletju in je najstarejša najdbina o prebivalcih Južne Amerike. V svojih najboljših časih je imelo mesto nad 4000 prebivalcev. Okolico je porasla gosta tropska vegetacija, kar je tudi razlog, da je lepo ohranjeno. Cestne povezave ni, edini dostop je naporen treking. S terenskimi vozili smo se odpeljali 40 km globoko v džunglo, od tam naprej pa peš. Do cilja smo hodili tri dni od zore do mraka ter nato še dva dni nazaj. Vso hrano in pijačo so lokalni vodiči tovorili s seboj na konjih. Poleg napornega terena so bili naši največji sovražniki komarji in nadležne mušice. Sem pa tja smo tudi kakšno reko prebrodili in moram priznati, da je hladna voda kar prijala. Proti večeru smo se za prenočevanje ustavili v posebnih zasilnih postojankah, kjer smo spali v spalnih vrečah. Umivanje je bilo pod milim nebom v številnih rekah ali potokih. Po tridnevnem trpljenju smo končno dosegli cilj in to je bilo za vse udeležence veliko olajšanje. Ogledali smo si ostanke mesta, ki je bilo po pripovedi našega lokalnega vodiča dobro organizirano. Imeli so celo zemljevid cele regije, ki je vklesan v kamen. Najdišče straži kolumbijska vojska, ker je še veliko neraziskanega. Okoli se pa smukajo iskalci grobov in zlata.
Name osebno so bolj kot najdišče samo naredili vtis potomci Teyroncev – domorodci, ki živijo tod okoli popolnoma odrezani od civilizacije. Hiške, kjer prebivajo, so okrogle oblike, spletene iz dračja, premazane z ilovico in pokrite s slamo. Prav takšne hiške so imeli njihovi predniki pred skoraj 2000 leti. Okoli hišk se pasejo domače živali, krave, prašiči, kokoši, race… Lokalni vodič nas je opozoril, naj ne uporabljamo fotoaparatov ali jih drugače motimo, ker tega ne želijo. Izkoristil sem priliko in pogledal v eno od hišk. V njej ni bilo ničesar razen ognja, ki je med kamni gorel na sredini. Naselje ima običajno manj kot deset hišk. Videli smo samo otroke in ženske, ki so skrbele zanje. Moških ni bilo, ker so delali na poljih, pasli živino, nabirali sadje in podobno.Teyronci so majhne rasti, okoli 150 cm ali kaj več, in nekoliko temnejše polti. Oči in lase imajo črne kot oglje. Oblečeni so vsi enako v doma izdelana oblačila. Na obrazu imajo svoje značilne poteze, ki se razlikujejo od ostalih prebivalcev Kolumbije, saj so tisti pomešani s španskimi priseljenci.
Cartagena
Po trekingu smo bili zadovoljni in ponosni, da smo prestali tako zanimivo in težavno izkušnjo in se zdravi vrnili v dolino. Premaknemo se v Cartageno, da bi se tam spočili. Cartagena leži ob Karibskem morju in je eno najlepših starih kolonialnih mest z bogato zgodovino (vojne za osamosvojitev z okupatorsko špansko vojsko). Stari del mestnega jedra (Unesco) je zelo lepo urejen, hiše so poslikane s prijetnimi pastelnimi barvami in jih krasijo karakteristični leseni balkoni. Vse pa je obdano z mogočnim obzidjem, s katerim so se skušali braniti pred pirati. Hrana je odlična, posebno morska, cene nekoliko višje kot drugje v Kolumbiji, vendar še vedno nižje kot pri nas, pa tudi zabave zvečer s prijetno muziko ne manjka. Prvi dan smo si ogledali mesto, drugi dan pa smo se s čolnom odpeljali na Playo Blanco. Tam je bilo nekaj več obiskovalcev, kot smo jih bili vajeni v Kolumbiji, za kar je kriva verjetno bela peščena plaža z modro vabljivim morjem.
Leticja – Amazonka
In še zadnja destinacija: štiriurni let na skrajni jug do Leticje – to je v Amazonki. Po pristanku in dvournem transferju s čolnom, smo prispeli v Puerto Narinho, kjer se je nahajal naš resort. Tu, v Amazonki, je podnebje čisto drugačno. Ozračje je zelo vlažno, temperatura nad 30 stopinj in tudi dežja ne manjka. Dež je tu vroč in skoraj prijeten. V Amazonki te povsod, kamor se napotiš, spremlja voda, reke, potoki, jezera, močvirja itd. S čolni smo v spremstvu domačina veslali do bližnjega jezera, kjer prebivajo sladkovodni delfini. Ko smo čoln umirili, so se delfini nekoliko približali in pokazali svojo roza plavut, delfini so namreč roza barve. Po ogledu delfinov smo zaveslali do bližnjega močvirja, iz katerega rastejo mogočna stoletna drevesa, ki jih domačini imenujejo »orinako«. Vegetacija je tod okoli bogata in bujna. V Amazonki si življenje brez čolna težko zamislimo. Ob obali opazimo lesene preproste hiše na visokih kolih, v katerih prebivajo domorodci. Hiške so na kolih zaradi poplavljanja reke Amazonke. Ko so poplave na vrhuncu, se morajo domorodci celo preseliti za nekaj mesecev na plavajoče splave.
Leticja – Amazonka
In še zadnja destinacija: štiriurni let na skrajni jug do Leticje – to je v Amazonki. Po pristanku in dvournem transferju s čolnom, smo prispeli v Puerto Narinho, kjer se je nahajal naš resort. Tu, v Amazonki, je podnebje čisto drugačno. Ozračje je zelo vlažno, temperatura nad 30 stopinj in tudi dežja ne manjka. Dež je tu vroč in skoraj prijeten. V Amazonki te povsod, kamor se napotiš, spremlja voda, reke, potoki, jezera, močvirja itd. S čolni smo v spremstvu domačina veslali do bližnjega jezera, kjer prebivajo sladkovodni delfini. Ko smo čoln umirili, so se delfini nekoliko približali in pokazali svojo roza plavut, delfini so namreč roza barve. Po ogledu delfinov smo zaveslali do bližnjega močvirja, iz katerega rastejo mogočna stoletna drevesa, ki jih domačini imenujejo »orinako«. Vegetacija je tod okoli bogata in bujna. V Amazonki si življenje brez čolna težko zamislimo. Ob obali opazimo lesene preproste hiše na visokih kolih, v katerih prebivajo domorodci. Hiške so na kolih zaradi poplavljanja reke Amazonke. Ko so poplave na vrhuncu, se morajo domorodci celo preseliti za nekaj mesecev na plavajoče splave.
Napočil je čas za povratek domov. Doživetja iz Kolumbije nam bodo še dolgo ostala v spominu in nam lepšala monotoni vsakdan.
Piše: Bruno Gombač
Komentirajte!
Ali vas je Kolumbija navdušila? Kaj vam je bilo na Brunovi poti najbolj všeč? Bi jo želeli tudi sami obiskati?
