Tokrat smo se pogovarjali s strastnim deskarjem, ki že več kot četrt stoletja predano uživa v deskarskih avanturah. Matevž Maček je trenutno v svoji 27. sezoni deskanja na snegu. Pred kratkim je skupaj z ekipo predstavil kratek splitboard film DANNOČ. Po premieri na Bovec Outdoor film festivalu ter projekciji na Festivalu gorniškega filma je sedaj ta film na voljo tudi na spletu. Gre za vizualno pripoved o motivaciji, iskanju novih terenov po domačih gorah ter tudi sanjarjenju o tujih. Za glavnega junaka deskanje ni le šport, ampak življenjski stil, ki se ne podreja trenutnim trendom.
Kako in kdaj si se začel ukvarjati s deskanjem na snegu?
Prvi spusti na deski so bili nekje v sredini 90-ih let. Z bratom sva si izdelala leseni deski, nekaj med surfom in rolko. Nato je on že začel zavijati po celem snegu, in to na deski za rolko. Medtem najin starejši brat domov prinese rabljeno snowboard desko in vezi znamke Sims. V zimi 96 pa sem si nato na zimskem sejmu v Ljubljani kupil prvo pravo desko, znamke Avalanche.
Kdaj je vse skupaj preraslo v tekmovalno deskanje?
To so bili precej drugačni časi za ta šport, zato ni bilo čudno, če si že precej hitro šel tudi na kako tekmovanje. Danes ne bi izbral tako. Šlo je za druženje, učenje in spoznavanje novih deskarjev iz celotne Slovenije. Če ne drugega, si se kar na dan tekme naučil novih trikov, saj si takrat lahko vozil objekte, ki jih sicer ni bilo. Vabljive so bile tudi praktične nagrade, torej oprema, za katero kot študent nisem imel dovolj denarja.
Si tekmoval tudi v alpskih disciplinah?
Ne, nikoli, alpsko desko sem vozil le eno uro. Preizkušal sem se v deskarskem krosu in v vseh disciplinah prostega sloga, razen žleba. Ni šlo za FIS tekmovanja, ampak za razne druge serije tekmovanj doma in v okolici. Ko se je pojavilo več freeride tekmovanj, sem se nekaj časa posvetil kvalifikacijski seriji FWQ.
Po tem so sledili športni filmi?
Nekako tako, ja, oz. kar vmes. Od povsem amaterskih poizkusov snemanja do, recimo, že kar resnih filmov, ki se predvajajo tudi na Netflixu itd. Povabljen sem bil v domačo v ekipo Untouched Project, v kateri sem pomagal pri produkciji smučarsko-deskarskih filmov. Enega izmed naših filmov si lahko ogledate tukaj. Vmes se je marsikdo iz naše prvotne ekipe znašel tudi v kaki reklami in podobnem.
Katera je največja nevarnost pri freeride deskanju?
Zagotovo plaz, torej nestabilnost snežne podlage. Poleg tega pa še zdrsi, padci čez skalne skoke, tudi drevesa. Vse je odvisno od tega, kako zahtevnega terena se lotiš. Lahko si splaniraš, da je precej varno, pa je to še vedno freeride.
Imaš kako najljubšo freeride destinacijo (slovensko in/ali tujo)?
Kar se tiče smučišč, bi bila pri nas to kombinacija Kanin/Sella Nevea, medtem ko bi za tujino rekel, da smučišče Tetnuldi v Gruziji.
Kakšni so pogoji za freeride deskanje in smučanje v Sloveniji?
Lahko rečem, da so pogoji slabi oz. precej zahtevni. Govorim o freeride-u in ne o turnem smučanju. Snega je za to, da se naredijo dobri pogoji, vsaj zadnja leta občutno premalo. Drugo, kar je, je premalo primernih smučišč (le Vogel in Kanin), torej terenov, kjer bi scena zaživela. Seveda so dobri tereni tudi v hribih, ki jih raziskujem na splitboard deski, a tudi tu po več let čakaš, da je nek zahtevnejši teren primerno zasnežen za hiter spust. A na ta način se ne more razviti tekmovalni del tega športa, saj je vse bolj vključen tudi freestyle vidik. Za to pa je treba trenirati. Naj povem oz. orišem takole, vse slike v galeriji so posnete v Avstriji.
Kakšna je freeride scena v Sloveniji?
Tudi tu bom kritičen in rekel, da slaba. Vse je sicer pogojeno z prej napisanim, a lahko rečem, da je bilo pred 5-10 leti čutiti več energije. Ne samo zato, ker smo imeli pri nas tekmovanje Freeride Battle iz serije FWQ, tudi generacijska luknja je velika. Po drugi strani pa je še vedno v porastu ski touring in splitboarding oz. po naše turno smučanje. Ta aktivnost je dobro razvita ali bolje rečeno popularna. To je super, a večina udeležencev stilov znotraj športa ne loči. A če se že pogovarjamo, je treba povedati o stvareh tako, kot so. Sedaj serija tekmovanj FWT sodi pod okrilje FIS, tako da bo čez čas mogoče narejen korak naprej tudi pri nas.
Pa scena v tujini?
Sorazmerno z velikostjo smučišč, tereni in dogodki, torej precej večja. Tudi zato večino naših dobrih freeride smučarjev poučuje smučanje v tujini, da nato lahko ob prostem času vozijo zunaj prog. Tudi sam sem smučarski oz. deskarski freeride vodnik ( *ne gorski vodnik), imam tudi izpit za freeride sodnika, a za vse te dejavnosti bi bilo bolje čez zimo bivati v tujini. Doslej sem poučeval na dveh kampih v Avstriji, kjer je z mladino super delati.
Kako pa je z opremo in znanjem, izobraževanji?
Oprema je pri nas dosegljiva, trgovci ponujajo odlične znamke. Zavesti o nevarnostih je precej, tako so lavinske delavnice dobro obiskane. To je pa tudi vse. Mislim, da manjka praktičnih znanj, tehnike, torej kampov. Pred leti smo s tem že začeli in glede na interes bomo mogoče nadaljevali.
Kako potekajo trenutno tvoje zimske aktivnosti?
Nič posebnega. Če so snežne razmere vabljive, sem za vikende na splitboardu nekje po Julijcih ali Karavankah. Ko pri nas ni primernega vremena ali snežnih razmer, grem proti Italiji, Avstriji. Dve zimi sem sedaj namenil filmu, tako da bi v prihodnje zopet rad odšel na kako potovanje.
Kakšen pa je bil odziv na nov kratki film DANNOČ?
V Sloveniji od tistega, od kogar pričakuješ, ne dobiš niti odziva. Te pa vedno presenetijo neznanci, ki te ogovorijo po festivalski projekciji ali pa pišejo sporočilo na Instagramu. Tako sem letos spoznal zagotovo najstarejšo deskarko v Sloveniji in širše. Gospa šteje čez 70 let. Poleg tega sem vesel, ko film delijo tuji deskarski spletni mediji. V splošnem pa je odziv super, saj večina ve, kako težko je sestaviti nekaj takšnega v celoto. Snemanje v hribih, iskanje dobrega snega in terenov je lahko zelo stresno 🙂
Kakšne so zate idealne počitnice?
Aktivne. Idealna kombinacija bi bila, da imam s seboj surf in snowboard, ali pa kombinacija plezanje in gorsko kolo. Ne moti me postanek v velemestu, nato pa pobeg v naravo.
Katere so tiste stvari, ki v tvoji prtljagi nikoli ne manjkajo? Brez česa si potovanja ne moreš predstavljati?
Zagotovo fotoaparat. Sledijo pa športni rekviziti (razne deske, kolo, plezalna oprema).
Za katero potovanje lahko rečeš, da je bilo najboljše do sedaj? Po čem si si to potovanje najbolj zapomnili? Kaj te je tam tako očaralo?
Kar se tiče deskanja, je bilo to potovanje v Čile na snemanje z ekipo Untouched Project. Poleg hribov smo tam doživeli tudi moč Pacifika na surf lokaciji Pichilemu. Sicer pa lanski družinski surf dopust na Sardiniji.
Če bi želeli še naprej spremljati Matevževe dogodivščine, si oglejte in spremljajte njegov IG profil. @matevz.macek
