Približajte se mojim sanjam. Sanjalo se mi je, da, čisto zares se mi je sanjalo, da sem učila v šoli, kjer je bila med učilnicama le stena, stropa nad njima ni bilo, le streha. Prav to doživljam zdaj v šoli, kjer poučujem v vseh petih razredih, ki so na tej šoli. Zgornja razreda sta s streho zvočno povezana, kljub temu pa učenci v razredih sledijo učitelju, ki ga vidijo pred tablo. Včasih se nasmehnejo škripajoči kredi na drugi strani stene.
Sanjalo se mi je, da sem učila v razredu, ki ni imel vrat in oken … No, tudi to se zdaj uresniči.
Sanjalo se mi je o zeleni pokrajini z jezerom in otoki. Da, tu sem. Tu je moj začasni dom.
Vas zanima, kje?
Odpraviti se morate iz glavnega ugandskega mesta Kampale na več kot 400 km dolgo potovanje do mesta Kabale, ki leži v jugozahodni Ugandi blizu ruandske meje. Ima približno 50 000 prebivalcev. Izbirate lahko med različnimi avtobusi ali naročenim prevozom. Nismo še na cilju. Pripeljati se bo treba do jezera Bunyonyi, ki je oddaljeno od mesta malo manj kot 9 km.
Če imate malo prtljage, se lahko usedete na boda boda (motoristični taksi). Tudi tri potnike sprejme lahko voznik, najpogosteje pa dva. To je najcenejša možnost. Cesta od Kabale do jezera Bunyonyi je makadamska, prašna, po dežju se ustvarijo kanali in luže, zato bodite pripravljeni, da boste otresali prah, ko boste ob jezeru stopili z boda boda. Taksi je štirikrat ali še večkrat dražji, vendar bolj udoben. Ta vožnja iz Kabale bo trajala 20 do 30 minut. Hojo s prtljago pa odsvetujem.
Cesta se vije skozi manjša naselja. Najprej se vzpenja mimo kamnolomov. Pretresli so me prizori z družinami ob skalah. Sem vstopila v drugo dobo? Stari, mladi, tudi premladi otroci ročno krušijo, kopljejo in drobijo s kladivi kamenje na različne velikosti. Kupi kamnov in peska različne debeline ob cesti čakajo na kupce. Zdi se, kot da se je tu čas ustavil, pogled na te marljive delavce ostaja v meni, res si težko prislužijo denar za preživetje.
Cesta nas pripelje do sedla, nato pa sledi še spust k jezeru. Če želite nadaljevati s potovanjem po jezeru, lahko počakate na javni prevoz z motornim čolnom, ki odpelje, ko je dovolj potnikov, ali pa si privoščite naročeni prevoz.
Ob obali in na otokih je več možnosti za prijeten in urejen oddih, razvija se turizem. Morda pa si želite med obiskom krasnega jezera opraviti kakšno prostovoljsko delo. Potem se prijavite pri MOJSTRU JAKI – Ronaldu, ki se bo razveselil vaših talentov in darov, ki jih potrebujejo otroci pa tudi prebivalci v njegovi okolici. Stanuje na polotoku Burimba v vasi Mukoni ob čarobnem sladkovodnem jezeru Bunyonyi.
Sladkovodno jezero Bunyonyi
To razpotegnjeno jezero je dolgo 25 kilometrov in široko 7 km. Nahaja se 1960 metrov nad morjem. Globoko je od 44 m do 900 m. Je vulkanskega nastanka. Nastalo je pred 10 000 leti, ko je iz okoliških ognjenikov gorovja Virunga odtekala lava in ustvarjala še dandanes vidne vzpetine, ki so zaradi vode kasneje postale otoki. Zajezila je reko Ndego. 29 otokov, ki krasi jezero, je večinoma nenaseljenih.
V prevodu ime Bonyonyi pomeni kraj številnih ptičic. Preko 200 vrst ptic me prebuja s svojimi glasovi in preseneča na sprehodih, med veslanjem ob obrežjih ali pa med vožnjo po jezeru. Sem priletijo ptice selivke, tu so doma vodne ptice, prebujajo me glasovi levaillantovih kukavic, čapelj, več vrst lunjev ter žerjavi, srakoperji, zlatovranke, ptice tkalke … Ogromno zalivov in majhnih otokov daje dom pticam in razveseljuje mojo romantično dušo. Odpluti želim v močvirje.
Terasasti hribi Kigezi, ki obdajajo jezersko gladino, so visoki od 2.200 do 2.478 metrov in intenzivno obdelovani, okrašeni z matoke bananami, majhnimi njivami s fižolom, krompirjem, sladkim krompirjem na vzpetinah, dvigajo se drevesni kaktusi in mogočne krošnje z avokadi. Ko se povzpnem na katerega od gričev, uživam ob čudovitih pogledih na jezero in okolico. Sprostim se s pogledom na manjše gozdičke, trstičje, močvirsko travo, modre lotose in papirus ob obali … Bom morda s pogledom ujela vidro? Pred hišo so že večkrat priskakljale žabe – velike in majhne.
Skozi vse leto je tu toplo tropsko podnebje, ki zjutraj in zvečer ohlaja pokrajino s prijetnim hladnim vetrom. No, v tem času imamo deževno dobo – “zimo”. Pogosto se dan začne s soncem, potem pa se pripodijo oblaki in imamo močne nevihte. Nimam strahu pred malarijo, ker tu ni nevarnih komarjev. Ob sončnem vremenu se prepustim jezerni vodi, ki mi omogoča sproščeno plavanje. V jezeru ni krokodilov, povodnih konjev in nevarne bilharzije.
Otok Bwama in Sharpov otok
Leta 1921 je prišel k jezeru Bunyonyi škotski misijonar Leonard Sharp in se odločil, da bo na otoku Bwama, ki ni bil naseljen, ustanovil kliniko za gobave bolnike. Zgradili so cerkev, bolnico in naselje. Na ta otok so nato pošiljali gobavce iz celotne vzhodne Afrike. V času največje zasedenosti je bilo na njem 5000 bolnikov. Kolonijo za gobavce so ustanovili zato, da bi bolniki v prijetni skupnosti živeli skupaj in ne bi med zdravimi širili bolezni. Šele v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so odkrili zdravilo proti gobavosti, so bolniki smeli zapustiti otok.
Pred leti so na otoku zgradili zdravstveni dom v sodelovanju Sekcije za tropsko in potovalno medicino iz Slovenije, Ministrstva za zdravje v Ugandi, Edirise UK in Cerkve v Ugandi. Dogradili so še oddelek za ginekologijo in porodništvo. Stavbe nekdanje bolnišnice in hiše za gobavce zdaj uporabljata internat in srednja šola, ki privabljata srednješolce iz celotne pokrajine. Imajo tudi osnovno šolo. Na otoku ni vasi.
S prijatelji smo nekega dne odveslali do prvega otoka v bližini – Sharpovega otoka.
Ronald mi je povedal zanimivo zgodbo o otoku. Ronaldov pradedek se je srečal z zdravnikom. Ko mu je dr. Sharp pokazal ogledalo, da bi se ta pomemben Afričan v njem videl, se je mož začudil:
»O, saj to ne more biti res!!! Moj brat je umrl. Kako, da ga sedaj vidim?«
Dr. Sharp je prepričal Afričana, da vidi svoj obraz, pred njim ni obraza duha. To ogledalo je postalo zanj tako pomembno, da ga je zamenjal za otok Njuveera. Dr. Sharp se je s svojo družino preselil na ta otok. Njegova žena je več let sadila drevesa, negovala grmičevje, skrbela za rast sadnih vrst in zelenjave. Tudi mi smo še videli sadove njenega dela, ko smo se sprehodili po zdaj Sharpovem otoku. Na njem je muzejska dvorana. Če si želite udobno razgledno nastanitev, lahko stanujete na tem otoku.
Ste začutili lepoto pokrajine in otoka? Ste doživeli utrinek iz pestre zgodovine in skrivnostnosti kraja?
Avtorica članka: Jana Dagarin
