Letos smo si za poletni izlet izbrali ogled znamenitih Dolomitov v Južni Tirolski v Italiji. Skupni štart je bil v Črni na Koroškem. Pot nas vodi po avstrijski strani preko Celovca, mimo Beljaka, Špitala ob Dravi, skozi Lienz.
Še na avstrijski strani se zaustavimo na zgledno urejenem parkirišču pred zelo lepo urejeno tovarno »Loacker«, kjer proizvajajo napolitanke in druge sladke dobrote. Sedež njihove tovarne in začetne proizvodnje je sicer v Bolzanu v Italiji, ampak zaradi uspešnega razvoja so zgradili še eno tovarno v Avstriji v kraju Heinfels. Tam imajo tudi vabljivo urejeno prodajalno, v kateri se lahko kupijo njihovi izdelki, ki jih ni malo.
Tre Cime
Malo naprej je na avstrijski strani še lepo majhno mestece Sillian, ki ga veliko ljudi tudi izrabi kot izhodišče na znamenite Tre Cime. Mi nadaljujemo pot do nacionalnega parka Tre Cime. Pred vhodom v nacionalni park se plača vstopnina 30 EUR za vozilo. Od mesta plačila se peljemo še nekaj kilometrov ter avto parkiramo na parkirišču v bližini koče »Rifugio Auronzo«(2333 mnv).
Od koče pa okrog Tre Cime vodi nezahtevna pot, ki traja cca. 3,5 ure. Ker pa mi ta dan nismo imeli sreče z vremenom, saj je pogosto deževalo, občasno pihalo, prisotna pa je bila tudi megla, je naš pohod trajal le do najlepših razglednih točk ter po isti poti nazaj.
Po ogledu zapustimo nacionalni park in se zaustavimo ob bližnjem prelepem jezeru v zavetju okoliških gora »Lago Misurina«, ki je za številne obiskovalce izhodišče za pohod na Tre Cime. Mi pa žal zaradi slabega vremena nismo začutili vseh lepot tega jezera in urejene okolice.
Cortina d’Ampezzo in lepote Dolomitov
Pot zato nadaljujemo do znamenitega zimsko-smučarskega središča »Cortina d’Ampezzo«. Tudi tam nas spremlja bolj vlažno vreme, ampak mi se ne damo. Vsak trenutek brez dežja izkoristimo za sprehod in to nam uspe tudi v tem mestu. Cortina je resnično lepa, tako kot v bistvu celotni Dolomiti.
Pot nadaljujemo v smeri našega hotela. Pri tem prečkamo gorski prelaz »Passo Giau« na 2236 mnv ter ob tem občudujemo lepote Dolomitov.
Ob spustu na nasprotno stran gorskega prelaza pa nas ne cesti presenetijo rdeči in beli napisi, ki se vlečejo kar več kilometrov. Na tem delu je namreč meseca maja potekala ena od gorskih etap kolesarske dirke po Italiji – Giro d’Italia, na kateri je zmagal naš Primož Roglič. Glede na videno, je imel ob cesti resnično veliko navijačev.
S tem smo končali naš plan za prvi dan izleta. Čeprav nam vreme ta dan ni bilo ravno naklonjeno, smo si ogledali vse, kar smo imeli v planu. Nekaj časa nam je še ostalo, ker nismo odšli peš okrog Treh Cim. Smo pa ta čas izkoristili za večerno sproščanje in kopanje v hotelu, ki je bil naša končna destinacija tega dne. Prenočevali smo v kraju Alleghe, v pokrajini Belluno.
Bolzano
Naslednji dan po zajtrku se odpravimo v cca. 100 km oddaljeno mesto Bolzano. Pri tem upoštevamo nasvet našega receptorja v hotelu, ki nam je svetoval nekoliko daljšo, ampak veliko lepšo pot bolj po južni strani Dolomitov, in ne preko visokih prelazov. Po tisti poti smo se namreč vračali nazaj. Kilometri po hribovitih cestah namreč »letijo« veliko počasneje kot pa po avtocestah. In veseli smo bili, da smo upoštevali njegov nasvet.
Pred vstopom v mesto Bolzano je naša planirana točka ogleda »Messner Mountain Museum – Firmin«. Gre za muzej najbolj znanega alpinista na svetu, Reinholda Messnerja, ki se nahaja v njegovem gradu nad mestom Bolzano. Urejeno parkirišče stane 4 EUR. Vstopnina v muzej pa 15 EUR po osebi. Ogled tega muzeja je bil naše največje razočaranje na celi poti. V muzeju dejansko nimaš kaj videti. Pričakovali smo, da bodo na ogled dejansko alpinistične vsebine z osvajanja največjih vrhov sveta ter zgodbe, povezane s tem, pa nismo videli prav nič od tega. Povsod pa je bilo polno večjih in manjših kipov Bude. Skratka, tematika tega »kao« muzeja je popolnoma mimo pričakovanega. Niti nekaj dni pred tem objavljenega seznama »največjih svetovnih alpinistov«, na katerem je tudi naš Viki Grošelj, ni bilo.
Mesto Bolzano je fenomen povsem nemške dežele v severni Italiji. Gre za edinstveno alpsko večkulturno mesto, ki v ničemer ni podobno tipičnemu italijanskemu mestu. Bolzano, Bozen, Bulsan… Na ozemlju Južne Tirolske, tam, kjer severna Evropa sreča južno Evropo, namreč živijo tri narodne skupnosti: nemška (70 %), italijanska (26 %) in ladinska (4 %). Še ena posebnost je značilna za Bolzano. Čeprav je mesto obdano s hribi, ga uvrščajo med najtoplejša mesta v Italiji z mediteranskim podnebjem. Celotno mesto je obdano z vinogradi, zato je to zelo vinorodna dežela z veliko vinotek. V eni od teh se seveda zaustavimo tudi mi.
Še veliko bi se dalo napisati o tem mestu, ki ga nekateri označujejo tudi kot »vrata v Dolomite«. Mi pa se najprej sprehodimo po središču mesta, ki je zelo privlačno in urejeno.
Naša naslednja točka in namen ogleda v tem mestu je ogled muzeja »ledenega moža«, imenovanega »Ötzi«.
Gre za turistično atrakcijo mesta, 5400 let stara ledeniška mumija Ötzi, ki privablja tisoče obiskovalcev, je razstavljena v južnotirolskem arheološkem muzeju. Ledenega moža so odkrili leta 1991 v Ötztalskih Alpah v bližini meje z Avstrijo in danes znanstvenikom pomeni ključ za raziskovanje načina življenja ljudi tistega obdobja.
Ko prispemo do muzeja, pa nas tam pričaka dolga vrsta čakajočih na vstopnice in ogled muzeja. Počakamo 15 minut, merimo hitrost premikanja kolone in izračunamo, da bomo na vstopnice čakali vsaj dve uri. To pa je že skoraj čas zaprtja muzeja. Žal ne bo šlo. Ötzija tako nismo videli “v živo”. Nam je pa zato ostalo nekaj časa za obisk kake trgovine in kavarne.
Iz Bolzana se odpravimo nazaj v smeri našega hotela, vendar tokrat po drugi – bolj gorski poti. Iščemo »mesto« Val Gardena, pa ga ni in ni. Potem iščemo »mesto« Alta Badia, pa tudi tega ni??? Le kam sta se nam skrila he, he? No, na koncu ugotovimo, da to sploh nista mesti, ampak »dolini« (kot na primer pri nas Mežiška dolina), v katerih se nahaja kar nekaj prelepih gorskih vasic.
Izpostavil bi eno posebnost Dolomitov. Kjerkoli in kamorkoli se obrneš, žičnica, gondola, sedežnica, vlečnica… To je preprosto neverjetno, koliko naprav. Pa nikjer nobena zastarela. Vse dokaj novo in urejeno. Res noro, koliko je tega. V mestu Arabba si privoščimo večerjo, po večerji se vrnemo v naš hotel v kraju Alleghe.
Marmolada
Tretji dan je naš cilj, da osvojimo najvišji vrh Dolomitov, to je »Marmolada«. Marmolada je gora v severni Italiji, ki je s svojimi 3343 metri nadmorske višine najvišja gora v Dolomitih. Ob jasnem dnevu je z nje mogoče videti Jadransko morje in Benetke. Južna stran gore je izredno prepadna in strma. Na severni strani gore pa je ledenik Ghiacciaio della Marmolada, ki je največji v Dolomitih.
Naš »gorski vodnik« nas popelje do vznožja Marmolade. Od tam pa se za 35 EUR na osebo z lepo in moderno gondolo povzpnemo do višine 3.265 metrov. Ker pa je to tako visoko, moramo vmes kar 2x prestopiti iz ene v drugo gondolo.
Ampak na tej višini najdemo delavce, ki nekaj popravljajo na teh zelo visokih stebrih??? Vauuu… Toplo ravno ni, pa piha tudi… Po odhodu z Marmolade se zaustavimo še pri jezeru Fedaia ob istoimenskem gorskem prelazu. Smo pa presenečeni, ko ob tem jezeru vidimo nekoga, ki lovi ribe… A so res v tem jezeru?
In tukaj se naš »gorski« del obiska Dolomitov konča.
Pri odhodu z Dolomitov pa moram omeniti še eno stvar. Znamenite »dolomitske radarje«. Dobesedno v vsaki vasi stoji radar. Pa ne eden, ampak povsod po dva! So pa bile tudi vasi, v katerih smo opazili celo tri. Noro! In če prideš od tod domov, ne da te kasneje doleti kaka »položnica«, potem si pa res heroj. In zgleden voznik, he, he…
Odpravimo se še do dobrih 100 km oddaljenega mesta »Aviano«, kjer smo si želeli ogledati znamenito NATO bazo. Ampak žal se to ne da. Vstop seveda ni mogoč. Na vsakem vhodu je skupina oboroženih ameriških vojakov. Zapeljemo se malo naokrog, da vsaj občutimo veličino tega objekta, ampak to je tudi vse. Tudi letal ne vidimo. Razen tistih dveh, ki sta pravkar poleteli…
In tako se izteka naše izlet. Odpravimo se domov in v Črno na Koroškem, prispemo v večernih urah.
Na celotni poti sem prevozil 1.250 km.
Avtor članka: Drago Lepej
