Anglija je dežela, ki me je vedno privlačila. Želja, da obiščem to otoško državo, sega že v moja gimnazijska leta. Željno sem »vpijala« znanje o njej, bodisi je bilo to v osnovni šoli, gimnaziji ali na fakulteti. Od takrat je preteklo kar nekaj časa in še sama ne morem razumeti, da jo do sedaj še nisem obiskala, sploh če pomislim, da sem prepotovala že dobršen del Evrope in sem verjetno obisk Anglije pustila kot »češnjo na vrhu torte«. V potovalni agenciji sem našla ponudbo za obisk angleškega podeželja in naju z možem takoj prijavila. Odločila sem se za potovanje z avtobusom, kar je, če vprašate moža, čista neumnost. Meni pa je bilo to všeč zato, ker smo si med potjo lahko ogledali tudi druge dežele, po katerih smo potovali.
Angleško podeželje
Drugi dan smo pot nadaljevali proti južni obali Anglije do zanimivega zgodovinskega ribiškega mesta in priljubljenega obmorskega letovišča Hastings. Njegova najmočnejša gospodarska panoga je še vedno ribištvo, čeprav velik del dohodka prinaša tudi turizem. Ob obali je veliko majhnih lesenih trgovinic z ribiškimi mrežami ter starih lesenih hišic, ki so jih nekoč uporabljali za letovanje. Mesto je lepo urejeno, vendar me je del obale, na katerem so postavljene prazne stare hišice, zmotil, saj je bila obala na tem mestu umazana, polna smeti in vreč, za katere se je zdelo, da jih že dolgo ni nihče odnesel. Veter, ki je na tem delu mesta kljub lepemu vremenu precej pihal, jih je raznašal naokoli.Okoli poldne smo si privoščili kosilo in midva sva se ustavila pri stavbi, kjer se je že od daleč videl napis »Fish and chips« in seveda sem šla to značilno angleško jed kupit.
Popoldne smo pot nadaljevali do Brightona, enega najstarejših letoviških mest. Imenujejo ga tudi mali London na morju in je tesno povezan s sosednjim mestom Hove. Je univerzitetno mesto z značilnimi strmimi ulicami, ki se spuščajo k morju, s prelepo arhitekturo in prijetnimi družinskimi hišami z majhnimi vrtovi, v katerih rastejo večinoma pisane hortenzije. Ob obali stoji precej novih hotelskih stavb, številne prodajalne in butiki tam kar tekmujejo v oglaševanju znižanj cen njihovih prodajnih artiklov. Po pripovedovanju domačinov Brighton v poletnih mesecih obiščejo številni turisti. Pravzaprav je mesto poznano že od konca 18. stoletja, ko je postalo letna rezidenca kraljeve družine.
Ena izmed največjih znamenitosti mesta je Kraljevski paviljon, stavba, ki s kombinacijo indijskih kupol in vzhodnjaških minaretov predstavlja arhitektonsko kombinacijo, ki nikakor ne spominja na ostale angleške stavbe.
V Stow on the Wold smo si ogledali njihovo staro tržnico, v vasici Bourton on the Water pa smo obiskali eno izmed najboljših angleških parfumerij. . Bourton on the Water imenujejo pogosto tudi Cotswoldske Benetke, saj reka Windrush teče naravnost skozi središče vasice. V bližini smo obiskali kraj Burford, ki ga imenujejo vrata Cotswoldsa, sprehod po glavni ulici in obisk njihovih majhnih trgovinic je bil za nas pravo zadovoljstvo. Vasice so zelo podobne tistim v angleških nadaljevankah, ki si jih je možno ogledati tudi na naši televiziji. Večkrat sem skrivoma pogledala, ali se bo izza kakega vogala pojavil detektiv Barnaby ali pa bom morda zaslišala predirljivi glas Madam Hyacinth Bouquet.
Oxford je moderno mesto, vendar pa prevladujejo srednjeveške cerkve in fakultete v značilnem gotskem stilu. Na eni strani slikovita arhitektura, obkrožena z lepo urejenimi parki, na drugi strani pa množica študentov in turistov, ki dajejo mestu svojevrsten utrip. Ko sem si ogledovala mogočne stavbe univerze, sem si kar nekako zaželela, da bi bila del tega študentskega življa. Popoldne smo imeli prosto in z možem sva iskala restavracijo, kjer bi kosila. Pravzaprav zame to ni bilo enostavno, ker mi njihova hitra hrana res ne diši preveč, sicer pa je v Angliji veliko tujih restavracij, ki jih tudi domačini pridno obiskujejo. Po prostem popoldnevu smo se odpravili proti Londonu.
London je mesto zgodovine in tudi moderno mesto, zato ga nekateri poimenujejo kar središče sveta. Mesto je precej ozeleneno in Hyde Park je njegova največja zelena površina. Posebnost tega parka je govorniški oder (»Speaker’s Corner«), kjer lahko vsak obiskovalec javno spregovori. Manjši del parka, ki se drži Kensingstonske palače, se imenuje Kensingstonski park in v njem stoji spomenik Albert Memorial, ki ga je dala postaviti kraljica Viktorija v spomin na moža, princa Alberta. V bližini je možno videti koncertno dvorano Royal Albert Hall.
Trafalgar Square je naslednja znamenitost Londona. Na sredini tega trga stoji spomenik v čast znanemu angleškemu admiralu Horatiu Nelsonu, ki je Angležem izbojeval pomorsko bitko pri Trafalgarju.
London me je s svojo slikovitostjo popolnoma prevzel in ena izmed posebnosti modernega Londona je tudi City of London. To je finančno območje v Londonu, ki naj bi bilo enakovredno Wall Streetu v New Yorku. Odšli smo še k Westminsterski opatiji, nekdanji benediktinski opatijski cerkvi iz 11. stoletja, kjer še v današnjem času potekajo kraljevski obredi. V njej so pokopani tudi številni člani kraljeve družine.
Ponovno smo se vrnili na Trafalgar Square ter odšli v Narodno galerijo, ki se ponaša z eno največjih zbirk slik evropskih slikarjev na svetu. Ob ogledu slik mi je zastajal dih, saj takšnih umetnin še nikoli nisem videla. Veličastno!
Prispeli smo do utrdbe Tower of London, ki stoji ob reki Temzi in predstavlja bogato zgodovino kraljeve družine. Del stalne razstave so tudi znameniti kronski dragulji. Ogledali smo si utrdbo, nato pa se usedli na klopce ob reki in opazovali moderne stavbe na drugi strani reke. Močno izstopa London Eye, saj je s 135 m višine eno večjih razglednih koles na svetu. Stoji povsem ob reki in z »očesa« je možen fantastičen razgled.
Greenwich, zahodni del Londona, ki je poznan po svoji bogati pomorski zgodovini, nas je prijetno presenetil. Ko smo se izkrcali, se nam je pogled najprej ustavil na fascinantni ladji Cutty Sark, ki je bila ena izmed najhitrejših britanskih jadrnic 19. stoletja. Malo naprej smo videli vhod v tunel pod Temzo, ki so ga zgradili v začetku prejšnjega stoletja in je še sedaj v uporabi. Po Greenwich parku smo se nato podali vse do kraljevega observatorija, od koder se razprostira čudovit pogled na moderni London. Tik ob observatoriju poteka ničelni poldnevnik, to je kovinska črta, ki označuje začetni meridian v Greenwichu, ta je bil postavljen kot mednarodni standard leta 1884. Po podrobnem ogledu observatorija smo se napotili na tržnico, kjer je bilo možno videti več tujih stojnic in restavracij. Z možem sva izbrala indonezijsko restavracijo, kjer sva se dobro okrepčala, nato pa sva se napotila k avtobusom, ki so bili že pripravljeni, da nas odpeljejo v smeri Dovra. Vožnja čez Rokavski preliv ni bila posebno prijetna, saj je že kar pošteno pihalo in pričelo je močno deževati. Nevihta se je stopnjevala in z veseljem smo v Calaisu zapeljali na trdna tla, nato pa pot nadaljevali proti domu.
Ne bom ponavljala, da me je Anglija izjemno navdušila in sem uživala v vsakem trenutku potovanja. In po čem si bom zapomnila to lepo deželo?
Angleško podeželje mi je s širnimi zelenimi pokrajinami, urejenimi naselji, majhnimi značilnimi vasicami, kjer prevladujejo prelepo urejeni rožnati vrtovi (največ je bilo mogoče opaziti Davidovih metuljnikov in seveda vrtnic vseh velikosti, barv in oblik), izjemno všeč.
Zapomnila si jo bom po zelo prijaznih domačinih na angleškem podeželju, s katerimi sem lahko vzpostavila pristen kontakt. Tradicionalno resni Angleži, takšno mišljenje sem vsaj imela, so me prav prijetno presenetili.
Kot tretje je name naredila velik vtis ta njihova silna in mogočna zgodovina, ki veje iz vsake stavbe, iz stoterih stavb, ki smo jih imeli priložnost videti, tako na podeželju, še posebej pa v Londonu, kjer smo se ob odlični predstavitvi naše vodičke z mislimi večkrat nehote prestavili nekaj stoletij nazaj in si prav živo predstavljali, da smo tudi mi prisotni v času, ko se je ta zgodovina pisala.
Hrana, ta pa je poglavje zase. Imela sem vtis, da Angleži oziroma Angležinje bolj malo kuhajo in je hitra hrana prisotna vsepovsod.
Vreme: tako krasnega vremena res nisva pričakovala. Angleško vreme je znano kot hitro spremenljivo in predvsem zelo mokro. Pomota. Bil je sončen julij z nekaj oblačnosti in običajno prijetnih 25 stopinj, na dež pa smo po osmih dneh potovanja prvič naleteli v Dovru, ko smo se s trajektom vračali proti Franciji. Misel, ki se mi je utrnila ob povratku, ko nas je doma ves teden zalivalo deževje, je bila: Dragi Angleži, če kaj pogrešate vaše megleno in deževno vreme, vljudno vabljeni v Slovenijo.
V osmih dneh, kolikor je trajalo potovanje, smo videli zelo veliko, čeprav bi se še marsikaj našlo, kar je vredno ogleda. Dveh stvari pa definitivno nisva poskusila: pitja čaja ob petih in vožnje po levi strani ceste. To dvoje pa pravzaprav lahko poskusiva tudi pri nas doma.
Piše: Polona Črešnik
