Provansa in Azurna obala, dežela, kjer čas utripa drugače

Prvič me je pot v Provanso vodila v mesecu marcu, ko se je pri nas v Sloveniji pomlad komajda prebujala, tukaj pa so dnevne temperature dosegale prav prijetnih
23°C ali še kakšno stopinjo več. V Nici, ob Angleški promenadi, so se sprehajalci in turisti nastavljali toplim sončnim žarkom, le morje je bilo še nekoliko hladno za kopanje. Še pred Nico pa obvezen obisk stare kneževine Monaco, ki jo že od 13.stol. obvladuje družina Grimaldi. Pogoj za njen obstanek in nadaljevanje je moški kraljevi potomec, v nasprotnem bi se upravno vrnila nazaj pod Francijo. Ta sreča je kneževino doletela lani decembra, ko sta se kneginji Charlene in princu Albertu Monaškemu rodila dvojčka – deček in deklica. Monaco – Monte Carlo je ena najmanjših kneževin v Evropi, poznana po izjemno ugodni davčni politiki, njeni rezidenti pa so številni zvezdniki, športniki, bogataši, poslovneži in še kdo. V t.i. “kondaminiju” ali marini je zasidrana jahta monaške rodbine, skupaj s številnimi najprestižnejšimi plovili njenih rezidentov. V mesecu maju na pomolu postavijo ogromno tribuno, pred katero je vsako leto start znamenite dirke – Formula 1 za Veliko nagrado Monte Carla, ki poteka med izjemno ozkimi ulicami in tuneli žepne državice. Vsekakor so na tem mestu vredni obiska tudi izjemen Oceanografski muzej z enim najlepših akvarijev v Evropi, bogati Eksotični vrtovi, katedrala sv. Nikolaja, ki je hkrati grobna cerkev monaških kneginj in princev, Casino – igralnica in seveda ogled menjave straže, ki poteka vsak dan ob 12.00.

Prvi veličasten panoramski razgled na Azurno obalo se mi je ponudil na vrhu slikovite vasice Eze, kamor se po zavitih uličicah povzpnem vse do najvišje točke, kjer se razteza bogat eksotičen vrt in od koder se fotografskemu objektivu nesramežljivo nastavlja vsa lepota navpično razčlenjene obale.

Angleška promenada in filmski festival

1 od 3

Provansi se pozna, da je bila v poznem srednjem veku samostojna država. Čeprav danes sodobni čas pušča svoje sledi in tudi slavni filmski Cannes ob velikem navalu turistov postane malo obmorsko mravljišče, še vedno ohranja nek poseben čar in razpoloženje. Preden sem si ogledala znamenito festivalno in filmsko dvorano v živo, sem imela o njej predstave o neki impozantni arhitekturi, potem pa se pred menoj pokaže stavba nekoliko večje dimenzije, a res brez kakršnihkoli arhitekturnih ali monumentalnih posebnosti. Še znamenite odtise rok igralcev, scenaristov in režiserjev na prav majhnih keramičnih ploščicah komaj najdem, da jih ovekovečim s fotografskim objektivom. Še eden najdražjih hotelov Carlton, kjer prebivajo slavni igralci v času trajanja festivala, se na trenutke kar izgubi v belini blišča bogato razčlenjenih klasicističnih fasad sosednjih zgradb. Seveda pa je toliko mogočnejši širok bulvar z vrtovi in palmovim drevoredom, ki povezuje sodobni Cannes od starega pristanišča, mimo verige hotelov ob obali, vse do izvoza za AC proti Nici.

1 od 4

Že ta prvi stik z obalo mi je razkril, da ni nobena skrivnost, zakaj so tu bivali in ustvarjali najslavnejši evropski umetniki in ustvarjalci. Blaga mediteranska klima, modrina morja, bogata kulinarika in ležeren utrip načina življenja delujeta sproščujoče in poživljajoče.

Z obale sem se odpravila proti notranjosti, kjer nekoliko nad Nico v smeri znamenite Napoleonove ceste zavijem v Grasse; zibelko parfumov, kjer še dandanes ‘diši’ že kar v zraku. Francoski kralj Henrik II. je v 16.stol. poročil bogato Florentinko, ki je izvirala iz znamenite Medičejske rodbine – Katarino. Zaželela si je imeti vedno lepo nadišavljene usnjene rokavice in tudi to je bil vzrok, da je mestece preraslo v srčiko parfumske industrije, ki jo danes obvladujejo trije glavni proizvajalci parfumov: Fragonard, Galimard in Malinard. Tudi esence za parfume številnih modnih znamk izdelujejo prav tukaj.

V osrčju Provanse

Po Napoleonovi cesti pridemo do vhoda v enega največjih kanjonov v Evropi – VERDUN. Ponekod sega v globel tudi do 700 m in z razglednih točk na panoramski cesti skozi kanjon se odpirajo čudoviti pogledi na smaragdno reko. Območje je zaščiteno kot nacionalni park. Za popotnike se tu najdejo tudi številni kampi; primerno zavarovane trek poti; v številnih majhnih vasicah pa znajo dobro poskrbeti tako za popotnike kot tudi planince. Kanjon se končuje v izteku velikega umetnega jezera, od koder nas pot vodi v samo osrčje Provanse.

1 od 3

Tukaj pokrajina začne počasi dobivati tisti pravi provansalski karakter. Vasice, vklesane dobesedno v živo skalo. Poznane so legende o svetih Treh kraljih in vitezih, ki so se borili v križarskih vojnah in se od tam vračali domov polni legend, zgodb in vtisov povezanih z božjim grobom v Sveti deželi.

Srečamo tipične živilske tržnice, kjer je možno degustirati sivkin med, olive, oljčno olje, provansalske začimbe, suho sadje, kupiti dišeča sivkina mila in sivkine kolonjske vodice. V notranjosti Provanse pod pogorjem Luberona se nahajajo številna sivkina polja, čeprav je dandanes proizvodnja izdelkov iz sivke tako obsežna, da jo morajo uvažati še od drugod. Tudi nam poznana znamka kozmetično-parfumske industrije L’Occitanne ima svoj sedež v osrčju Provanse. Marsikdo si deželo predstavlja kot pokrajino vijoličastih sivkinih polij, čeprav temu ni čisto tako, saj jih najdemo predvsem v osrčju luberonskega pogorja. Sivka je izjemno cenjena rastlina tudi pri številnih aroma terapijah in tej žlahtni rastlini je posvečen tudi muzej, odprt za obiskovalce in radovedneže, kjer je nazorno predstavljena predelava te opojno dišeče rastline, skupaj s starimi bakrenimi kotli, ki so jih uporabljali za pridobivanje sivkinih destilatov.

1 od 4

Ljudje so ležerni in prijazni, vendar zelo zavedni Provansalci. Radi imajo življenje, živijo počasi in po občutku; do turistov so uslužni in nikakor ne poznajo besede “hiteti”. Obožujejo balinanje, posebej starejši, kjer v senci platan modrujejo, se družijo, politizirajo in navijajo za razne športne klube.

Ni naključje, da se je v Provansi zaljubil Petrarca, v lepo Lauro, ženo enega najokrutnejših grofov po imenu De Sade, po katerem so poimenovali termin – sadizem. Stihi, namenjeni Lavri, so nastajali v prekrasnem naravnem okolju Fontaine–de–Vaucluse, kjer izvira rečica Sorgue, kjer še danes obratujejo mlini na vodni pogon, ki meljejo motno kašo, iz katere ročno izdelujejo papir.

Francozi seveda ne bi bili Francozi, če ne bi prišli na idejo, da je mnogo udobneje imeti papeža kar v Franciji, saj je zamudno, daleč in politično nepraktično, da morajo njihovi kralji hoditi na dolgo in nevarno pot maziljenja v Rim. Tako se je celo zgodilo, da so v Provansi zgradili ogromno papeško palačo, kjer je prestoloval Petrov namestnik v 14.stol. več kakor 70 let. Takrat je mesto Avignon postalo osrednja verska ‘stolica’ s številnimi italijanskimi umetniki na papeškem dvoru in pravi center kulture in takratne srednjeveške znanosti. Nedaleč stran se čez reko Rono razteza eden najslavnejših mostov v Franciji Pont St. Benezet, o katerem govori pesmica “Sur le pont d’Avignon …”, a na žalost se po njem že dolgo več ne pride na drugo stran reke.

Mesto Aix-en-Province je pravo zatočišče pred opoldansko pripeko. Čudovit boulevard Mirabeau, kjer se v senci platan lahko ohladimo v številnih kavarnah in lokalih, se posladkamo z mandljevimi kolački ali calissons, ponuja pravo razkošje.  Ker mesto v celoti leži na starem tlorisu nekdanjih rimskih term, ga še dandanes imenujemo mesto vodnjakov. Tukaj je imel svoje domovanje – atelje tudi znameniti francoski slikar Paul Cezanne, ki ga smatramo za začetnika kubizma v slikarstvu. Zanimivo, da večina provansalskih večjih mest leži na ostalinah rimskih arhitektur, zato ni naključje, da sta v Provansi čudovito ohranjeni kar dve rimski areni in eden največjih akvaduktov v Evropi, ki je pod zaščito Unesca, Pont du Gard.

Mesto Arles, kjer je nizozemski slikar Van Gogh naslikal preko 300 svojih del (a niti eno ni danes ohranjeno v mestu), leži na vhodu velikega naravnega parka CAMARGUE, kjer se reka Rona izliva v morje in tvori ogromno delto, ki je danes zaščitena kot naravni park. Nekoč je skozi Arles in Camargue potekala pomembna romarska trasa na poti v Santiago de Compostela v Španiji. Camargue je tudi na simbolični ravni tesno povezan z legendo o sv. Mariji Magdaleni in njeni hčerki Sari, ki jo častijo danes tu živeči kamarški Cigani. Preživljajo se s kmetijstvom in turizmom. Mnogi obiskovalci lahko jezdijo njihove bele konje med močvirnimi kanali, solnimi cipresami, trstjem in plamenovci, ter drugimi vrstami ptic, ki gnezdijo v tem velikem naravnem parku. Zares pravi raj za fotografe!

Čisto na jugu se nahajajo prostrane peščene plaže, ki jih je nekoč zalivalo morje, in močno srednjeveško utrjeno mesto Aigues Mortes (Mrtve Vode), kjer so iz Francije krenili na sedmi in osmi križarski pohod.

Legenda pripoveduje, če si v Camargu prvič in takrat močno dežuje, se boš sem še vrnil. Edini dan med vsemi dnevi potovanja, ko je zares “ulivalo na polno”, sem bila v Camargu – in še danes se vedno znova vračam tja. Hm, morda pa bo nekaj na tem … ! 🙂

1 od 4

Hrana in kulinarika