Prejšnji mesec smo objavili prvi del Zvonetovega dnevnika potovanja z avtodomom po Vzhodni Evropi. Sedaj vam ponujamo še zanimivo branje nadaljevanja poti po Romuniji, Moldaviji, Slovaški in zaključek poti v Avstriji in doma, v Sloveniji.
Izmail – Kišinjev (4.7.2012)
Zjutraj še enkrat obiščeva nakupovalni center in zapraviva večino griven. Ostanek spraviva za nakup goriva. Vzdolž jezer pri Belgorodu se odpeljeva proti meji z Moldavijo v smeri Galataija. Na ukrajinski strani prečkava mejo brez problemov. Obmejni policisti in cariniki so izjemno kulturni. Zanima jih zgolj, kje vse sva bila v Ukrajini. Na moldavski strani je zadeva nekoliko drugačna. Carinik opravi podrobnejši ogled notranjosti avtodoma. Nato vzame potne liste, prometno dovoljenje in zeleno karto ter zahteva, da grem z njim v pisarno. V pisarni mi pove, da moram plačati nekaj denarja – podkupnino 100 griven za vstop v Moldovo. Pojasnim mu, da imam pri sebi zgolj bankovec za 5 €. Zadovolji se z njim. Plačam okoljsko takso (2,5 €), nato izpolni obrazec v računalniku, udari žige in že sva v Moldovi. To območje Moldove je del neuradne Pridnjestrske republike. Po cesti, ki je sprva iz položenih betonskih plošč, zapeljeva do povezovalne magistralke, kjer zavijeva v smer Chisineu-a. Vroče je (okoli 35°C). Pokrajina je suha. Trava je ožgana od vročine. Gozdov ni. V dolinah so akumulacije rek in potokov. Polja so obdelana. Na pobočjih so vinogradi. Moldova je kmetijska država.
1 od 4
Kolhoz ob cesti.
Vaško naselje pred vstopom v Comrato.
Njive semenske čebule.
Akumulacije vode v dolinah za namakanje.
V mestu Comrata zamenjam 30 €. Zanje dobim 450 MD lejev. Bančna uslužbenka, ki jo po naključju srečam na cesti, pove, da je povprečna plača okoli 150 €. Središče mesta je popolnoma realsocialistično. Tudi tu pred osrednjim upravnim poslopjem dominira identični kip Lenina kot v Izmailu.
Križišče pri Comrati.Avtobusno postajališče v Comrati.
Nadaljujeva pot v Chisineu. Cesta se razširi v bulvar. Na obrobju se na vzpetinah vidijo kompleksi stolpnic. V vznožju klanca na nasprotni strani vozišča policija opravlja prometno kontrolo vozil. Eden izmed policistov naju opazi, ko se peljeva po klancu navzdol. Zdrvi na najino stran vozišča in maha, naj ustaviva. Ko priteče zadihan do naju, ga vljudno pozdravim s: Hello! Maybe you speak English? Zardi. Izdavi “Arrividere in Goodbye”.
Prihod v mesto Chisineu.Pokrajina ob cesti proti mestu Chisineu.
Odpeljeva se dalje. Prispeva v center mesta. Krožišča s po tremi voznimi pasovi se nizajo drugo za drugim. Promet je gost. Izsiljevanje in trobljenje je nekaj normalnega. Blizu tržnice ustaviva na postajališču za avtobus. Mimoidočega v ruščini pobaram za varovano parkirišče. Pokaže ga nama, saj je oddaljeno manj kot 300 m. Zapeljeva na široko dvorišče. Varnostnik nama pove, da je parkiranje 30 MD lejev. Strinjava se, parkirava in si oddahneva.
Chisineu – Bicaz (5.7.2012)
Zbudiva se v vroče jutro. Načrtujeva obisk Craiove, podzemnih prostorov, velikih kot manjše mesto, namenjenih za hranjenje vina, izdolbenih v peščenjaku in oddaljenih kakih 20 km od Chisineu-a. Ker se je nama že na začetku poti pokvaril navigator, skušava prek napotkov domačinov najti pot do tja. Trikrat se zavrtiva kot pes, ki lovi svoj rep, ter odnehava. Namesto tega si vzameva čas za ogled plaže in rekreacijskega središča v parku ob umetnem jezeru sredi mesta. Slednje je podobno kot Ada Ciganlija v Beogradu. Po dvournem ogledu, hlajenju v senci ter dopoldanskem okrepčilu se odločiva – smer Ugheni in Iasi Romunija. Voziva se čez del Moldove, kjer so Romuni večinsko prebivalstvo. Vrstijo se obdelana polja, prehitevava vprege z vozovi po valoviti pokrajini sredi julijske vročine. Popoldne prečkava mejo. Na moldovski strani izrecno komunicirava v angleščini. Dobiva vtis, da policisti in cariniki ne razumejo najbolje najinih pojasnil in odgovorov, kaj sva delala v Moldovi.
Na romunski strani je zgodba drugačna. Takoj se pozna, da sva iz EU in nama ne delajo nobenih ovir. Kupiva še nalepko za petdnevno vožnjo po romunskih cestah. Zaželijo nama srečno pot. Romunske ceste so solidne, opremljene s talnimi označbami in prometnimi znaki, podobno kot je to v Franciji ali Avstriji. Potovanje postane enostavnejše in prijaznejše. Menjava 100 € in zanje dobiva 450 lejev. Zaradi vročine v pokrajini Moldavija, ki je sestavni del Romunije severno od Transilvanije, se odločiva, da nadaljujeva pot proti mestu Piatre Neami v dolini Bistrite. Cesta do tja se nekoliko vleče, vendar je potovanje hitro. Podeželje je obdelano. Tranzitni promet je gost. Tovarne delajo, skratka, vidi se, da si je Romunija že krepko opomogla od vstopa v EU dalje. Na cestah ni opaziti Romov, ki so bili tam še leta 2007 stalnica. Domačini so prijazni in pripravljeni pomagati z nasveti. Mlajši že obvladajo angleščino. S takimi vtisi se pripeljeva do velikega akumulacijskega jezera Bicaz na reki Bistrita. Prevoziva jez, saj je po njem speljana široka cesta. Kar nekoliko me spominja na Hooverjev jez na reki Colorado. Najdeva večje parkirišče ob luški upravi in hotelu ter kampu z bungalovi. Parkirava. Privoščiva si večerjo. Cene so podobne kot pri nas. Izjema je pivo, ki stane okoli 4 leje in kalamari (za 10 obročkov ocvrtih v olju plačava 12 lejev). Prenočiva brez težav.
Betonska pregrada jeza na reki Bistrita.Rečno pristanišče na akumulacijskem jezeru Bistrita.
Bicaz – Borsec (6.7.2012)
Po zajtrku se odločiva, da si ogledava obalo te akumulacijske zajezitve. Obvoziva njeno levo (severovzhodno smer) obalo. Po 30 km vožnje ob jezeru zagledava primeren prostor za dovoz in kampiranje. Žal je na drugi strani. Zapeljeva se do tja. V vasi poleg jezera je čudovito obnovljena lesena cerkev.
Tipična cerkvena arhitektura.Kombinacija kamna in lesa na fasadi in strehi cerkve.
Na obali je nekaj avtomobilov in dva šotora. Torej tam kampirajo. Voda je čista, nekoliko hladna, vendar primerna za kopanje. Edino sence (drevesa) ni. Izvlečeva tendo. Postaviva mizico in stole. Čisti užitek. Popoldne naju poleg vročine začno nadlegovati mušice in muhe.
Počitek in prosto kampiranje ob jezeru Bistrita.Konji na prosti paši pijejo vodo iz jezera.
Prijazen možak nama svetuje traso nadaljnje poti. Predlaga, da si ogledava Brasov in Bukarešto. Ker je v Vlaški nižini in Transilvaniji še bolj vroče, pustiva ta del za obisk v eni od naslednjih pomladi. Usmeriva se proti prelazu Borsec na razvodju med Bistrito in Toplito. Cesta se po dolini Bistrite zložno vzpenja. Vrstijo se naselja.
Spravilo sena.Kosec.
Na prevalu Borsec je gostilna, ki ima ograjen prostor z bungalovi. Lastnike pobarava, ali je možno parkirati v ograjenem delu. Za parkiranje, ki vključuje oskrbo z vodo in priklop na elektriko, plačava 20 lejev. V zahvalo se jim oddolživa z naročilom obilne večerje (čorba, meso z žara, pomfri, solata in tri piva naju stanejo 60 lejev).
Borsec – Mures (7.7.2012)
Zjutraj se odpraviva proti Targu Muresu, ki je nacionalno središče transilvanskih Madžarov in znano po divjih mednacionalnih spopadih leta 1990. Cesta se v številnih ovinkih spušča v dolino Toplite, ki je pritok Muresa. Vrstijo se počitniški domovi in obilje čebeljih panjev na kamionih. Poleg njih čebelarji ponujajo smrekov in cvetlični med po 5 oziroma 8 € za kozarec.
Tovornjak s čebeljimi panji v dolini Toplite.Borsec – možnost prenočitve.
V Targu Muresu si ogledava mestno jedro, z lepo ohranjeno arhitekturo iz 18. in 19. st. Vidi se, da so bili tu do 1918 gospodarji Madžari. Okoli mestnega jedra je obroč stolpnic in industrijskih objektov, zgrajenih v 70. in 80. letih 20. st.. Mesto se ponaša z velikimi nakupovalnimi centri. Med njimi izstopa Auchan, kjer dopolniva zaloge hrane.
Katedrala v Targu Muresu.Mestna hiša v Targu Muresu.
Nadaljujeva proti Cluj Napoci. Vročina naju zdeluje, vendar sva odločena prevoziti večino razdalje do rudarskega mesta Baiu Mare v bližini tromeje Romunija-Madžarska-Ukrajina. Na tem delu poti je bilo večje število gradbišč.
Okoli Cluj Napoce so gradili veliko obvoznico. Plazovit teren je gradbincem delal sive lase. Severno od Cluj Napoce se ustaviva v obcestnem gostišču. Naročiva čorbo. Dobiva kremno juho bele barve. V njej so kosi opečenega piščanca. S težavo jo pojeva. Nadaljujeva pot.
Ker ne najdeva primernega parkirišča, stisneva zobe in okoli 30 km pred Baia Mare najdeva odlično urejeno TIR parkirišče z možnostjo kampiranja, gostiščem in črpalko (www.arterioimpeks.ro). Lastnik govori celo rusko. Bil je izjemno prijazen. Omogočil nama je praznjenje kemičnega WC in odpadne vode, dolila sva pitno vodo, natočila gorivo in v miru prespala. Za navedene storitve in parkiranje preko noči sva plačala 20 lejev.
Gugalnica iz smrekovih okroglic.Cesta v smeri Baiu Mare.
Mures – Miholovci (8.7.2012)
Odpeljeva se v Baia Mures. Gore severno od mesta so več stoletij dajale delo rudarjem, ki so kopali zlatonosno rudo. Mesto je znano po ekološki katastrofi leta 2000, ko je popustil jez in se je strupeno blato zlilo v reko Mures ter nato v Tiso. Posledica tega je bila uničenje rečne favne do izliva Tise v Donavo.
Mestno jedro je lepo ohranjeno. Fasade hiš in stavb okoli osrednjega trga so vzdrževane in slikovito obnovljene. V mestu so ostanki srednjeveškega stolpa kralja Štefana. Veliko je beračev. Na obrobju mesta postopajo dekleta. Na tržnici nabaviva zelenjavo in sadje. Cene so nizke. Za kg marelic, velikih kot manjše breskve, plačava 5 lejev.
Glavni trg Baiu Mare.Fontana v središču mesta.
Popoldne se prek Situ Mare odpraviva proti madžarski meji. Brez težav prečkava shengensko kontrolo in prevoziva košček Madžarske med Kishvardo ter Salgotarijanom do meje s Slovaško. Usmeriva se proti mestu Miholovci in bližnjemu jezeru Širjava.
Še vedno naju zdeluje vročina. Na parkirišču ob zapuščenem hotelu parkirava, skočiva v vodo, ki je mlačna in motna, ter si privoščiva pivo v bližnjem lokalu. Seznaniva se s slovaškim poslovnežem, ki naju sprašuje o finančnem stanju podjetja SCT, saj mu to dolguje večji znesek denarja. Ni prijetno razlagati naše križe in težave. Ko omeni še streljanje v hotelu Lev pred leti, ker je bil tedaj slučajno tam, nama postane nerodno. Odpraviva se v avtodom. Skleneva, da jo pobriševa v Visoke Tatre in prespiva dokaj vročo noč.
Miholovci – Tatranska Lomnica (9.7.2012)
Mimo Košic, Spiša in Levoče se delno po avtocesti in po regionalni cesti pripeljeva do Poprada. Vmes naju dohiti nevihta z močnim vetrom, zato opustiva idejo o ogledu Spiškega gradu. Zavijeva v Tatransko Lomnico in se utaboriva na brezplačnem parkirišču ob vzpenjači na Lomnički ščit. Popoldan in večer izkoristiva za pohajkovanje po Tatranski Lomnici, kjer se na vsakem vogalu čuti turistični utrip. Cene so kar zasoljene in bistveno višje kot leta 2005, ko smo to območje prvič obiskali. Ja, euro je opravil svoje, bojim se, da bodo v prihodnje cene zgolj višje. Pri tem imajo še nekaj rezerv (Primer: pivo, ki stane 1 €, bo po tej logiki čez nekaj let po 2 ali 3 €.).
Tatranska Lomnica (10.7.2012)
Odločiva se za obisk Lomničkega ščita, saj tja vozita nihalka in gondola. Cena je zasoljena, povratna karta naju stane 86 € za oba. Zgodnja jutranja vožnja se izkaže za modro odločitev. Že med spustom z vrha proti vmesni postaji vrhove Tater ovije megla in deževni oblaki. Ko pred stavbo observatorija malicava, začne deževati. Ulije se močneje in začne grmeti. Vmes nebo parajo strele. Zaradi varnosti osebje ustavi gondolo in nihalko. Čakamo skoraj tri ure, da nevihta pojenja in se nato odpeljeva v dolino. Počivava in uživava v hladu. Prenočiva še eno noč.
Tatranska Lomnica – Banska Bistrica (11.7.2012)
Po lokalni cesti se odpeljeva čez preval Bansko. Smučarsko središče se razvija s polno paro. Komercializacija je vidna vsepovsod. V dolini Bistrice se ustaviva in privoščiva obed v obcestni gostilni. Za cca 10 dkg narezane pečene krače s hrenom in za pivo po osebi odštejeva 6 €. Drago. Nadaljujeva pot v Bansko Bistrico. Ogledava si središče mesta in najdeva brezplačno parkirišče za prenočevanje v bližini železniške postaje. Mestno jedro je lepo. Osrednji trg krasi srednjeveška skulptura, vodomet ob zvokih Straussovega valčka “Na lepi modri Donavi” ter obelisk v spomin in zahvalo sovjetskim vojakom za osvoboditev mesta. Zanimivo sobivanje simbolov. Jedro mesta je živahno in polno obiskovalcev. Brez težav prespiva.
Dopoldan izkoristiva za ogled regionalnega muzeja, ki prikazuje življenje na območju Nizkih Tater od neolitika do začetka 20. st.. Največ je predmetov iz srednjega veka ter turške okupacije mesta v 16. in 17. st.. Nato se odpraviva na ogled muzeja zgodovine 20. st.. Stavba muzeja in okolica sta realsocialistični. Pred muzejem so eksponati težkega orožja iz 2. sv. vojne. V muzeju je korektno prikazana usoda območja med 1. sv. vojno, razpad Avstroogrske, ustanovitev in življenje v Češkoslovaški, oblikovanje satelitske Slovaške pod nemškim patronatom, izgon Židov in holokavst, partizansko gibanje in operacije Rdeče armade za osvoboditev Banske Bistrice, življenje za železno zaveso, praška pomlad in razglasitev samostojne Slovaške. Popoldne kreneva na pot. Mimo Zvolena in Bratislave se usmeriva ob severozahodnem obrobju Nežiderskega jezera do avtoceste in po njej do odcepa za Semmerig. Tam najdeva mirno parkirišče. Privoščiva si večerjo. V miru prespiva.
Semmering – Rogla (13.7.2012)
Zjutraj si ogledava okolico Semmeringa. Skleneva, da se še kdaj vrneva in Semmering podrobneje spoznava. Odpeljeva se proti Sloveniji. Po dolini Mure in mimo Gradca sva hitro v Mariboru. Tu se ustaviva na obrežju Drave pri Lentu. Ker nama je ostalo nekaj denarja, opraviva nakupe tekstilnih izdelkov po znižanih cenah v središču Maribora. Prebereva novice v časopisu. Ugotoviva, da se v Sloveniji kaj veliko ni spremenilo od najinega odhoda na pot. Tudi v Mariboru je vroče. Pobriševa jo na Roglo. Izbereva pot čez Lovrenc na Pohorju in Peske do parkirišča na Rogli. Tu prenočiva.
Rogla – Šmarje Sap (14.7.2012)
Nekoliko je hladneje, saj je Slovenijo prešla hladna fronta. Zapeljeva se do Velenja in ob jezeru narediva generalno čiščenje notranjosti avtodoma, vmes se še okopava. Popoldne se zlagoma pripeljeva domov.
In zaključek! Nekaj adrenalina, neobvezno načrtovanje poti, nizki stroški prenočitev, veliko novih vtisov in razbiti stereotipi, prijazni ljudje in velike razdalje (5.500 prevoženih km). Poskusite še vi. Ne bo vam žal. Če boste potrebovali nasvet, sva vam na voljo.
Alenka in Zvonimir Bratun
Trasa poti po Ukrajini.Trasa poti po Moldovi in Romuniji.
Za vas je potoval: Zvonimir Bratun
Komentirajte!
Ste se že kdaj odpravili na potovanje z avtodomom? V kateri del sveta bi se tako odpravili?
