Kolesarjenje je izziv, lahko je družabni dogodek in ponuja enega boljših načinov aktivnega preživljanja prostega časa, doživljanja lepot narave in raziskovanja mest ter vasi v bližnji oz. manj bližnji okolici. Potovati s kolesom je med drugim koristno za okolje, zdravje, …, in tudi za denarnico :-). Po uspešnem lanskem nekoliko daljšem kolesarskem prvencu (S kolesom do Beograda >>) sva se tokrat odločila za kolesarjenje do Prage. Pred odhodom na rekreativno kolesarsko potovanje sva opravila več vsakotedenskih kolesarskih vadb, večinoma po Ptujskem in Dravskem polju, Halozah in Slovenskih goricah. Na podlagi zbranih razpoložljivih informacij sva pripravila natančen načrt poti – določitev optimalne trase poti oz. etap z dnevnimi cilji v večjih mestih. Potovanje sva vzela kot izlet in ne kot postavljanje hitrostnih rekordov ter prekolesarila 5 držav, in sicer: nižinski skrajni severovzhodni del Slovenije, zahodne Madžarske, vzhodne Avstrije in zahodne Slovaške ter del čeških zgodovinskih pokrajin Moravska in Vzhodna Bohemija.
1.dan: Ptuj – Szombathley, začetek kolesarskega potovanja, 8 ur kolesarjenja, 170 prevoženih kilometrov
V zgodnjih nedeljskih jutranjih urah sva se z vso potrebno opremo za takšno vrsto poti odpravila na dolgo pričakovano kolesarsko potovanje do Prage z dnevnim ciljem v Madžarskem mestu Szombathely. Kolesarila sva po ravninskih področjih Prlekije in Prekmurja, vse do obrobja Krajinskega parka Goričko. V okolici Bukovniškega jezera sva na tamkajšnjih energetskih točkah z energijo napojila najini prevozni sredstvi in se po prevoženih 65 kilometrih okrepčala v lepo urejenem hotelskem kompleksu sredi neokrnjene narave. Še pred poldnevom sva zapustila Slovenijo in nadaljevala s kolesarjenjem mimo manjših, manj poseljenih in težje izgovorljivih madžarskih vasi (Nemesnép, Baglad, Csesztreg, Szatta, Pankasz in Zalalövő). V teh krajih je asfalt precej problematičen in ponekod niti ne zasluži tega imena :-(. Povsem drugače je bilo na glavni prometni žili, kjer je široka cesta kljub gostejšemu prometu primerna za kolesarjenje. Na tem ravninskem območju je bilo videti obširna žitna polja. Žitarice v obliki žitnih in drugih energijskih ploščic so sicer predstavljale osnovno prehrambno sredstvo in glavni vir energije tekom premagovanja razdalj na lastni pogon. Po slabih 11 urah potovanja, od tega 8 ur kolesarjenja in 170 prevoženih kilometrih, sva prispela v mesto Szombathely, ki leži na ravninskem področju zahodne Madžarske. Po namestitvi v lokalnem hotelu sva poskrbela za regeneracijo (raztezanje) utrujenih mišic, si ogledala lepo urejeno mestno središče, izgubljeno energijo pa nadomestila s kalorično hrano in “vitaminsko” pijačo :-).
2.dan: Szombathley – Bratislava, vinogradniška območja, vetrne elektrarne, prvi znaki utrujenosti
Drugi dan sva načrtovala kolesarjenje do prestolnice Slovaške, Bratislave. Po jutranjih formalnostih sva nadaljevala s potjo po naseljih in manjših mestih, izven glavnih prometni poti do 70 kilometrov oddaljenega mejnega prehoda Fertőd (Madžarska) – Pamhagen (Avstrija). Vzhodno od Dunaja, na obmejnem območju s Slovaško se razprostira prelep gričevnat svet, primeren za rast vinske trte. Ta predel Avstrije slovi po najboljših vinogradniških legah ter številnih vinskih poteh, ki vabijo kolesarje, da jih prevozijo. Med potjo ni bilo mogoče spregledati obširnih polj vetrnih elektrarn za proizvodnjo električne energije, ki sva jih v smeri za Slovaško in Češko v celoti obvozila. Stalni prijateljski veter iz južne smeri je pihal ves dan kolesarjenja in naju na veliko srečo ni preveč oviral pri premagovanju kilometrov. V Bratislavo sva prikolesarila po nekoliko daljši, a varnejši stranski cesti v poznih popoldanskih urah. Ogledala sva si jo večinoma kar s kolesa, saj sva v nogah (mišice in koleno) že čutila prve znake utrujenosti od že skupaj 300 prevoženih kilometrov. Dan sva v pričakovanju novih kolesarskih dogodivščin končala s krajšim ogledom starega dela mesta in druženjem s prijatelji na (začasnem) delu v prestolnici Slovaške.
3.dan: Bratislava – Mikulov, gričevanta pokrajina, evropska kolesarska pot, “jebi” veter
Zjutraj sva najprej preverila zdravstveno stanje in kljub nekoliko “krajši noči”, bolečinah v mišicah in sklepih ter slabši vremenski napovedi nadaljevala z načrtovano potjo. Kot v vseh večjih mestih sva tudi iz Bratislave stežka našla izhod iz mesta po cesti, ki ni avtocesta. Kolesarila sva mimo slovaških mest Stupava in Malacky, nadaljevala ponovno po manj prometnih naseljih na skrajnem severovzhodu Avstrije in šele okoli 16. ure zapeljala v že peto državo – Češko. Med mestoma Břeclav in Mikulov v pokrajini Južna Moravska sva se bila prisiljena soočiti s premagovanjem kar nekaj gričkov, z gostim prometom in predvsem s škodljivim vdihavanjem bencinskih hlapov, zaradi česar sva bila iz dneva v dan bolj utrujena. Del dnevne etape sva opravila po kolesarski poti EuroVelo 13. Gre za evropsko kolesarsko pot, ki vzdolž avstrijsko-češke meje poteka po vinorodnem območju. Ker naju je za razliko od prejšnjega dne, tudi zaradi dopoldanske nevihte in oblačnega vremena, pri vožnji oviral (t.i. jebi 🙂 ) veter, sva po prekolesarjenih 120 kilometrih predčasno sestopila s koles v manjšem mestu Mikulov. Gre za zgodovinsko mesto s številnimi vinotekami, veličastnim gradom, slikovitimi pročelji hiš, strnjenim mestnim jedrom, …, ki je več kot vredno obiska.
4.dan: Mikulov – Brno, ogled znamenitosti, mumije menihov, številna doživetja, polni želodci
Na voznem redu je bilo kolesarjenje do le 60 kilometrov oddaljenega drugega največjega mesta na Češkem, Brna. Sama pot ni bila nič posebnega, večinoma je potekala po strnjenih naseljih. Da se je s kolesom v samo mestno središče po manj prometnih lokalno-regionalnih cestah težko prebiti, je bilo že samoumevno. Namestila sva se v studiu lepo urejenega študentskega kompleksa (Studentreality Apartments Brno), le 10 minut hoje od središča mesta. Popoldan sva izkoristila za ogled glavnega mesta pokrajine Moravska s približno 400.000 prebivalci. Gre za mesto, kjer si je mogoče v kratkem času ogledati vse kulturne, zgodovinske in “naravne” mestne znamenitosti, preostanek časa pa koristno porabiti za druga doživetja. Poleg mnogih znamenitosti, kot so: stara mestna hiša z zanimivim portalom, številni muzeji (npr. Moravski muzej v Palači Dietrichstein, …), cerkve, samostani (npr. Kapučinski samostan s kripto, kjer so ohranjena trupla – mumije menihov, plemstva in drugih), gledališča, opere, koncertne dvorane, dirkališče Masaryk, … sta zaščitna znaka mesta grad Špilberk s trdnjavo in Katedrala svetega Petra in Pavla. Večji del popoldneva sva preživela v lepo urejenem mestnem jedru, dan pa zaključila z (duhovno) mislijo: “hvala bogu, hvala nebu, da sem se tako najedel” :-).
5. dan: Brno – Golčův Jeníkov, najvišja točka poti, lepa pokrajina, izčrpanost, iskanje prenočišča
Iz Brna naju je pot vodila v smeri severozahod, mimo mest Kuřim in Tišnov ter številnih višje ležečih podeželskih vasi vse do zimsko-športnega središča Nové Město na Moravskem (znano po smučarskih tekih in uspehih Petre Majdič) oz. najvišje točke najine poti. Teh dobrih 70 kilometrov sva kolesarila po gričevnati in tudi hriboviti pokrajini, obdani s travniki, pašniki, njivami in gozdovi. Lahko nama verjamete, da je kombinacija daljših vzponov kot spustov, obteženega kolesa, sončne pripeke, bolečega Urbanovega kolena in stisnjenega medianega živca v Evgenovem zapestju, kljub doživljanju vseh lepot narave oteževala kolesarjenje. Menila sva, da: “kjer je volja, je tudi pot in hiti počasi” ter nadaljevala z vožnjo po neprimerno bolj prometni cesti, polni tovornjakov, do mest Žďár nad Sázavou in Chotěboř. Zaradi neuspešnega iskanja prenočišča v “čudnem” mestu Chotěboř sva kolesarila do manjšega kraja Golčův Jeníkov, kamor sva po ta dan prevoženih 140 kilometrih prispela tik pred mrakom. Ob koncu dneva sva se zaradi bolj razgibanega terena in nato še gostejšega prometa počutila precej izčrpano. Bolečine v mišicah in sklepih sva lajšala z zdravilom Voltaren Emulgel in hladilnim gelom Ice Power (vsakodnevni ritual zjutraj in zvečer).
6. dan: Golčův Jeníkov – Praha, predrta zračnica, veter v prsi, prevoženih 723km, cilj dosežen
Zadnji dan kolesarjenja se je začel nekoliko bolj dinamično, z zamenjavo Urbanove predrte zračnice, ki za razliko od naju, očitno ni “zdržala vseh naporov” :-). V pričakovanju prihoda na le 100 kilometrov oddaljeni končni cilj potovanja je vožnja do mesta Kutná Hora, ki je na Unescovem seznamu svetovne dediščine in je najbolj poznano po Katedrali svete Barbare, potekala brez posebnosti. Preostali del poti do glavnega mesta Češke pa je bil zaradi ponovno bolj razgibanega terena in predvsem močnejšega nasprotnega vetra izredno naporen in težaven. Z zadnjimi atomi moči sva po 6 zaporednih dnevih kolesarjenja, skupaj prevoženih 723 kilometrih v 38 urah (čiste) vožnje in skupaj premaganih okoli 4.500 višinskih metrov vendarle prikolesarila v Prago! Tam sva se po uspešno rešenem zapletu glede rezervacije prenočišča namestila v urejenem Hotelu Jana / Pension Domov Mládeže, ki se nahaja v stanovanjskem okrožju Praha 10, na lokaciji z enostavnim dostopom do središča mesta. Izjemno zadovoljna z opravljeno potjo sva dan zaključila z orientacijskim ogledom mesta.
7. in 8. dan: Praga – eno izmed najstarejših in najlepših mest, podzemna železnica, Hradčani, …
Na nasprotnem bregu reke Vltave sva se skupaj z množico ljudi prebijala skozi predel Mala četrt, kjer se bohotijo prekrasne baročne palače, stare hiše ter bolj oz. nama manj znane cerkve. Zavite in slikovite tlakovane uličice, med katerimi je najbolj znana Zlata ulička z nenavadnimi miniaturnimi staro meščanskimi hišicami, nas pripeljejo do Praškega gradu in ohranjenega srednjeveškega jedra okoli gradu, ki se imenuje Hradčani. Gre za enega največjih grajskih kompleksov v Evropi, ki ga sestavljajo zelo prepoznavna Katedrala svetega Vida ter druge zgodovinsko in kulturno pomembne arhitekturne stvaritve. Na hrib (in park) Petrin sva se povzpela s tirno vzpenjačo in na vrhu miniaturne replike Eifflovega stolpa uživala v fantastičnem razgledu. Znameniti Karlov most, ki povezuje Staro mesto z Malo četrtjo, je priljubljeno sprehajališče mnogih turistov. Na obeh koncih mosta stojita Staromestni in Malostranski mostni stolp, na samem mostu pa ne gre prezreti ducate kipov – kipa duhovnika Janeza Nepomuka in križa s petimi zvezdami so se dotaknili praktično vsi mimoidoči, razen naju. 🙂
9.dan: Vožnja z vlakom v domovino, sodobna železniška postaja, konec poti
V jutranjih urah sva ponovno sedla na najini prevozni sredstvi in odkolesarila do glavne praške železniške postaje. Ta se nahaja tik ob mestnem središču in je kot ostali predeli mesta enostavno dostopna z javnimi prevoznimi sredstvi. Gre za sodobni objekt, funkcionalno urejen po zgledu letališč, ki se razprostira v dveh nadstropjih. Sledila je 12-urna vožnja do Ljubljane, pri čemer sva na Dunaju in v Beljaku morala prestopiti na drugi vlak in naprej z avtomobilom do Ptuja – začetne točke najine poti.
Za konec – prijetno doživetje in nova izkušnja
S kolesarjenjem po neskončnih ravninah ter nekoliko bolj razgibani pokrajini v Sloveniji in Avstriji ter na Madžarskem, Slovaškem in Češkem; v pretežno sončnem, deloma tudi vetrovnem vremenu; po manj in bolj prometnih poteh; z nekaj zdravstvenimi težavami; predvsem pa v sproščenem vzdušju sva premagala načrtovano pot ter izpolnila zastavljeni cilj. Prijetno doživetje in še ena nova izkušnja več…
Komentirajte!
Kakšen se vama zdi podvig Urbana in Evgena? Ste se tudi vi že kdaj s kolesom odpravili dlje kot do bližnje trgovine? Kam ste odkolesarili?