Prenekateri Ljubljančan se med čakanjem na Prešernovem trgu vpraša, od kod se jemljejo vsi ti “Kitajci” in njihovi fotoaparati. Naj izdam manjšo skrivnost: večina od njih ne prihaja iz Kitajske, temveč iz Tajvana, majhne otoške države, ki je, sicer avtonomni, del Kitajske. Sam že kar nekaj let vodim Tajvance po Sloveniji in tekom časa je količina povabil narasla do tiste kritične meje, ki je botrovala odločitvi o mojem naslednjem potovanju. Potovanju v Tajvan.
Tajvan – otok smeha in prijaznih ljudi
Tajvan je otoška država, velika za eno in pol Slovenije. Ima 23 milijonov prebivalcev in se nahaja v subtropskem pasu na vzhodnem delu Tihega oceana. Ko običajnemu človeku omeniš državo Tajvan, ga veliko ljudi začne mešati s Tajsko. Spet drugi ga povežejo z elektroniko in računalniki. Kar sploh ni napačna povezava, če verjamemo podatku, da je 90% vseh prenosnih računalnikov na svetu sestavljenih v Tajvanu. To je otok smeha in prijaznih ljudi. Zelena dežela, kjer se pristna azijska iskrenost meša z modernim načinom življenja in tehnologijo, ki zaznamuje otok do takšne mere, da prebivalci sami sebe včasih
kličejo nacija 101 (digitalna računalniška koda je sestavljena iz mnogoterih številk 1 in 0).
Večina popotnikov se vsaj malo informira o deželi, v katero potuje. Jaz se nikoli. Všeč so mi
presenečenja, ki temu sledijo, ko kot popotnik vstopiš v novo okolje. In Tajvan
je poln presenečenj. Pristanek v Taipeju, glavnem mestu Tajvana, je bil mehak in
nekoliko zasanjan. Prav nič šokanten. Za Azijo je vse potekalo nekoliko počasi. Tajvanci so ljudje, ki si radi vzamejo čas za sočloveka in za hrano. Za tiste male užitke, kot so cigareta ali kozarček piva, ki je na otoku najbolj priljubljena alkoholna pijača. Visoka
razvitost države je pomenila enostaven in hiter prevoz iz mednarodnega letališča v Tauhanu do centra Taipeja. Še najbolje je uporabiti avtobus.
Taipei ni veliko mesto. Skupaj z okolico šteje 4 milijone prebivalcev in polovica te številke se je pripisala v zadnjih 20 letih, ko je Tajvan doživel t.i. tajvanski tehnološki čudež. Mase so se preselile s podeželja v mesta, kjer so motike zamenjali za proizvodnjo elektronskih naprav. V Taipeju in njegovi okolici imajo sedeže svetovno znana podjetja iz sveta elektronike, kot so Logitech, Benq, Asus, Acer in HTC. Taipei je odlično organizirano mesto, ki ima več centrov. Vsi deli so povezani z metrojem, ki se ga da enostavno uporabljati s posebno predplačniško kartico. S to kartico lahko uporabimo tudi alternativna prevozna sredstva. Meni osebno je bil všeč U-Bike, kopija ljubljanskega bicik(lj)-a. Ker so Taipei ustanovili kitajski priseljenci v 18. stoletju, mesto nima veliko starih zgradb. Da bi videl vsaj nekaj le-teh, sem se z metrojem zapeljal v Longshan district, kjer v dveh ulicah, dolgih kakih dvesto metrov, stoji kakih ducat enonadstropnih hiš, ki so nekdaj dajale streho predilcem tkanin. Poleg templjev (v Tajvanu se prepletata taoistična in budistična religija) so to edine stare zgradbe v Taipeju. Vse ostalo je novo. In tako je ultimativna turistična destinacija št. 1 za turista drugi del arhitekturnega spektra: 6. najvišji nebotičnik na svetu (do 2010 najvišja zgradba na svetu) Taipei 101. Visok je 509 metrov in je pravo tehnološko čudo. Do 101. nadstropja te popeljejo najhitrejša dvigala na svetu s hitrostjo 60 kilometrov na uro, v zgornjem delu nebotičnika se nahaja ogromna jeklena krogla, ki kot protiutež z nihajem stabilizira zgradbo ob še tako hudem potresu. Vsak detajl zgradbe je oblikovan po filozofiji Feng-shui, zato so v vsakem kotu zgradbe prikazani posebni simboli za kanaliziranje energij. Številka 101 predstavlja računalniško kodo, ki je tej državi prinesla prosperiteto. Seveda pa Taipei niso le nebotičniki. Taipei so tudi muzeji (najbolj znan je nacionalni muzej Tajvana), parki in odštekani bari, ki jim ni para na svetu. Pozabite na mačke, to je že star hec. Si morda zaželite kavo v WC (Modern Toilet) baru? Ni problema, dobite jo servirano v kotličku, medtem ko sedite na toaletni školjki. Ali pa sladoled v papirnih lističih zelenega čaja? (NU Cafe) Ni problema, v Taipeju se vse dobi!
Nepozaben obisk hribovja Maokong in Nacionalnega parka Yangming-Shan
Tajvan je otok gora. Kar 50 vrhov je višjih od 3.000 metrov in prav vsi so zeleni. Zelena je tudi hribovita okolica Taipeia, kjer si tropski gozd podaja roko s čajnimi nasadi Oolonga. Prav ta vrsta čaja prihaja iz Tajvana in hribovske vasice na obrobju mesta ponujajo popotniku prijazen stop za popoldanski čaj. Sam sem obiskal hribovje Maokong, ki je sedaj
dosegljivo z najnovejšim krakom podzemne železnice prav iz centra Taipeja. Na približno 1.000 metrov višine sem se povzpel z gondolo in se sprehodil med nasadi čajevca. Maokong je izredno popularen tudi med domačini, nekakšna Šmarna gora Taipeja, kjer v prenekaterih restavracijah, ki so obkrožene s čajevci, z družino uživajo ob večerji in čakajo na sončni zahod.
Severno od Taipeja leži nacionalni park Yangming-Shan. Speči vulkan s sedmimi vrhovi grozi, da bo v prihodnosti prekril mesto Taipei s pepelom. A do takrat je še daleč. Tajvan je vulkanski otok. Mlad in nemiren. Leži na tektonski prelomnici, stičišču Evrazijske in Pacifiške tektonske plošče. Vulkanski park ponuja prečudovite sprehode med fumarolami in žveplenimi vrelci. Zaradi specifične vulkanske zemlje so pobočja prekrita z nizkim
bambusom in zato zelo razgledna. Ker imam rad pohodništvo, sem se odpravil na najvišji vrh vulkana z imenom Quixing. Na trenutke razgledna hoja spominja na poglede v Švici ali kateri drugi alpski državi.
Prekrasna kulisa jezera Sun-Moon
Kar je Bled za Slovenijo, je za Tajvan jezero Sonca in Lune. Sami ga imenujejo kar po angleško: Sun – Moon. Leži v samem srcu otoka, kakšnih šest ur vožnje z avtobusom mi je vzelo iz Taipeja, da sem prišel tja. Kot Bled ima tudi jezero Sun – Moon svoj otok z imenom Lalo. Okrog njega se turist lahko zapelje z ladjico, nanj pa se ne sme stopiti, saj naj bi tam živeli duhovi umrlih. V tej centralni regiji je še zaslediti sledove prvotnih ljudstev, ki so živela na otoku od prazgodovine. Za seboj so pustila sledi, kulturo in pisavo, ki je v nekaterih delih Tajvana še v uporabi. Ta aboriginska ljudstva so bila potisnjena v center otoka, s stalnim priseljevanjem Kitajcev po 9. stoletju našega štetja pa so se počasi asimilirala v skupno raso. Še danes so ti ljudje prisotni v Tajvanu in jezero Sun – Moon ponuja prekrasno kuliso, kjer se lahko sprehodimo po aboriginskih vaseh in spoznamo prvotne prebivalce. Ti so nekoliko višji od Kitajcev, temnejši in imajo ploščate nosove, velikokrat tudi dolge lase. Slovijo po prečudovitih glasovih in skoraj vsak drugi aborigin prepeva v kaki vokalni ali glasbeni skupini.
Kanjon reke Taroko, poln marmorja in žada
Nočne tržnice in hrana
Avtor: Vid Legradič
