Maja Štamol Droljc je priznana in uveljavljena slovenska oblikovalka, ki je na neponovljivem dogodku TEDxLjubljana Salon v zraku 2015 spregovorila o svoji čudoviti črno – beli družini.
TEDxLjubljana Salon v zraku
Odločilno mnenje za posvojitev
Z možem sta se spoznala v starejših letih in sta bila prepričana, da se ne bosta poročila in imela otrok. Kmalu zatem si je pa mož premislil in se le želel poročiti z njo. Želel je pa tudi, da bi okusila srečo, ki se imenuje materinstvo. Mož je namreč že okusil to srečo v prejšnjem zakonu. Ko sta se poročila, sta se štiri leta trudila, da bi zanosila, kljub temu da so jima zdravniki govorili, da sta zdrava. Tako sta se leta 2009 odločila, da bosta posvojila otroka.
Vse poti k posvojitvi najprej vodijo k Centru za socialno delo, kjer psiholog in socialni delavec izdata mnenje na podlagi pogovorov, psiholoških testov, potrdil ter obiska na domu, ali sta dejansko primerna za posvojitev otroka. To mnenje je zelo pomembno za nadaljnje korake v posvojitvi, saj če bi to mnenje bilo negativno, se pot k posvojitvi tukaj žal konča. Seveda sta zakonca dva meseca kasneje prejela pozitivno mnenje, vendar sta bila od te takrat prepuščena sama sebi. Lahko bi se vpisala na čakalno listo posvojiteljev iz Slovenije, vendar je ta seznam zelo kratek, ali se preprosto podala na samostojno pot. Prav tako v Sloveniji ni agencij, ki bi se posvečale posvojitvam iz tujine, zato nimaš nikogar, na katerega bi se lahko obrnil.
Po srečo v Gvinejo Bissau
Najprej sta se zakonca obrnila na Rusijo, saj od tam prihaja tudi največ posvojenih otrok, vendar žal tam nista izpolnjevala pogojev, saj vsaka država zahteva oziroma ima svoje zakone glede posvojitev. Pisala sta različnim organizacijam širom sveta, kot so Haiti, Madagaskar, Filipini, vendar nista prejela niti odgovora. Nato sta spoznala temnopoltega gospoda, ki sedaj živi v Ljubljani in je pred mnogimi leti prišel študirat v Slovenijo iz Gvineje Bissau. Bil je pripravljen povprašati v svoji državi o možnosti posvojitve in zakonca sta kmalu za tem izvedela odlično novico, da lahko posvojita štiri mesece staro deklico. Takoj sta pripravila kovčke in poletela proti afriški državi Gvineja Bissau.
Že prvi dan, sta se zakonca srečala z mamico ter malo Žani. Ga. Maja opisuje, da je to bila ljubezen na prvi pogled, prav tako je nista takoj peljala na pregled, saj je mala Žani delovala zdravo in to jima je bilo dovolj. Še isti dan se je začela priprava vse potrebne dokumentacije za obravnavo na sodišču. Ta je bila le deset dni kasneje. Na obravnavi so zaslišali vse pomembne akterje v posvojitvi, kjer sta zakonca tudi jokala, ko sta slišala izpoved mamice, ki je sodniku povedala, da je po smrti moža ostala sama z dvema otrokoma. Mamica je povedala, da otoka lahko preživi, vendar ne more nikakor nuditi tistega, kar bi deklica lahko dobila pri zakoncih iz Slovenije.
Štiri dni kasneje sta zakonca prejela sodbo. Zapisano je bilo, da sta starša male deklice Žane Luise. Sodba pa še ni bila pravnomočna, zato sta se zakonca odpravila proti domu brez nje. V nekaj dneh sta na Ministrstvu za zunanje zadeve pridobila potni list zanjo, nato se je mož takoj vrnil v Gvinejo Bissau po malo Žani in jo pripeljal v novi dom.
Maja Štamol Droljc
Prilagajanje na novo življenje v Sloveniji
Njeno prilagajanje je potekalo brez problemov, saj je dojenčica ob prihodu imela le šest mesecev, spala je cele noči, pila mleko, tudi vsi prijatelji in znanci so jo sprejeli z navdušenjem in odprtimi rokami. Tudi ko je z enajstimi meseci odšla prvič v vrtec, je bila lepo sprejeta, vsi so bili njeni prijatelji, tudi na rojstne dneve je bila vabljena.
Žani je o svoji rojstni deželi vedela vse, saj so se vedno pogovarjali o tem, zato temna barva ni bila tabu tema. Vendar je tudi prišlo kdaj do takšnih situacij, kjer sta se zakonca nato odločila, da bosta posvojila še eno deklico.
Tri leta kasneje sta posvojila deklico Tilsi, staro dve leti in pol, prav tako iz Gvineje Bissau. Tilsi je imela mamico, ki je bila stara komaj trinajst let ob njenem rojstvu. Seveda ni bilo zaznati odnosa mati – hči, saj sta se prepirali za hrano, tepli za igrače in sladkarije. V dveh letih in pol je Tilsi imela čisto drugačno življenje, kot ga je nato imela v Sloveniji. Ko je prišla v Slovenijo, je jedla z rokami, lulala naokoli po travi, bala se je tople vode in govorila svoj plemenski jezik. V slabem mesecu pa se je že navzela navad in v dobrih treh mesecih začela govoriti slovenski jezik.
Dobrodelna ustanova Toka Toka Žani
Gvineja Bissau je velika približno toliko kot Slovenija in je ena izmed najrevnejših držav na svetu. Več kot 60% prebivalcev je nepismenih, ravno toliko jih je tudi brezposelnih, kar pomeni, da so brez rednih dohodkov, da si plačajo šolanje, zato šol ne obiskujejo. Po celi državi nimajo električne napeljave, kuhajo zunaj v kotlih, edino v glavnem mestu imajo javne ustanove ter premožnejše družine tudi električno energijo s pomočjo generatorjev.
Zakonca sta se zavedala, da bosta z Gvinejo Bissau ohranjala stike, vendar sta hotela še narediti nekaj več. Na podlagi tega, sta zakonca z nekaj prijatelji ustanovila ustanovo Toka Toka Žani, ki se ukvarja z razvojem šolstva v Gvineji Bissau, tam pomagajo z gradnjo šole v Žanini vasi. Vse stvari potekajo v dogovoru s tamkajšnjo vlado in Ministrstvom za šolstvo. Ko so prvič odhajali iz vasice, je imel elektronsko pošto in računalnik samo en njihov prijatelj, v letu 2015 pa so jim prvič poslali kontejner s šolskimi potrebščinami, klopmi in sončno celico. Danes že ima veliko otrok tudi Facebook. Tako so lahko mamici v Gvinejo Bissau poslali čisto sveže fotografije njene prvošolke Žani.
Črno – bela družina z mavričnim življenjem
Ko je to zgodbo slišala mlajša gospodična, je pripomnila, da se sliši, kot da so sedaj rešili Afriko in bodo sedaj živeli srečno do konca svojih dni. Govornica ji na to odgovori, da so rešili samo svojo željo po otroku, dobili drugi dom in družino, spoznali srečne in srčne ljudi, spoznali nove prijatelje, zaradi katerih se bodo vedno vračali tja. Ga. Maja tako zaključi svoj govor, da so res črno – bela družina, ampak imajo še kako mavrično življenje.
Avtor: Adrijana Kolar
