Posočje je vedno lepo obiskati. Sama se tja vračam znova in znova. Vem, da bo tudi v prihodnje tako. Lansko poletje sem tam preživela zgolj štiri dni, a bilo je lepo. Bilo je za dušo.
Iz Koroške na zahod države potrebuješ nekaj časa, z vmesnimi postanki in z vožnjo po slikoviti pokrajini pa čas prehitro mine. Daljši postanek sva naredila že blizu Cerknega, kjer sva si ogledala vojaško bolnišnico Franja. V vasici Dolenji Novaki sva zavila proti soteski Pasice, kjer je bilo na urejenem parkirišču že polno avtomobilov, gostišče pred vstopom pa zaprto. Glede na čas, v katerem smo se znašli, je bila gneča.
Bolnica Franja
Vojaško bolnišnico Franja pozna večina Slovencev. Žal sem jo sama obiskala lani prvič, torej po katastrofalnih poplavah, ki so ta predel uničile septembra leta 2007. V teh poplavah so bile uničene skoraj vse barake, hudourniki pa so s seboj odnesli vse muzejske predmete (kar je bilo najdenega, je danes shranjeno v muzeju v Cerknem). Po obnovi barak so območje za ogled ponovno odprli v letu 2010.
Do samega vstopa na območje bolnišnice se sprehodiš po čudoviti urejeni potki ob potoku Pasica, ki je deloma gozdnata deloma narejena iz jeklenih konstrukcij. S plačilom vstopnice si nato lahko ogledaš vse barake in si v njih prebereš ganljive opise na panojih.
Bolnišnica se imenuje po zdravnici Franji Bojc Bidovec, ki je bila tudi njena upravnica. Poleg glavnega oddelka v soteski Pasice, ki je bil namenjen težjim ranjencem, je bilo v ožji in širši okolici še več manjših oddelkov za lažje ranjence. V času delovanja se je v vseh oddelkih zdravilo okoli 900 borcev različnih narodnosti. Leta 1999 je bila razglašena za spomenik državnega pomena, od leta 2001 je na poskusni listi Unescove svetovne dediščine, leta 2015 pa je dobila tudi znak evropske dediščine.
Tolminska korita
Ker sva bila nastanjena v Tolminu, sva se po postanku v Dolenjih Novakih odpeljala dalje proti cilju. Obvezen je bil ogled Tolminskih korit, kar je tistega vročega avgustovskega dne resnično prijalo. Hladni pršci vode, ki jih je nosilo po zraku, sprehod po čudovito urejenih senčnih poteh ob rekah Tolminki in Zadlaščici je bil tistega dne pika na i.
Slap Sopota
Izkoristila sva nato še nekaj uric dneva in šla sva poiskat manj poznani slap Sopota. Nekje med Tolminom in Baško grapo sva ga našla, blizu vasi Podmelec naletiš na oznake. Do slapa pelje lepo uhojena pot, klopi na razgledišču pa ti nudijo miren kotiček za sprostitev in malico. Zame eden izmed lepših in atraktivnih slapov.
Planina Razor
Naslednji dan sva imela v načrtu pohod do planine Razor z izhodiščem v Tolminskih Ravnah. Že vožnja do vasice je bila adrenalinska; dobrih 12 km ozke asfaltirane ceste, speljane gor in dol, prepadni teren, ki se je spuščal proti dolini Tolminke. Parkirišče v Tolminskih Ravnah je bilo polno, a na srečo sva še našla prostor.
Do koče na slikoviti planini Razor sva se podala po lahki označeni poti; višje kot sva prišla, lepše so se nama odpirali razgledi proti Voglu, Vrhu nad Škrbino, Tolminskemu Migovcu in ostalim planinam. Koča na planini Razor leži na 1315 m nadmorske višine in slovi po odlični kulinariki. Zaradi protikoronskih ukrepov smo planinci okupirali vse mizice v bližini, postrežba pa je bila vseeno odlična. Nama so prijali njihovi odlični skutni štruklji in po daljšem počitku sva se počasi odpravila nazaj proti izhodišču.
Fasciniral me je pogled na okoliš Tolminskih Raven, na obdelovalne površine, pašnike in pokošene travnike. Tišina, ki jo tu in tam zmoti petje ptic in zvonjenje kravjih zvoncev, me premami. Mir, ki ti ga narava ponuja, me vedno znova očara. Da bi kar ostala. Obstala. Ustavila čas.
Poguma za skok v mrzlo Sočo ali Tolminko ob njunem sotočju nisva našla. Sva pa našla malo bolj odmaknjen kotiček, kjer sva ob zvoku brbotajoče čiste vode, ki se je stekala v Sočo, obsedela za nekaj časa in po »preznojenem« dopoldnevu uživala v hladu reke Tolminke.
Na Kozlov rob
Nad Tolminom se dviga hrib Kozlov rob. Nisem še bila na vrhu, zato je bilo samoumevno, da se na vrh ob tem obisku povzpneva. Izbrala sva krožno pot, z vzponom po učni poti, nazaj pa po Grajski poti. Pot je lepo speljana z zmernimi vzponi, z vzhodne smeri se nato priključi Grajska pot. Ob poti je postavljenih nekaj klopi in informativnih tabel.
Na Kozlovem robu z višino 426 m nad morjem je včasih stal grad, prvič omenjen že v 12. stoletju. Kasneje je bil dvakrat porušen v potresih in nato obnovljen, v času I. svetovne vojne pa je imel pomembno strateško funkcijo za avstrooogrsko vojsko, ki je branila tolminske mostove. Danes je hrib priljubljena rekreacijsko-pohodniška točka, ki te razvaja z razgledi.
Soška dolina
Soška dolina je izjemna dolina, ki ti na vsakem koraku ponuja naravne, kulturne lepote, obilico športnih aktivnosti, možnosti krajših ali daljših izletov.
Vzela sva si še čas za obisk centra Kobarida, vasice Breginj in za skok v hladno Nadižo. Nato pa dalje preko Predela do Kranjske Gore in nazaj na Koroško. V mislih sem imela še veliko krajev, ki bi jih rada obiskala, predvsem takšnih, ki so tudi meni še »neznanka«, a je ostalo le pri željah. Nekega dne.
Avtorica: Jasmina Peklar
