Vodka je zdravilo za vse – 1. del

Sredi januarja sem se odpravila na dolgo pričakovano rusko pustolovščino. Kot novopečena magistra rusistike sem bližje spoznavanje z rusko kulturo, hrano in pogovornim jezikom videla kot svojo dolžnost.

Novoletna okrasitev in dogajanje na Rdečem trgu v drugi polovici januarja.

Moskva iz hostla

Zaradi pomanjkanja denarja in želje po večtedenskem bivanju v Moskvi sem iskala prostovoljstva preko spletne strani Workaway. Na tej zelo uporabni odskočni deski za popotnike s plitvimi žepi sem našla hostel, ki je iskal prostovoljce. Prepričali so me predvsem posnetki igranja kitare in družabnih iger, mislila sem si, da tam pa že ne bom osamljena. Nisem se motila.

Dela v hostlu je bilo bolj malo. Glede na opis na spletni strani Workaway sem sklepala, da se bom primorana ukvarjati z rezervacijami, potnimi listi ter vizami, in to v ruščini. Izkazalo se je, da imamo prostovoljci tri glavne naloge: kuhanje kave, pečenje omlet in pripravljanje ovsene kaše.

Workaway ponuja prostovoljsko delo v 170 državah. Prostovoljci preko spletne strani najdejo gostitelje, ki jim v zameno za nekaj ur dela na dan nudijo prenočišče in načeloma tudi nekaj hrane. Pomoč iščejo hostli, družine, kmetije, naravni rezervati in mnogi drugi posamezniki, skupnosti in organizacije. Brskanje po portalu je brezplačno, za kontaktiranje gostitelja pa je potrebno plačati letno članarino v vrednosti 30 evrov. 

Vikanje brez nasmeškov

Že prvi večer sem zaznala dve ruski lastnosti, o katerih se mi je sicer že nekaj sanjalo: Rusi se nikdar ne nasmehnejo brez razloga in neznance vedno vikajo. Ko sem prispela v hostel, me je receptorka, ki je bila mojih let, sprejela brez nasmeška, nagovarjala pa me je z vi. Kdo ve, ali se ji je zdelo nevljudno, da sem jo sama avtomatsko tikala in se celo drznila nasmehniti.

Je to sploh kakšna zima?

Prvi večer sem spoznala še drugo prostovoljko, Leonie iz Nemčije. Pokvarila mi je načrte o pettedenski komunikaciji izključno v ruščini, hkrati pa je moje bivanje v Moskvi naredila veliko bolj zabavno. Od tistega prvega večera do njenega odhoda sva se neštetokrat nejeverno spogledali in hkrati rekli »Russians«, obiskali pa sva tudi večino vegetarijanskih restavracij v mestu.

Moskva City, moskovski mednarodni poslovni center, ki so ga začeli graditi leta 1995 in še ni dokončan.

 

Ko nisva delali, sva se z Leonie potikali po neskončnih moskovskih ulicah. V hostlu so nama povedali, da imava nesrečo, saj letos ni prave zime. Temperatura se je večino časa res gibala okoli nule in se je redko spustila pod  ̶ 4° ali  ̶ 5°, snežilo pa ni čisto vsak dan. Za Ruse je to bila jesen, sama pa sem bila po eni strani zadovoljna, ker me je zeblo manj, kot sem pričakovala, da me bo, po drugi strani pa sem neprestano razmišljala o globalnem segrevanju.

V Moskvi se najde prav vse

Čeprav je Moskva na pogled zelo drugačna, me je, kar se dogajanja tiče, spominjala na London. Zdelo se mi je, da se v Moskvi najde prav vse: restavracije s hrano od vsepovsod, ogromno diskotek, gledališč, kinotek, muzejev, razstav … in seveda zanimivih dogodkov. Vsako nedeljo je v ogromni mehiški restavraciji Casa Agave, ki je hkrati tudi bar in diskoteka, potekal Language Exchange. Udeleževali so se ga predvsem ruski fantje, ki so želeli izboljšati svojo angleščino – toda le skozi pogovor z dekleti. Možno se je bilo pogovarjati tudi italijansko, špansko, francosko, nemško in seveda rusko.

Novoletno okrašeni Bolšoj teater, v katerem so se zvrstile mnoge pomembne predstave in koncerti, med drugim pa so tam razglasili ustanovitev Sovjetske zveze.

 

Moskva je bila vse do konca februarja okrašena. Januarja je novoletno obarvan Rdeči trg z božičnim marketom in drsališčem name naredil velik vtis, februarja pa mi je vse skupaj začelo iti na živce. Na vsakem sprehodu po centru sem odkrila še eno drsališče, božični market, tunel iz luči ali slišala praznično glasbo. Naj sem se še tako trudila, je božični duh v meni zaspal in se očitno nima namena zbuditi do decembra.

Povprečna temperatura v Moskvi se januarja in februarja giba nekje med  -5° in  -9°, za teden ali dva pa se v tem obdobju navadno spusti tudi do  ̶ 20°. Rekordno najnižjo temperaturo (-42°) so zabeležili davnega leta 1940. Moskva ima vlažno kontinentalno podnebje, kar pomeni da so zime sicer res dolge in hladne, poletja pa so večinoma topla, včasih celo vroča, ter zmerno vlažna. Julija se temperatura giba nekje med 15° in 25° stopinj, rekord je bil 38°.

Potop v ledeno vodo

Z Leonie sva se kmalu začeli spraševati, zakaj ves čas videvava iste goste. Zdelo se je tudi, da so z receptorji že stari prijatelji. Vsako jutro so si namreč dali roko, vsakih dvajset minut pa je nekdo od njih rekel »пошли курпить«, torej »gremo na čik«, nato pa so skupaj izginili ven. Zdi se, da v Rusiji nikogar ne briga, da cigarete škodujejo zdravju. Hitro sva začeli poizvedovati in ugotovili, da ti ljudje v hostlu pač živijo – stalno, že mesece oziroma leta. Razloga za to sta predvsem nesramno draga najemnina v Moskvi in strah pred osamljenostjo. Ti gostje so bili predvsem moški, stari vse od dvajset do petinštirideset let.

Moskva City, moskovski mednarodni poslovni center.

 

Po eni izmed izmen so naju receptor Artur in dva stalna gosta povabili na tradicionalni potop v ledeno vodo. Bil je 19. januar in pravoslavci so praznovali krst Kristusa. S tramvajem smo se odpravili do jezerca, kjer so nas pričakali šotori, varnostniki in navijači. Bila sem šokirana, saj sem pričakovala, da bomo sami, saj menda nihče drug ni tako nor.

Fantje so se slekli do spodnjega perila, Leonie pa se je preoblekla v kopalke. Eden za drugim so se spustili po lesenih stopničkah (Rusi so se prej še pokrižali) ter se trikrat hitro potopili v ledeno mrzlo vodo. Sama sem jih le nejeverno opazovala in naredila nekaj posnetkov. Ko so se oblekli, smo pili nekakšno medico, ki jo je eden od gostov prinesel s seboj. Artur mi je razložil, da je običajno lažje, kot je bilo zdaj, saj je zunaj veliko hladneje kot v jezeru. Ob njihovem potopu je bilo tako v vodi kot v zraku nič stopinj. »Kaj pa, če je jezero povsod zamrznjeno?« sem naivno vprašala. »Luknjo naredijo,« mi je mirno odvrnil. »Crazy Russians,« sem zamrmrala Leonie, fantje pa so smejali.

Ledeni potop

 

Ker nismo bili ravno sredi glavne turistične sezone, ni bilo veliko ljudi, ki bi v hostlu naročali zajtrke. Zaradi pomanjkanja dela si je lastnik omislil English Club: povezal se je z eno od lokalnih turističnih fakultet in tamkajšnje študente ter predavatelje povabil na učne urice angleščine. Konverzacije ni vodil nihče drug kot tuji prostovoljki. Kmalu sva ugotovili, da ima večina Rusov, tako mladih kot starejših, velike probleme z angleščino.

Rusi, tako kot Španci, Italijani, Francozi in še mnogi drugi, vse oddaje sinhronizirajo. Tudi tisti, ki znajo angleško, filme večinoma raje gledajo v ruščini. Poleg tega imajo svoj Google (Yandex), svoj Facebook (VKontakte) in svoj YouTube (Rutube). Zdi se, da angleščine večino časa sploh ne potrebujejo  ̶  vsaj dokler ne odpotujejo v tujino ali pa znanje angleškega jezika od njih zahtevajo na delu.

Nadaljevanje potepanja po Moskvi si lahko preberete v naslednji številki e-revije Potnik.si.

Avtorica članka: Nika Grizila

Za več zgodb mi lahko sledite na moji spletni https://www.nikagrizila.com/.