V prejšnji številki ste lahko prebrali prvi del potopisa po Moskvi in izvedeli vse o prvih dneh popotovanja. Tokrat pa preberite, kako se je potovanje nadaljevalo in kaj vse še lahko odkrijete in vidite v Moskvi.
Alkohol je sestavina življenja
Rusi so nas, Evropejce, naučili, da je alkohol sestavni del življenja. Pilo se je med tednom, med delovnim časom, v taksiju, pred diskotekami, na ulicah, še posebej pa na dolgih sprehodih. Nekako se pač moraš ogreti; paziti moraš le, da te policija ne vidi piti. Zelo prijazno so nas tudi peljali na nekaj ekskurzij po Moskvi, med drugim v ogromne parke, kot so Gorki, Kolomensko in Caričino. Na posebej dolgem pohodu od vhoda v park Gorki do Vrabčevih gor in Državne univerze v Moskvi smo se ob vodki in morsu (brusničnem soku) pogovarjali o vsem mogočem.
Odkrivanje Moskve
Leoni je po treh tednih odšla in priznati moram, da sem se brez nje počutila kar malo izgubljeno. Vedno mi je namreč delala družbo pri iskanju in kuhanju veganske hrane ter mi ta način prehranjevanja pomagala zagovarjati pred radovednimi in nejevernimi Rusi. Kar naenkrat sem tudi imela le še dva tedna za odkrivanje Moskve. Skupaj sva sicer uspešno obdelali kar nekaj pomembnih točk, vključno z najlepšimi metro postajami. Najbolj bizarna znamenitost se mi je zdel Leninov mavzolej (videti je, kot da je umrl včeraj, ne pa skoraj sto let nazaj), največje razočaranje pa notranjost Kremlja. Vse, kar si lahko ogledaš z osnovno vstopnico, so namreč cerkve.
Jasno je bilo tudi, da januar in februar nista najboljša meseca za ogled vseh moskovskih znamenitosti. Na izletu v Izmajlovsko nama je uspelo predvsem zmrzovati, več kot polovica stojnic na tržnici, kjer prodajajo skoraj vse, od spominkov do umetnin, pa je bilo zaprtih.
Ko je Lenin leta 1924 umrl, se je vodstvo komunistične partije odločilo balzamirati njegovo telo, kar je menda bila Stalinova ideja. Ruska javnost je glede »mumije« na Rdečem trgu razdvojena. Tisti, ki so kritično nastrojeni do sovjetske preteklosti, zahtevajo, da Lenina pokopljejo. Komunisti na drugi strani trdijo, da je Lenin že pokopan, saj se sarkofag nahaja tri metre pod zemljo. Putin ima menda nevtralno stališče.
Neuspešen petkov večer
Nekega popoldneva sva s Saro, italijansko prostovoljko v hostlu, iskali poceni karaoke. Ker sva si že ogledali večino znamenitosti, sva si namreč želeli še pristno ruskih izkušenj. Rusi so nori na karaoke. Artur nama je zatrdil, da na karaoke že ne gre, da pa bi lahko vsi skupaj šli v banjo – rusko savno. V mislih je imel samotno kočo (s savno), ki bi jo s hostelsko družbo najeli ter tam ob kdo ve kolikih litrih vodke preživeli noč. Ker tudi Sara ni hotela v savno, smo se na koncu odločili za bolj običajen pohod po moskovskih klubih, ki smo ga enkrat sicer že izvedli.
Začeli smo v hostlu, od koder so nas ob enajstih napodili. Iz nekega razloga je v Moskvi včasih zelo težko priti v diskoteke – varnostniki te preprosto ne spustijo noter. Mislila sem si, da hujše kot prvič že ne bo. Na našem prvem poskusu clubbinga smo namreč končali v diskoteki Crazy Daisy, kjer so striptizete na šanku plesale na rusko komercialno glasbo. Enemu od stalnih prebivalcev hostla je tisto noč uspelo izgubiti nekaj tisoč rubljev, potni list in dostojanstvo. Menda so ga dekleta ukanila, kar naj bi bila stalna praksa v ruskih in vzhodnoevropskih diskotekah. Tokrat pa smo ure in ure tavali po centru, zaradi mraza (in dolgčasa) pa kupili dodatno vodko, preden nam je uspelo priti v enega izmed klubov. Ravno smo začeli igrati namizni nogomet, ko so se prižgale luči, v klub pa je vstopilo več deset policistov. Naslednjo uro smo stali v vrsti, oni pa so vsakega (zelo natančno) pregledali ter si ogledali dokumente; iskali so droge. Ob petih so nas končno izpustili domov. Neuspešen petkov večer je bil zame in za Saro tudi zadnji žur, saj sva se po vikendu vračali domov.
Nenavadno ali običajno?
Moskva, Rusija in Rusi so me hkrati navdušili in mi odprli veliko vprašanj. Zdi se, da so v nekaterih stvareh tako napredni, da je Moskva center vsega, hkrati pa se od moških še vedno pričakuje, da ženskam vedno plačajo večerjo. Če se nasmehneš mimoidočemu, te bo imel za norega, če kot dvajsetletnik tikaš drugega dvajsetletnika, pa za nevljudnega. Vsi vhodi v metro imajo nemogoča, težka vrata. Najemnina je draga, transport po mestu pa poceni. Niti v eni trgovini nisem videla čičerike, trgovina z alkoholom pa se najde za vsakim vogalom. Predvsem pa me je presenetilo, kako hitro in pogosto nepremišljeno se poročajo in ločujejo. Vsak drugi zakon se razdre.
Zjutraj pred odhodom sem klečala na svojem kovčku, ki se nikakor ni hotel zapreti. Objela sem prostovoljce, stalne goste in receptorje ter obljubila, da se vrnem. Mislila sem resno.
Avtorica članka: Nika Grizila
Za več zgodb mi lahko sledite na moji spletni strani https://www.nikagrizila.com/.
