Zahodna Irska

Košček tradicionalne Irske

Mesto Killarney na zahodu Irske me je presenetilo z gručo hotelov in pubov v barvitem mestnem središču. »Gostje običajno ostanejo vsaj nekaj dni!« me je k čim daljšemu postanku prepričevala receptorka v starem hotelu Arbutus.
Vanj sem vstopil, ker me je pritegnila recepcija, ki  je spominjala na sobo za goste v stari meščanski hiši. Opremljena s pohištvom, slikami in težkimi zavesami je odsevala duh davno minulih časov. Čutiti ga je bilo tudi na ozkih stopniščih in hodnikih ter v rustikalno opremljenih sobah. Nič čudnega, saj so lastniki iz družine Buckley poskrbeli, da je v vsakem prostoru prisoten vsaj en kos pohištva iz začetka preteklega stoletja. Hotel z dvestoletno tradicijo je leta 1926 po vrnitvi v domovino iz New Yorka kupil Tim Buckley. V stilu celtic deco je uredil enega najbolj luksuznih hotelov tedanjega časa. Gostom sta bila poleg brezhibnega gostoljubja na najvišji ravni na voljo tudi dva razkošna avtomobila. Hotel je poimenoval po grmu jagodičnici (arbutus). Rastlina z rdečimi plodovi  je značilna za Sredozemlje, a dobro uspeva tudi na skrajnem jugozahodu Irske. Pravijo, da je bil Tim Buckley oče modernega turizma, saj je bil prvi na Irskem, ki je začel v Angliji tržiti turistične pakete.

Picture
V mestnem središču Killarneyja vabijo številni lokali.
Picture
Davno minule čase lahko okušate v hotelu Arbutus.

V Killarneyju sem ostal dlje, kot sem nameraval. Očaralo me je živahno mestno središče z značilnimi gostilnami – pubi, v katerih se je igralo in prepevalo pozno v noč. Irskim glasbenikom je vsakič pritegnila navdušena množica obiskovalcev. Irski pub je še danes središče družabnega življenja.

Narodni park

Killarney ponuja še čudovito naravo in  številne zanimivosti v narodnem parku, ki se začne na samem robu mesta. Kar peš, s kolesom ali celo s kočijo se je mogoče podati do najbližjih bregov velikega jezera Leane, ki so bili že od nekdaj privlačni za obiskovalce. Sprehajalne poti vodijo mimo skrbno obnovljene graščine Ross. Od tod se je mogoče podati na različne konce jezera s čolnom. Ali pa nadaljevati pot po kopnem do razkošne poletne rezidence Muckross iz sredine 19. stoletja. Obnovljena hiša je ohranila tudi večino nekdanje opreme in pohištva in sprehod med njenimi zidovi res pričara življenje izpred stoletja in pol, ko so se tod zadrževale številne slavne osebnosti. Vključno s kraljico Viktorijo, ki je prišla na kratek obisk. Vredni ogleda so tudi okoliški vrtovi in obsežen park z arboretumom. Številne poti se vijejo med urejenimi gredicami, mogočnimi drevesi, negovanimi tratami in razčlenjenimi jezerskimi bregovi. Nekatere vodijo tudi do še vedno mogočnih ostankov nekdanjega frančiškanskega samostana iz sredine 15. stoletja.
Na Unescov seznam uvrščeni narodni park obsega več jezer z otočki, razgibano gozdno pokrajino z močvirji, do okoli osemsto metrov visoke vrhove, potoke, na katerih se penijo slapovi, ter seveda raznovrsten rastlinski in živalski svet. Območje je eno pomembnejših zatočišč srnjadi, tod se ustavljajo nekatere ptice selivke, jezera so bogata z ribami, bregovi pa polni zanimivega rastlinja. Med drugim odlično uspeva rododendron, katerega raznobarvni cvetovi spremljajo obiskovalce vsepovsod. Tovrstni grmi so že davno ušli z nekdanjih grajskih vrtov in v razmeroma mili klimi irskega juga našli nov življenjski prostor.
Picture
Grad Ross je eden najbolj slikovitih in obiskanih gradov na Irskem.
Picture
Graščina Muckross – nekoč poletna rezidenca, je preurejena v muzej.

Razvajanje v keltskih kopelih

Na tem koncu Irske sem naletel še na eno posebnost – keltske kopeli. Davno preden so tovrstna razvajanja poimenovali spa, so kleni irski ribiči in kmetje artritis in druge tegobe lajšali z vročimi kopelmi in oblogami iz morskih alg. Še pred stoletjem je bilo na obalah okoli tristo kamnitih hišk namenjenih zdravilnim kopelim. Danes pa jih je zelo težko najti! Eno izmed redkih spa središč, ki ponuja tradicionalne vroče kopeli z algami, sem našel v kraju Strandhill. Imenuje se Voya. Družina Walton je ena redkih, ki uspešno nadaljuje tradicijo na sodoben način. Pri tem so ostali zvesti naravnemu pristopu in organskemu tretmanu. Vključno z majhno proizvodnjo organske linije kozmetičnih preparatov, ki ne vsebujejo konzervansov, umetnih barvil in umetnih dišav. Osnova so morske alge, s katerimi tako kot so znali nekoč, pripravljajo  zdravilne obloge. Alge nabirajo na okolju prijazen način tako, da jih ne ogrožajo. Seveda izbirajo le lokacije, ki so daleč stran od mest. Sicer pa na tem koncu Irske tako ali tako ni omembe vredne industrije, okoliške vode pa so med najčistejšimi v Evropi. Alge koristno porabijo tudi po tretmaju v kopelih, saj so se izkazale za odlično naravno gnojilo! Za oživitev tradicionalnih kopeli se je pred dvema desetletjema navdušil Neil. Kot uspešen triatlonec je iskal najboljše možnosti za sprostitev in regeneracijo po napornih treningih. Oboje je našel v vročih tradicionalnih kopelih in oblogah iz alg. Vročina namreč odpira pore in lajša razstrupljanje telesa, alge pa hkrati zagotavljajo izdaten vir vitaminov in mineralov, ki izvirajo iz čistega morja. Z bratom in sestro so ustanovili podjetje, po potrebi pa pomagata tudi oče in mama. Odločili so se, da bodo delovali le na Irskem in tudi tako prispevali k čim manjši obremenitvi okolja. Prvo leto so imeli okoli 5000 obiskovalcev, danes pa njihove kopeli obišče skoraj desetkrat toliko ljudi!
Picture
Kopel z morskimi algami je res poživljajoča.
Picture
Značilna razburkana obala zahodne Irske s klifi (vidni v ozadju).

Piše: Igor Fabjan,
več na mojem blogu

Komentirajte!

Ali ste že obiskali Irsko? Kaj vas je najbolj očaralo tam? Kaj vas najbolj vleče tja?