Zelena zahodna Bosna

Ko se odločiš, se odločiš. Četudi je odločitev nenadna, nepričakovana. Tako je bilo pri meni. Države bivše skupne države Jugoslavije me že nekaj časa mamijo in tokrat je naneslo, da sem delček BIH raziskala skupaj s planinci z Mute in eno izmed turističnih agencij.

BIH je država, ki leži v središču Balkana. Je etnično razdeljena med tri skupine, med katerimi so najštevilnejši Bošnjaki oziroma muslimansko prebivalstvo, sledijo bosanski Srbi in Hrvati. Nas je pot tokrat vodila v zahodni del Bosne, kjer smo odkrivali tako planinske kot vodne lepote te dežele.

Pot je bila razgibana, speljana malo gor in malo dol, po senci in soncu, gozdu in travnikih, od koder so se nam odpirali čudoviti razgledi proti severu. Bili smo pridni, saj smo že prvi dan prehodili dobrih 17,5 km. Po pohodu smo se vsi že veselili nastanitve v kraju Laktaši, kjer smo prenočili dvakrat. Kraj je poznan po izvirih termalne vode, zato imajo v samem mestu 6 hotelov oziroma term, kar je na število prebivalcev samega kraja (3.500 prebivalcev) kar veliko.

Banjaluška transverzala
Naslednji dan smo bili pohodniško skromnejši, saj smo prehodili le del Banjaluške transverzale. Prek najvišjega vrha Banj brda – Trešnjik nas je pot vodila do gostišča znanega tenisača Novaka Đokovića in spominskega obeležja – spomenik padlim borcem za osvoboditev Banja Luke po II. svetovni vojni ter nato sestop do reke Vrbas. Ogled znamenitosti Banja Luke in za nekatere obisk trgovin je bil seveda obvezen. Banja Luka je največje mesto Republike Srbske in drugo največje mesto BIH. Med sprehodom po mestnih ulicah nas je najbolj očarala pravoslavna cerkev, posvečena Kristusu Odrešeniku. Zgrajena je bila med leti 1925 in 1929 pod vodstvom beograjskega arhitekta Dušana Živanovića. Okolico cerkve tvorijo Banski dvor, Predsedniška palača in narodno gledališče. Sledila je vrnitev v kraj Laktaši, prosti čas pa je vsakdo izkoristil po svoje.
Odmaknjeni od vrveža velikih mest
Po dveh dnevih smo se selili na SZ države v bližino Bihača – v kamp Kira v kraju Golubić ob reki Uni. Še pred nastanitvijo smo se povzpeli na 1795 m visok in razgleden vrh Osječenico. Pri vzponu se nam je pridružil lokalni vodnik, ki nas je varno vodil po poti. Pohod smo začeli nekaj kilometrov iz kraja Bosanski Petrovac, planinska pot pa je bila speljana deloma po makadamski cesti, deloma po gozdu in travniku. Pred samim dosegom vrha pa nas je čakalo še nekaj skal. Vrh sam je zelo prostoren, razgleden in na tisti dan malo vetroven. A večini je uspelo. V kamp smo prišli v poznih popoldanskih urah. Simpatična nastanitev v hiškah ob reki Uni, obdanih s travniki in samo reko. Mir, milina, tišina. Odmaknjeni od vrveža velikih mest smo uživali v simpatičnem ambientu ob reki in dobrosrčnosti domačinov.
Prvi nacionalni park v BIH
Predzadnji dan našega druženja se je skupina 44 udeležencev razdelila. Eni so se odločili, da  bodo obiskali bližnji Bihać, drugi pa smo se z avtobusom odpeljali do izhodišča za vzpon na Klekovačo. Planinska pot na vrh je markirana po cesti, ki je služila v vojaške namene v času II. svetovne vojne kot tudi državljanske. Tako kot Osječenica je tudi Klekovača zelo razgleden vrh, s katerega se vidi celo do Jadranskega morja. Je pa vrh prepleten z bunkerji, ki spominjajo na vojne grozote.
Nacionalni park Una je prvi nacionalni park v BIH, ki je bil »ustanovljen« v maju 2008. Leži v zahodnem delu države in je obkrožen z masivi Plješavica (zahod), Grmeć (severovzhod) in Osječenica (vzhod). Reka Una je dolga 212 km in se pri Jasenovacu izliva v reko Savo. Domačini pravijo, da reka fascinira turiste s svojo smaragdno barvo in da se večina znova vrača k njej. Tudi mene je fascinirala in me s svojimi barvnimi odtenki očarala.
Rafting po reki Uni
Zadnji dan pred odhodom domov nas je na bosanski lepotici čakal še rafting. Zanj smo se odločili vsi udeleženci, večina je to storila prvič v življenju. Verjemite – ni jim bilo žal! Sama sem bila že na raftingu na Soči in Tari ter priznam, da mi je bilo na obeh super. Vedela sem, kako stvari potekajo, nisem pa vedela, kaj pričakovati. Malo pred Štrbačkim bukom, znamenitim slapom, so nam skiperji vse lepo razložili in nas tako pripravili na spust po reki. Za uvajanje smo se že pred slapom enakomerno razporedili po raftih, nato pa smo le-te zapustili, se peš podali do spodnjega vkrcališča in vmes še malo postali, da smo videli, kako skiperji spravljajo rafte čez slap. Sam slap in prva brzica pod njim sta zaradi svoje veličine resnično jemala dih. Prvi del raftinga je bil adrenalinski, hiter, zabaven in moker. Ko smo prišli v mirnejši del več kot dvournega spusta, smo morali krepko poprijeti za vesla, da smo prišli do cilja v kraju Lohovo. Ni nam preostalo drugega, kot da smo se preoblekli, odšli nazaj v kamp in se po odličnem kosilu odpeljali proti domovini. Pot nam je ob obujanju na doživet rafting zelo hitro minila in brez zapletov na poti smo se zvečer na Muti v dežju poslovili.

​Zaključila bom z eno izmed Zaplotnikovih misli: »Strah me je časa, ker se zavedam, kako obupno malo ga imam. Koliko stvari moram še spoznati, prebrati, narediti, napisati, koliko moram še ljubiti, garati, se veseliti, jokati. Človek bi obupal! Vse to v teh borih desetletjih, ki so nam na voljo.«
​Vsak izmed udeležencev je na tem potepu zagotovo odkril nekaj novega o sebi in naredil morda stvar, o kateri ni upal niti sanjati (npr. rafting )… In to šteje!

Piše: Jasmina Peklar
Komentirajte!
Ste že obiskali katerega od predstavljenih vrhov?