Potovanje po Indoneziji se nadaljuje. Po prvih vtisih, templjih, vulkanih in riževih poljih nas Aleš Korošec v drugem delu popelje še globlje v deželo kontrastov.
Prvi del potopisa lahko preberete tukaj >> Indonezija – med bogovi, vulkani in turkiznim morjem – 1. del
Ubud – umetnost, opičji gozd in pica
Če je Kuta obraz turističnega Balija, je Ubud njegov bolj umirjen, umetniški in duhovni obraz.
Seveda je tudi tukaj dovolj turistov.
A kraj ima poseben značaj.
Sangeh – ko opičji gozd postane fotografski studio
Opičji gozd v Sangehu si je možno ogledati za približno 75.000 rupij (3,75 €). Ponuja pravo džunglo z visokimi drevesi, kamnitimi strukturami in njihovimi imenitnimi prebivalci – opicami.
Ena se mi je povsem elegantno usedla na ramo in pozirala za posnetek. Za nekaj trenutkov sva bila očitno prijatelja tudi z glavno med opicami. Gre za alfa samca, ki ga enostavno imenujejo kar “the Boss”.
Fotografije z opicami je bilo mogoče prevzeti na blagajni – seveda za plačilo in pod pogojem, da je tiskalnik deloval.
Na Baliju človek hitro ugotovi, da ničesar ne gre jemati za samoumevno.
Večerni Ubud – špageti nad glavo
Večerni Ubud je živahen. Majhne trgovinice, restavracije, lokali in množica ljudi.
Nad glavami pa prava mreža električnih in komunikacijskih kablov.
V tej mešanici vsega možnega sem naletel tudi na mlajši par iz Slovenije.
Na drugem koncu sveta. Kje pa drugje?
Pogovor je prekinil kolega, ki je punco peljal na en deci žlahtne kapljice.
“A morava res na drug konec sveta na dopust, da se lahko kaj pogovoriva?”
Kaj še reči glede Ubuda? Lahko omenim, da bankomati v kraju niso ravno samoumevni. Ulic je precej, ni pa kakšnega jasnega znaka, kje se kateri od njih nahaja. Za domačine je “just around that corner”, za vse ostale pa praktično na drugi strani mesta.
L’osteria – indonezijska pica z italijanskim pridihom
Med številnimi lokalnimi jedmi bi posebej priporočil obisk L’osteria Pizza e cucina Ubud.
Pica sredi Balija morda res ni prva stvar, ki jo človek načrtuje na potovanju po Indoneziji. Sploh glede na dokaj pestro ponudbo lokalne hrane.
Včasih po vseh riževih jedeh, začimbah in lokalnih specialitetah pač prija nekaj bolj domačega.
L’osteria je dokaz dobre italijanske pice. Za piko na i pa sem bil deležen še limoncella na hišni račun. Vsaj tako so rekli.
Tegenungan – slap, ki ti izstavi račun
Po vročem tropskem dnevu je pogled na slap Tegenungan skoraj povabilo.
Vstopnina je bila 30.000 rupij (približno 1,50 €).
Do slapu vodi precej stopnic. Dol gre še nekako. Gor pa že pride do kakšnega manjšega zastoja.
Tegenungan ti izstavi račun.
Ob samem vznožju slapa je skalni prehod čez reko, na drugi strani pa nekaj, kar spominja na plažo. Nekakšna reka v velikosti Kamniške Bistrice buči čez skale in prši kopalce.
Slapu se ni možno povsem približati, pa v resnici tudi ni po tem kakšnega zanimanja. Možnost kopanja v vodi z idealno temperaturo nekaj čez 20 stopinj – po oceni, je povsem dovolj.
Čeprav so takšne ocene seveda precej relativna stvar.
Gili Trawangan – ko Bali ni več vrhunec potovanja
Z Balija je možno z gliserjem potovati proti otočkom Gili.
Naša pot ni minila povsem brez zapletov. Eden od motorjev plovila se je pokvaril, zato smo se nekaj minut rahlo zibali sredi morja – kot v manjšem čolnu. Nagajala pa je tudi kljuka na vratih do palube in wc-ja, ki je očitno doživela že boljše čase.
Kapitan in pomočniki so sicer redno skrbeli za mrzlo pivo in dobro vzdušje na palubi. Po približno uri in pol pa se je prikazal Gili Trawangan.
Morje, ki mu skoraj ne verjameš
Gili Trawangan je največji izmed treh glavnih otokov Gili.
Beseda “največji” pa je tukaj precej relativna. Otok lahko s kolesom obkrožiš prej kot v uri. Avtomobilov in klasičnih motorjev ni. Premikajo se pešci, kolesa, električni skuterji in konjske vprege.
Barve pa so skoraj neresnične.
Morje ni samo modro. Ima nešteto odtenkov modre.
Pesek je svetel, zelenje izrazito in vse skupaj je videti, kot bi nekdo fotografijo pretirano obdelal.
Konjska vprega – taksi po otoško
Do hotela je bila najbolj praktična možnost konjska vprega. Konji so bili videti precej shirani in, milo rečeno, ne ravno v najboljši formi.
Kljub temu so suvereno krmarili med pešci, kolesarji, skuterji in vsem drugim, kar se je znašlo na cesti. Tudi kakšno kravo.
Promet je tukaj pač svojevrsten.
Sunset Club – večerja pred tropskim sončnim zahodom
Na Gili Trawanganu se je za odlično izbiro izkazal Sunset Club & Restaurant.
Morska jed s prilogo in koktajlom in vsemi napitninami vred me je stala dobrih 20€. Večerja pa je na Giliju lahko precej več kot samo obrok.
Je uvod v sončni zahod.
Sonce počasi tone proti morju, nebo se obarva rdeče in oranžno, v daljavi pa se izriše mogočni vulkan Rinjani na Lomboku.
Takrat človek razume, zakaj nekateri na otoku vsak večer znova čakajo isti prizor.
In ga vsakič znova fotografirajo.
Gili – raj, ki živi od turistov
Čez dan je otok precej umirjen.
Ljudje se skrijejo pred vročino, posedajo v lokalih, ob bazenih in pod drevesi. Proti večeru se začne vse skupaj prebujati.
Po osmi uri ulice postanejo živahne, bari pa se napolnijo marsikje do zadnjega kotička. Zvočna kulisa je od takrat naprej precej bolj pestra kot doma. Enkrat različne živali, drugič glasba iz bližnjih restavracij, potem jutranja in popoldanska molitev, še pred svitom pa kakšen zvok iz sosednjih bungalovov. Zasebnost je očitno stvar interpretacije.
Turizem je tukaj praktično del vsakdana. Hkrati pa ima tudi drugo stran.
Ko se oddaljiš od glavnih turističnih ulic, se pokažejo kupi odpadkov, največkrat plastike. Na glavni ulici je vse urejeno in prijetno. Nekaj korakov stran je slika drugačna.
Raj ni vedno tako rajski, kot je videti na fotografiji.
Gili Trawangan je čudovit, vendar je turistična infrastruktura še vedno precej bolj preprosta, kot bi jo pričakovali na nekaterih bolj razvitih destinacijah.
Na eni strani je otok bolj umirjen, z več hoteli in restavracijami, bungalovi in vsem, kar sodi zraven. Na drugi strani je slika malo drugačna. Tam so manjši lokali z elektronsko glasbo, srfarji in pestro nočno življenje, ki se zavleče v zgodnje jutranje ure. Z aplikacijo hitro najdeš prevoznika – »ojeka«, če in ko ga potrebuješ.
Morske želve – selfi, ki ga ne narediš vsak dan
Okoli otokov so koralni grebeni in območja, kjer je mogoče opazovati številne ribe in zelene morske želve. Te so precej večje, kot smo jih navajeni pri nas. Pa tudi precej neboječe. Ena me je prišla pozdravit od bližje in me s plavutjo dregnila ob nogo.
Z masko na obrazu se nisem povsem spoprijateljil, zato sem pod vodo vztrajal le nekaj minut. Dovolj za selfi z želvo. Tudi to šteje.
Na preostalih dveh otokih, Gili Meno in Gili Air, je vse precej bolj umirjeno. Ulice nadomestijo tlakovane ceste, restavracije in hotele pa manjši bari. Vmes se najde tudi zavetišče z majhnimi želvami, ki s svojo ljubkostjo pripomorejo k dodatni popestritvi.
Lombok – otok, ki je ostal neizkoriščen
Po štirih dneh na Giliju je sledila selitev na otok Lombok. Na žalost samo za nekaj ur. Premalo, da bi ga lahko konkretneje opisal.
Predvsem obisk manjšega živalskega vrta je ponudil nekaj navdušenja nad eksotičnimi vrstami, ki jih človek ne vidi ravno vsak dan. Posebnost tega živalskega vrta je zagotovo v interakciji z živalmi. Po oceni bi rekel, da je približno tretjina takih vrst.
Morda še največje presenečenje pa je tradicionalna tržnica v Mataramu. Ljudem s slabim želodcem odsvetujem obisk, saj hrana leži praktično povsod. Noben produkt ni v embalaži, klima ne obstaja, po mesnih izdelkih pa se pogosto pasejo muhe.
Morda je za nakup najbolj primerno sadje. Cena je verjetno kar stvar dogovora. Pri tem pa ne pričakujte komunikacije v angleščini.
Lombok Wildlife – najdražji postanek
Vstopnina za živalski vrt Lombok Wildlife je znašala 350.000 rupij (približno 17,50 €).
To je bil občutno dražji ogled od večine balijskih znamenitosti, kjer smo praviloma plačevali po nekaj evrov.
A prav primerjava pokaže, kako različne so lahko cene posameznih doživetij.
Čakala je Jakarta.
Nekje za obzorjem Istanbul.
In še nekaj malega dlje naša mala domovina.
Koliko stane popotovanje po Baliju?
Čeprav Bali velja za zelo turistično destinacijo, so bile vstopnine za večino znamenitosti, ki smo jih obiskali, precej dostopne.
Za občutek:
- Jimbaran Beach: približno 0,75 €
- Uluwatu: približno 3 €
- Kecak: približno 7,50 €
- Tanah Lot: približno 3,75 €
- Ulun Danu Bratan: približno 5 €
- Gunung Kawi: približno 3,75 €
- Tirta Empul: približno 3,75 €
- Tegenungan Waterfall: približno 1,50 €
- Lombok Wildlife: približno 17,50 €
Večina znamenitosti vas torej ne bo udarila po žepu.
Kaj bi svetoval popotniku?
Indonezija ni destinacija, kjer bi bilo pametno vse načrtovati do zadnje minute.
Prav tako ni kraj, kjer bi pričakoval evropsko hitrost in evropski način organizacije. Izjema so bili le avtobusni prevozniki.
Pred odhodom zato velja upoštevati nekaj preprostih stvari:
- pustite si nekaj časovne rezerve, saj se stvari ne odvijajo vedno po urniku;
- pri prometu bodite previdni in predvsem potrpežljivi;
- za templje imejte primerna oblačila in spoštujte lokalna pravila;
- voda iz pipe ni pitna;
- dragocenosti imejte na varnem predvsem tam, kjer so prisotne opice;
- ne ostanite samo na glavnih turističnih ulicah.
Indonezija je prevelika za to.
Če imate na voljo omejen čas, je kombinacija Bali z Gili otoki zelo dobra izbira: Bali ponudi kulturo, templje, naravo in dogajanje, Gili otoki pa nekaj dni pravega tropskega oddiha.
Indonezija – raj, ki ni popoln
Na koncu sem ugotovil, da je bila kombinacija raziskovanja Balija in tropskega počitka na Gilijih ena največjih prednosti celotnega potovanja.
Raj tukaj ni popoln. In prav zato je zanimiv.
Indonezija ti ne ponudi vsega naenkrat. Ponudi pa dovolj, da začneš razumeti, zakaj se ljudje vračajo.
Ali bi jo priporočil?
Da, brez dvoma.
Avtor besedila in fotografij: Aleš Korošec
……………
O avtorju
Aleš Korošec je popotnik, avtor in bobnar, ki navdih za svoje zgodbe išče na poteh, med ljudmi in v doživetjih, ki ostanejo tudi po vrnitvi domov. Je tudi avtor knjige Camino za vedno ostane del tebe, v kateri Camino predstavlja skozi pokrajine, ljudi in trenutke “med koraki” – z osebnim pogledom, humorjem in samoironijo.
Več o Alešu Korošcu in njegovih poteh | Knjiga Camino za vedno ostane del tebe
