Japonska – dežela vzhajajočega sonca in aktivnih vulkanov

Picture
Mateja Mazgan www.aktivna-druzina.si

Japonska je dežela na robu planeta, povsem drugačna, eksotična, zapletena, skrivnostna in lepa… Težko je zajeti vse vtise, saj jih je enostavno mnogo preveč. Delček Japonske sem sama spoznavala v dveh tednih.

Za potovanje po Japonski sem se odločila povsem naključno, saj o tem, da bi to deželo kdaj obiskala, sploh nisem razmišljala. A ker sem se že drugo leto zapored na pot odpravljala sama, sem izbirala varno državo in tako pomislila tudi na Japonsko. Ko sem uspela rezervirati še ugodno letalsko vozovnico za osemsto evrov, sem že bila z mislimi na poti v zame takrat še zelo skrivnostno deželo. Za potovanje sem namenila dva tedna v avgustu, precej hitro sem potovala iz kraja v kraj, saj sem želela videti precejšen del Japonske.

Zemljevid Japonske z označenimi večjimi kraji, imeni otokov in nekaterimi znamenitostmi.

Dežela vzhajajočega sonca

Japonska ali Dežela vzhajajočega sonca je država, ki leži ob vzhodni obali Azije. Sestavljena je iz niza velikih otokov s 127,5 milijoni prebivalcev in sodi med največje in najbolj razvite države. Državo sestavljajo štirje glavni otoki, od severa proti jugu so to Hokkaido, Honshu, Šikoku in Kyushu.

Čeprav Japonska zaradi svoje geografske lege deluje povsem odrezana od sveta, ji je zaradi visokih tehnologij ter močne vlade uspelo zagotoviti takšen obseg bruto domačega proizvoda, da jo poznamo kot drugo najbogatejšo državo na svetu. K tako dobremu položaju države največ pripomorejo delovne navade Japoncev. Zanimiv podatek je, da na Japonskem vsako leto diplomira dvakrat več inženirjev kot v ZDA, zato je tudi zelo razvita robotika, kar priča, da tam deluje več kot polovica vseh delovnih robotov na svetu. Zaradi stičišč kontinentalnih in oceanskih plošč ima Japonska precej vulkanov, mnogo še vedno delujočih, številne termalne vrelce, izpostavljena pa je tudi pogostim potresom. Termalni vrelci so v uporabi že od davna.  Danes je tradicionalni obred, da se namakajo v vroči termalni vodi, ki prihaja iz razpok vulkanskih kamnin.

Najprej moram omeniti še to, da je Japonska znana po tem, da ti bo skoraj vsaka oseba ob vprašanju: „Do you speak English?“ odgovorila z: „Yes, yes“, ob tem pa imaš občutek, da te sprašuje: „Kateri jezik sploh govoriš?“. Kljub neznanju tujih jezikov so zelo prijazni in ti pomagajo, četudi morajo risati ali, kot mi je neki gospod pomagal preko treh povezav na podzemni železnici, na kaki postaji pokazati,  kam dalje… Prav tako sem na prvi železniški postaji v Tokyu debelo gledala v vozovnico, na kateri so bili neki japonski znaki ter številke. Nato je očitno po moji očitno vidni zmedenosti le nekdo pristopil na pomoč ter mi raztolmačil vsebino, da na karti piše številka vlaka, ura odhoda, ura prihoda, številka vagona ter številka sedeža in seveda, kateri znak kaj pomeni, tako da sem se nato znala orientirati po teh njihovih vozovnicah.

Picture
Shinkansen – najhitrejši japonski vlak.
Picture
Pot na sveto goro Fuji – najvišji vrh Japonske.

Japan Rail Pass- z vlakom do vznožja svete gore Fuji

Ko sem po kratkem letu iz Benetk do Rima ter nato še po 11 urnem letu iz Rima do Tokya pristala na precej znanem tokijskem letališču Narita, sem ugotovila, da so mi izgubili prtljago. Seveda takrat nobeden ni vedel, kje bi se lahko moja prtljaga nahajala, niti niso vedeli, kdaj bo prispela… Nisem se pustila motiti in že se je začelo moje potovanje po železniških tirih Japonske z najugodnejšo varianto potovanja – Japan Rail Pass (45.100 YEN-ov = 335 €).

Nato doživiš naslednji šok – na peron z veliko hitrostjo pripelje shinkansen (hitri vlak) in kar naenkrat se v manj kot 5 minutah zamenja približno 500 potnikov, potem vlak že odpelje z neverjetno hitrostjo naprej. Glede cen vozovnic na Japonskem je tako, da cena vlaka raste z njegovo hitrostjo. Najcenejša varianta pa je že zgoraj omenjeni Japan Rail Pass. Kot prioriteto sem si za Deželo vzhajajočega sonca določila priti na najvišji vrh – Fuji (3776m), na katerega sem se odpravila že takoj drugi dan. Z vlakom sem se zapeljala do vznožja Fujija, nato del še z avtobusom, od koder sem se nato povzpela na vrh njihove svete gore Fuji.

Picture
Na vrhu svete gore Fuji …
Picture
… od koder je lep razgled.

Sapporo, Osaka, Nagoya …

Naslednji dan sem klicala na letališče, kjer so mi povedali veselo novico, da je iz Italije prispela z naslednjim letom tudi moja prtljaga (torej je ostala že v Italiji). Nato sem, ko sem prejela prtljago, nadaljevala potovanje proti severu po otoku Honshu do otoka Hokkaido, kjer sem si ogledala večje mesto Sapporo, ki ima kot večina vseh ostalih večjih mest na Japonskem v centru visok razgledni stolp, na katerega se da z manjšim plačilom povzpeti z dvigalom. Poleg tega velikega mesta sem si ogledala še ostala, kot so Nagoya, Kyoto, Hiroshima, Osaka in glavno mesto Tokyo. V vseh mestih se mi je zdelo, da so videti kot mravljišče, saj je povsod neverjetno veliko ljudi. Poleg navedenih večjih mest sem se seveda podala tudi v naravo, v nacionalne parke, kjer sem lahko doživela, da ima Japonska na svojem ozemlju tudi zelo lepo naravo.

Spanje na tleh, v komorah in “plastična” hrana

Prenočevala sem v hostlih, ker je to najugodnejša možnost prenočitve (okoli 20 € ali več). Eno noč sem prespala v njihovih tipičnih prenočiščih nižjega sloja – hostel imajo urejen v tem stilu, da lahko turistom pokažejo tudi ta način življenja. Torej, spala sem v nekakšnih komorah, ki izgledajo kot 2 m dolga luknja v steno, v kateri je samo jogi ter tv in lučka. Za prtljago sem dobila samo ključ za manjšo omarico na hodniku. V ostalih hostlih smo v večini spali na tleh, kakor je na Japonskem navada.

Vpliv na njihovo tradicijo pa ima tudi že hrana z drugih koncev sveta, ki še zdaleč ne prevladuje, saj je največ še vedno njihovih tradicionalnih restavracij. Tako je na vsakem vogalu dostopna fast food hrana, kar predstavlja najpogosteje hitre sushi in sashimi restavracije, kjer se dobi hrana za precej malo denarja. Za turiste najboljša varianta naročanja hrane je po fotografijah, saj imajo skoraj vse restavracije jedilne liste z opisi v njihovih znakih ter dodane fotografije. Poleg tega imajo nekatere restavracije prezentirano še pravo hrano ali ponekod tudi plastično (ki je videti kot prava) kar pred vhodom v restavracijo, tako si lahko gostje že na takšen način izberejo hrano. Seveda pa to ne pomeni, da boste vedno vedeli, kaj jeste. Njihovi jedilniki so najpogosteje sestavljeni iz tofuja, riža, morske hrane in seveda sushija, ki je na Japonskem najbolj priljubljena jed.

Picture
Japonska hrana je odlična, a zaradi slabega sporazumevanja včasih tudi nisem vedela, kaj jem.
Picture
Japonska je znana tudi po ogromnem številu templjev, ki so v večini dostopni tudi za turiste.

Šolstvo

Še na kratko o šolstvu na Japonskem. Imajo javne ter zasebne šole. Zasebne ustanavljajo podjetniki in nekatera podjetja, vendar ne zaradi dobička. Razlogov je več, nekatere univerze ustanovijo zasebno šolo, kjer šolajo svoje bodoče študente. Nekateri podjetniki, ki so poslovno uspešni, odprejo zasebne šole, ker je to zanesljiva pot do ugleda in slave. Zasebne šole so pri njih način vlaganja dobička, ne pa tudi način za njegovo pridobivanje. Vsi učenci morajo v šolah nositi uniforme. Stari sistem šolstva 6-5-3-3 je zamenjal novi sistem 6-3-3-4, kar pomeni 6 let osnovne šole, 3 leta v visoki šoli za mlajše, 3 leta v visoki šoli za starejše ter 4 leta na univerzi.
Picture
Simpatična Japonka, ki je delala na razglednem stolpu v Tokyu.
Picture
Tradicionalna japonska noša – kimono.

Komentirajte!

Kaj vas je v potopisu najbolj navdušilo? Ali želite tudi vi obiskati to skrivnostno in lepo deželo? Vas mika odkrivati skrivnosti samurajev, “gejš”, sumo borcev …? Ste jo morda že obiskali?