Letos smo se odločili za dopust v Albaniji. Ta dežela je bila naš neodkrit dragulj, ki je pred ekspanzijo masovnega turizma cenovno še zelo dostopna.
1.dan
Že iz letala smo takoj opazili visoko travo tik ob letalski stezi in se norčevali, da ko še malo zraste, jo bodo lahko pokosili kar z letalskimi krili. S ceno letalske karte smo rezervirali tudi avtobusni transfer do mesta Tirana. Toda od glavne avtobusne postaje, kamor nas je pripeljal letališki transfer, smo potem v gostem prometu potrebovali še dodatnih 40 minut vožnje, da smo prispeli do končne postaje Terminali, kjer nas je čakal avtobus za Sarando. Ker smo se ušteli pri kalkulaciji časa, smo zamudili rezervirani avtobus. Ponovno smo kupili karto (17 EUR/ osebo) in imeli srečo, da je bil naslednji avtobus skoraj prazen. Na dobre 4 ure trajajočo vožnjo se nas je odpeljalo 16 potnikov. Vseeno je priporočljivo vnaprej rezervirati sedež, kar je bilo zadnji dan dopusta ob povratku ključno, saj so bili takrat vsi sedeži zasedeni.
Albanija je preprosta dežela: odhod avtobusa je bil po urniku ob 14:00, vendar smo se odpeljali s 30-minutno zamudo. Po prijetni vožnji skozi raznoliko pokrajino in čez nekaj gorskih prelazov smo ob 18:30 prispeli v moderno morsko letoviško mesto Sarande.
Malce zmedeni in utrujeni od vožnje smo tavali po mestni promenadi. Ko smo iskali naš apartma na zemljevidu, nas je nagovoril prijazen taksist in ponudil, da nas pelje do apartmaja. Ker naslova nismo našli na zemljevidu, je bil taksist tako prijazen in uslužen, da je poklical našega gostitelja, preveril lokacijo in nas vseh šest za 20 EUR odpeljal do apartmaja. Apartma je z vsem potrebnim za udobno bivanje in prijetno klimatiziranim prostorom presegel naša pričakovanja. Raziskali smo okolico in poiskali najbližjo trgovino za nakup živil. Že kar utrujeni smo kopičili izdelke v dve košari. Ko smo zlagali nakupljene stvari v vrečke, smo ugotovili, da ena od košar sploh ni bila naša! Usoda nam je namenila sadni sok namesto piva, ki smo ga pustili v izgubljeni košarici nekje v trgovini.
Ozemlje orlov
Vtis prvega dne: vsakršen dvom in nezaupljivost do Albanije kot manj oglaševane turistične destinacije se je razblinil. Priporočam obisk te dežele. Mi smo za prvi obisk Shqipëria ‘ozemlje orlov’ kot jo imenujejo, izbrali južno obalo ob Jonskem morju: Sarande in Ksamil.
Albanija je zelo slikovita dežela. Reliefno je podobna Sloveniji. Ima obilico gora, nižin in čiste pitne vode izpod gora. Naravne danosti so trenutno zaradi majhnega števila prebivalcev in razvoja turizma, ki je na začetku eksponentne rasti, še dokaj nedotaknjene. V mestih smo, podobno kot na Siciliji in v Rimu, naleteli na visoko neozaveščenost glede odlaganja smeti. Ob majhnemu številu smetnjakov je posledično povsod po tleh veliko smeti. Šofer avtobusa je na postajališču odvrgel plastenko kar pod avtobus, kljub temu da smo potniki imeli v avtobusu koš za odlaganje smeti. Ob poti smo opazili obilico nedokončanih gradbenih objektov. Le kaj se je zgodilo za njihovo tako masovno opustitev? Vprašanje napišem kar v Chat GPT: Kaj je razlog za tako množico v gradnji zapuščenih objektov?
Odgovor pojasni vzrok v množičnem izseljevanju ljudi, ki so odšli s trebuhom za kruhom z idejo, da se bodo vrnili in v matični deželi zaživeli. Teh migrantov pa ni bilo več nazaj. In tako pokrajino kazijo betonski skeleti. Celo sredi kmetijskih zemljišč. Le kakšna usoda jih čaka?
Med potjo ugotavljam, s čim se dejansko preživlja albansko prebivalstvo. V Googlu najdem odgovor: kmetijstvo, storitvene dejavnosti, od katerih turizem pridobiva na pomenu.
Saranda
Saranda je biser ob Jonskem morju. Čudovite peščene plaže z maldivsko barvo čistega morja. Plaže si sledijo, od mestne plaže ob glavni promenadi mesta, nato Mango, White beach, naša izbranka pa je bila Bistrica beach. Na tej plaži se v morje izliva kristalno čista in mrzla reka Bistrica (ime je slovanskega porekla), ki na svoji 25 km dolgi življenjski poti daje kilovate eni večji in dvema manjšima elektrarnama. Brez onesnaženja priteče v morje, kar tej plaži daje edinstveno možnost: po plavanju v morju namesto tuša zaplavaš še v reki. Voda je mirna in osvežujoča.
Plaža Bistrica je enako kot ostale plaže brezplačna in nudi prostor za lasten ležalnik ali brisačo. Večji delež plaž je opremljen: za dva ležalnika in dežnik, ki odlično kljubuje vetru, smo odšteli 15 EUR (1500 LEK).
Ob plaži je bar in po 12. uri DJ spretno meša različne žanre glasbe. Imajo brezplačen WiFi, tako da so bili tudi naši najstniki izjemno zadovoljni.
Kozarec hladnega italijanskega piva Peroni 0.4l stane 5 EUR (500 LEK), kar smo za lokacijo z DJ glasbo sprejeli kot primerno.
Nekatera prodajna mesta ne sprejemajo kartic, zato smo se morali oskrbeti z gotovino. Dvig smo opravili na bankomatu in ugotovili, da je menjalni tečaj slabši v primerjavi z direktnim plačilom s kartico.
2.dan: Ksamil
Z lokalnim avtobusom smo se odpeljali v Ksamil, da bi preverili njihov sloves evropskih Maldivov. Vožnja z lokalnim avtobusom je bila pravo doživetje. Vstopili smo pri zadnjih vratih v že natrpan prostor. Kondukter se je s šopom gotovine prebijal skozi množico in pobiral po 150 LEK (1,5 EUR) po osebi. Prosili smo ga, naj nam pove, kje naj v Ksamilu izstopimo, in z velikim veseljem je svetoval. No pa se podajmo na to znamenito plažo, smo kot tipični dvomljivci stopali po promenadi in našli lokacijo, na kateri smo se ustavili. V prijetni borovi senci smo najeli 2x ležalnik 20 EUR (2000 LEK). Medtem ko se nameščamo in si izmenjujemo mnenja, kje bomo začeli z raziskovanjem tega “maldivskega” morja, nas je sosed nagovoril: “Od kod pa ste? Mi smo iz Kranja.” Še en dokaz, da se Slovenci znamo srečati v čudovitih skritih kotičkih sveta.
Potrjujem, da izraz evropski Maldivi ni pretiran. Res je lepo, z lepo turkizno barvo morja. Veliko je turistov in v naslednjih sezonah jih pričakujejo še več.
3. dan: plaža
Naš apartma je bil od centra Sarande oddaljen kar 40 min. zmerne hoje. Med potjo smo naleteli na zanimivo vinsko trto, ki je posajena v senčnem pritličju večstanovanjskega objekta in raste proti soncu skoraj 10m visoko na teraso, kjer nudi senco. Lastnica je povedala, da trto neguje že 40 let.
Po promenadi vozi tudi avtobus. Vozni red je sicer določen, a kot velja za vsak kaotičen promet, se nanj ni priporočljivo zanašati. Postaviš se na avtobusno postajo in počakaš na avtobus, upajoč, da se bo na avtobusu še našlo kako prosto stojišče.
Dan smo sicer preživeli na plaži. Valovi so bili nenavadno visoki in kar moteči pri vstopu in izstopu iz vode.
4.dan: izvir reke Bistrice – Blue eye
V Sarandi smo izbrali agencijo, ki nudi prevoz v obe smeri (14 EUR/osebo). Pot do lokacije vodi po prelepi pokrajini in precej zdelani cesti, ki je bila v preteklosti glavna v smeri Tirane. Do glavnega mesta iz Sarande danes vodi nova trasa poti z lepo zgrajeno široko dvopasovnico.
Vožnja je trajala približno 35 minut. Vstopnina v park Blue eye stane 0,50 EUR/osebo. Glede na dotrajanost in neurejenost sanitarij in pomanjkanje vodnih fontan ali vsaj pip pitne vode, (ki je je v okolici v naravi v izobilju) ob sicer lepo urejeni cesti in sončni (vroči!) pešpoti, bi na račun povečane cene vstopnic lahko kaj uredili. Čas hoje do izvira je 30 min.
Za dostop do cilja je možno najeti električni skiro ali se peljati z vlakcem (3 EUR/ osebo).
5.dan: izlet z ladjo Vikingi
Naši najstniki trdijo, da je bil njihov najljubši dan na morju v Albaniji, ko smo se odpravili na celodnevni izlet z vikinško ladjo. Pluli smo ob obali in se ustavili na več plažah, ki so dostopne samo z morja in predstavljajo skrite dragulje albanske obale. Navdušeni nad lepoto neokrnjene narave smo skakali z ladje, plavali v smaragdno maldivski barvi morja in snorkljali. Posnetki z GoPro kamero so odlično uspeli.
Med povratno vožnjo nas je posadka presenetila s povabilom na palubo, kjer se je odvijala “pena party”. Odlično smo se zabavali. Preostali čas smo za skupno mizo kartali. Naš aranžma v vrednosti 35 EUR/ osebo je vključeval tudi obrok s špageti, piščančjim mesom in solato ter brezplačno pijačo. Ob koncu izleta smo bili kar prijetno utrujeni.
V središču Sarande smo si privoščili ledeno kavo in gyros. Hči si je zaželela, da bi svojim prijateljem poslala razglednice. Poiskali smo pošto in bili redki gostje, ki so povpraševali po poštnih znamkah. Sin Blaž je takrat pogrešil telefon. Spomnil se je, da je ga pustil na klopci v središču Sarande. Brez upanja, da bo našel svoj nepogrešljivi pripomoček, se je vrnil na cca 15 min. oddaljeno lokacijo. Na srečo ga je opazil natakar iz bližnje restavracije in mu pokazal izgubljeni telefon. Še en dokaz, da so albanski državljani poleg prijaznosti tudi pošteni in skrbni do turistov. Do apartmaja v južnem delu mesta smo se peljali z lokalnim avtobusom. Vožnja, ki traja cca. 10 do 15 minut, stane 1 EUR/ osebo.
Za večerni sprehod smo izbrali bližnjo destinacijo, vzpetino nad mestom Saranda, kjer je stal osvetljen grad. Kar po brezpotju smo se po nekakšni bližnjici usmerili proti vrhu. Prebiti se je bilo treba mimo črede ovac in po cca pol ure smo mimo ostalin bunkerjev dosegli polno grajsko parkirišče.
Na srečo smo prehiteli temo, ki bi nam otežila naš avanturistični pohodniški podvig. V gradu z brezplačno vstopnino (plača se samo parkirnina), je bil naš trud poplačan. V atriju so plesalci v narodnih nošah poplesavali in pričarali domače vzdušje. Med turisti, ki so uživali na terasi s čudovitim razgledom na nočno Sarando, je bilo polno svatov, saj se je na gradu odvijala tudi poročna zabava. Sledil je polnočni spust, tokrat naokrog po osvetljeni cesti. Le veliko dlje (cca 1 uro) je bilo potrebno hoditi do apartmaja.
6.dan: Unesco zaščiten narodni park Butrint
Park je oddaljen le eno avtobusno postajo od Ksamila v smeri proti grški meji. Za odrasle je vstopnina 10 EUR in 3 EUR za najstnike. Pot vodi skozi senco krošenj dreves. Med najvišjimi se nahajajo mogočni evkaliptusi. Park nudi sprehod skozi zgodovino od 8. stoletja p.n.š., saj so jo zaznamovale helenistična, romanska, bizantinska, benečanska in osmanska kultura.
Antične ruševine Butrinta (tisoč let pr. n. št.) ležijo skoraj na južni meji države, na meji z Grčijo, 160 km južno od Tirane. Vergilij je trdil, da so Butrint zgradili Trojanci, vendar o tem niso našli nobenih dokazov, čeprav so arheologi najdišče podrobno preučevali. Kljub temu se domačini še naprej ponosno štejejo za potomce slavne Troje. Od časov starih Grkov je bil Butrint več stoletij utrjeno trgovsko mesto z lastno akropolo, katere ruševine si je še vedno mogoče ogledati, prav tako ostanke hiš za počitek plemstva. Nekoliko nižje od akropole, v gostem gozdu, je gledališče iz 3. stoletja pr. n. št., v bližini – javna kopališča z geometrijskimi mozaiki, nekoliko globlje v gozdu pa obzidje iz 6. stoletja pr. n. št. z grškimi napisi in krstilnica, okrašena s pisanimi mozaiki živali in ptic. V bližini na velikem zemljišču stoji trikotna trdnjava, ki jo je v 19. stoletju zgradil vojaški poveljnik Ali Paša Tepelena. Ogledali smo si še Eskulapov tempelj, zid kiklopov (IV. stoletje pred našim štetjem) Levja vrata in Dionizov oltar.
Najstarejše obzidje v Butrintu se nahaja na Akropoli in je sestavljeno iz štirih delov, ogromnih poligonalnih kamnitih zidov, od katerih je vsak sestavljen iz masivnih blokov, ki so med seboj popolnoma povezani. Nekateri arheologi jih razlagajo kot del utrdbe iz arhaičnega obdobja. Del tega ogromnega zidu je bil zgrajen v rimskem obdobju, da bi zagotovil varnost zgornjega dela Akropole.
7.dan: pot domov
Taksista, ki nas je prvi dan iz Sarande prepeljal v apartma, smo med enim od pohajkovanj po Sarandi ponovno srečali in ga takoj rezervirali za zadnji dan, ko smo zopet potrebovali prevoz od apartmaja nazaj do avtobusne postaje. V Sarandi smo navsezgodaj zjutraj še prevzeli že rezervirane karte in se z redno avtobusno linijo odpeljali do Tirane. Po petih urah vožnje v polnem avtobusu smo v Tirani ponovno naleteli na počasen mestni promet. Na srečo smo tokrat imeli predvidene več časovne rezerve, da smo še ujeli polet nazaj v Treviso.
Na, za Albanijo kar razkošnem letališču, smo za razne suvenirje in odlično albansko pivo Korca pred tem porabili še zadnje leke. V Albanijo se bomo ponovno z veseljem vračali. Veselimo se dejstva, da v obalnem mestu Vlore poteka gradnja mednarodnega letališča, s katerim se bo čas vožnje v letoviško mesto Sarande razpolovil.
