»Krompirjeve počitnice« so bile lansko leto rezervirane za »skriti biser Balkana«, kot popotniki radi pravijo Albaniji. Naša pot se je začela v Tirani, do koder smo z nizkocenovnim prevoznikom poleteli iz italijanskega Trevisa. Če si boste letalske karte zagotovili dovolj zgodaj, jih lahko dobite zares poceni – za nekaj 10 evrov po osebi.
V času našega obiska je bila glavna turistična sezona že mimo, tako da ne v mestih ne ob obali nismo zaznali pretirane gneče. Kot so nam povedali domačini, je v poletnih mesecih slika precej drugačna; takrat turistični kraji in kapacitete pokajo po šivih. Albanija namreč ni privlačna le zaradi svojih zgodovinskih in naravnih lepot, temveč predvsem zaradi (v primerjavi z ostalimi evropskimi državami) zmernih cen. V pomladnih in jesenskih mesecih se priliv turistov umiri, zato je takrat po našem mnenju idealen čas za obisk te dolga leta po krivem spregledane balkanske destinacije.
Tirana
Glavno mesto Albanije je nekoliko večje od naše Ljubljane, trenutno v njem prebiva okoli pol milijona ljudi. V njem brez težav preživite pester podaljšan vikend. Promet zna biti precej kaotičen, zato smo se odločili, da tokrat največje znamenitosti obiščemo kar peš. Poleg tega, da je center mesta »na nogah« popolnoma obvladljiv, je pozitivna stran pohajkovanja tudi ta, da te pogosto nenačrtovano ponese v nekoliko manj turistične predele, kjer je mogoče uživati v tradicionalni kulinariki in sproščeni gostoljubnosti domačinov. Posebnost albanske prestolnice je tudi v tem, da v njej najdemo verske objekte različnih religij, ki stojijo praktično drug poleg drugega in (vsaj zaenkrat) v miru sobivajo.
Na lenobno nedeljsko dopoldne smo se najprej podali na Skanderbegov trg, ki ga krasijo elegantni spomeniki in obkrožajo zgodovinski muzeji. Ker je bil dan nekoliko kisel, je bil trg skoraj prazen – to mu je le še dodalo kanček skrivnostnosti. Naslednja postaja je bila tiranska piramida, z vseh strani obdana s stopnicami in namenjena občudovanju mesta »z vrha«. Mimo spomenika Materi Tereziji, svetovno znani albanski dobrotnici, smo se nato odpravili še v Bunk’Art 2. Zloglasno podzemno zaklonišče, danes spremenjeno v muzej, zagotovo nikogar ne pusti ravnodušnega. Zelo nazorno namreč prikaže albansko novejšo zgodovino, ki je – tako kot zgodovina vseh balkanskih dežel – polna protislovij, nasilja, zatiranja in prikrivanja.
Po tej milo rečeno temačni izkušnji smo za konec dneva potrebovali nekaj bolj sproščenega, zato smo zavili na eno izmed mnogih odprtih mestnih tržnic, ki ponujajo vse, od najrazličnejših spominkov in izdelkov lokalnih umetnikov do gastronomskih in enoloških užitkov.
Berat – kulturni biser Albanije
Potem ko smo na tiranskem letališču najeli že vnaprej rezerviran avto, smo se odpeljali proti mestecu »tisočerih oken«. Berat, mestece pod Unescovo zaščito, je kulturni biser Albanije. Značilne bele hišice z neštetimi okni, druga na drugo »naložene« pod hribček, so postale ikonična fotografija te dežele. Okna naj bi menda služila dobremu pregledu in hitri obrambi pred zavojevalci. Če jih je res tisoč, pa nismo uspeli prešteti. Poleg unikatnega razgleda z mosta »Gorica« in sprehoda po tlakovanih ulicah, priporočamo še vzpon na grad, ki se skupaj s citadelo in obzidjem dviga nad mestom. V njem je dokaj poceni mogoče tudi prenočiti – kar smo seveda tudi sami preizkusili.
Sarande – priljubljeno obmorsko letovišče
Naslednji dan smo se podali na več kot tri ure dolgo pot proti južni obali Albanije. Po kilometrih se mesteca Sarande, ki je postalo naš dom za naslednje tri noči, sicer sploh ne zdi daleč (le dobrih 200 kilometrov), a ker je večina avtocest po državi še v gradnji, vožnja poteka precej počasi.
Sarande je priljubljeno obmorsko letovišče, po prebivalcih približno velikosti našega Kopra. Čeprav smo prišli izven sezone, smo lahko začutili delček njegovega poletnega utripa – z restavracijami, lokali, živo glasbo, dolgo obmorsko promenado in raznoliko turistično ponudbo.
Butrint
Pol ure vožnje proti jugu, le nekaj kilometrov od meje z Grčijo, nas je pot pripeljala do enega izmed najbolj znanih albanskih arheoloških najdišč.
V lično urejenem in z zelenjem obdanem arheološkem parku najdemo ostanke iz grških, rimskih in osmanskih časov, predvidevajo pa, da je naselje obstajalo celo že v prazgodovini. V dveh do treh urah, kolikor boste v povprečju potrebovali za obisk te Unescove dediščine, si lahko ogledate lepo ohranjeno gledališče, ostanke term, bazilike in agore, pa tudi dele obzidja in stolpov, raznih templjev in svetišč, nekdanjega vhodnega pročelja itd. Skratka, raj za zgodovinske navdušence in obvezen postanek za vse, ki se želijo vsaj malo poglobiti v albansko zgodovino.
Ksamil – priljubljena poletna destinacija
Na polovici poti nazaj proti Sarandeju se nahaja verjetno najbolj priljubljena poletna destinacija v državi, Ksamil. Zahvaljujoč belim peščenim plažam in kristalno čistemu, turkizno obarvanemu morju, ga mnogi poimenujejo kar »evropski Maldivi«. Tudi nam je mestece, kjer poleti prevladujejo turisti in ne domačini, hitro priraslo k srcu. Kljub poznemu oktobru smo v morju tudi zaplavali; voda je imela namreč za ta čas nadvse prijetnih 22 stopinj (ozračje pa okoli 25).
Ob sicer izvrstnem morskem kosilu smo ugotovili, da so cene hrane prav tu najvišje – kar je glede na priljubljenost lokacije precej logično. Hkrati nam je hitro postalo jasno tudi, zakaj so mnogi turisti ob obisku Ksamila na koncu razočarani. Veliko lepih plaž si namreč lastijo različni zasebni »beach klubi«, kar pomeni, da je dostop do morja na nekaterih delih obale delno ali povsem omejen. Poleti, ko je gneča nepopisna, to zagotovo predstavlja dodatno težavo. Ob našem obisku je bilo na srečo prostora na plaži dovolj za vse – za tiste, ki so si želeli udobja na plačljivih ležalnikih s senčniki, do tistih, ki smo razgled na »maldivske otoke« in na bližnji grški Krf povsem zadovoljno opazovali kar s svoje brisače.
Blue Eye
Približno uro vožnje iz Sarande proti vzhodu se nahaja albansko naravno čudo, Blue Eye. Gre za kraški vodni izvir, v katerem je voda tako bistra in modra, da se zdi, kot da lahko vidimo do samega dna. Vendar pa pravzaprav še nihče ne ve, kako globoko vrelec izvira. Potapljači so se namreč doslej spustili do globine 50 metrov, vendar še niso dosegli dna. Do izvira se je moč sprehoditi po urejeni potki okrog jezera (za celoten sprehod potrebujemo cca. 1 uro) ali odpeljati s turističnim vlakcem.
Gjirokaster
Po sprehodu se lahko odpeljemo do bližnjega »kamnitega mesta«, še enega izmed spomenikov, ki nosijo Unescov znak. Gjirokaster oziroma naselbina na tem območju je sicer obstajala že v 3. stoletju, vendar so kraju značilno podobno dale kasnejše osmanske zgradbe. Večina starih hiš je namreč pokrita s skrilom – od tod »kamnita« podoba – in kar 500 jih je spomeniško zaščitenih.
Ko zavijemo med ulice, hitro naletimo na tradicionalni bazar, ki ga tu ohranjajo že več stoletij; če želite iz Albanije odnesti kak spominek ali darilo, je tukaj pravo mesto za nakup. Nešteto majhnih trgovinic in stojnic ponuja vse, od poceni srebra do keramičnih, lesenih, kovinskih in tekstilnih izdelkov, pa seveda tudi do dišečih lokalnih jedi in pijač.
Nad mestom se nahaja trdnjava, ki je odprta za obiskovalce. V njej najdemo vojaški muzej, impresivno obzidje, grajske ječe in vrtove, ponuja pa tudi čudovit razgled na mesto in njegovo bližnjo okolico.
Himara in Drač
S tremi dnevnimi izleti je bil naš obisk na jugu dežele zaključen in podali smo se nazaj proti severu, torej proti Tirani in letališču. Na poti smo se ustavili še v Himari, ki je tako kot Sarande priljubljeno poletno letovišče, le da nekoliko bolj butično. 8-dnevno potovanje po Albaniji smo sklenili v Durresu (po naše Draču), ki se sicer ponaša z dolgo, mivkasto plažo ter številnimi hoteli in restavracijami, a tudi z bogato industrijo, kar se nam ni zdelo ravno kompatibilno.
Če se bomo čez nekaj let ponovno vrnili, bomo najverjetneje ponovno zavili proti Ksamilu … Takrat bo naša pot precej krajša, ne le zaradi hitrejših cest, pač pa tudi zaradi novega letališča, ki so ga ravno lani odprli v obalnem mestu Vlore. Na ta način bodo obiskovalcem zagotovo olajšali pot do čudovitih obmorskih mestec in plaž, vprašanje pa je, če bo narava in infrastruktura razmeroma majhne balkanske države prenesla še večji dotok turistov … Vsekakor upamo, da bo Albanija uspela ohraniti vsaj delček svojega naravnega šarma in gostoljubja, ki nam je polepšal tokratni dopust.
Avtorica potopisa: Jerneja Kimovec
