Avstralija – rdeči kontinent, poln naravnih lepot in nepozabnih doživetij

Na enomesečno potovanje po deželi prijaznih ljudi, deželi svetovljanskih mest, ki se prepletajo z nepojmljivimi lepotami narave – Avstraliji – sem se konec meseca aprila podala sama.

Rdeči kontinent

Na rdečem kontinentu, kakor z drugimi besedami poimenujejo Avstralijo, sem si plan potovanja zastavljala sprotno, na sami poti. Predhodno sem si preko znancev poiskala
kontakte Slovencev v Avstraliji in tako so me tamkajšnji Slovenci gostili v Sydneyu in Melbournu. Zaradi domotožja po njihovi domovini so me še posebej lepo sprejeli ter me že ob prihodu v Sydney najprej odpeljali na slovensko mašo. Z njimi sem doživela tudi oglede dvanajstih apostolov in zelo lepe znane ceste ob oceanu, ogledali smo si enega izmed največjih akvarijev sveta, zgodovinsko mestece Sovereing Hill, kjer smo se vrnili v čas iskalcev zlata, z njimi sem se povzpela na najvišjo razgledno stolpnico, kjer sem lahko občutila mogočnost mesta Melbourne. Povabili so me tudi na posebno večerjo, kjer sem poskusila kenguruja na tri načine in ugotovila, da je bilo to najbolj okusno meso od vseh, ki sem jih kdaj poskusila. Kljub prijazni pogostitvi pa sem si želela prepotovati še večji del Avstralije in si pot načrtovati sama.

Velike razdalje Avstralije, različna podnebja, srečanje z aborigini

Po premisleku o nadaljevanju potovanja sem se odločila za veliko krožno potovanje. Nepopisne razdalje sem premagovala z vlakom, avtobusom, letalom ter celo z avtostopom. Že samo potovanje iz mesta Adelaide do osrčja Avstralije, mesta Alice Springs, je trajalo 24 ur in prav tako 24 ur iz osrčja dalje do severa, do tropskega predela Avstralije. Ob premagovanju velikih razdalj sem doživljala tudi različna podnebja, od suhih ter do 45 stopinj vročih predelov, do tropskih vlažnih in hladnejših, kjer je glede na njihov letni čas bila zima. O nevarnostih, ki bi mi lahko pretile na sami poti niti nisem razmišljala, bila sem sama, včasih tudi daleč proč od večjih mest, daleč proč od signala za telefon in ob neugodnih povezavah javnega prevoza sem se dvakrat na pot podala kar z avtostopom. Ob tem sem imela srečo ali nesrečo, obakrat sta me na stop pobrala aborigina. Čeprav prvi priseljenci veljajo mnogokrat za nevarne, sem jaz imela z njimi dobre izkušnje, sploh pa je bilo zame zanimivo bližnje srečanje z njimi. Mnogi izmed njih se pogosto vdajajo alkoholu, se zadržujejo v senci pod drevesi in ne počnejo ničesar. Njihova zgodovina je kruta, saj so na njihovo ozemlje stopili beli ljudje in so jih zaradi njihovega povsem drugačnega razmišljala pobijali. Oni namreč niso poznali odnosa, da je nekaj njihovo, ampak so menili, da je zemlja nikogaršnja in tako z njo povezano tudi vse ostalo.
Aborigini si služijo denar z igranjem na tradicionalen inštrument – didgeridoo.
Majhna aboriginka.

Nevarnosti na potovanju – sonce, aborigini, številne nevarne živali

Poleg možnih nevarnosti, povezanih z nasilnostjo aboriginov, ki znajo biti nasilni zaradi preveč zaužitega alkohola, v Avstraliji na ljudi prežijo še mnoge ostale nevarnosti. Tako sem kmalu tudi sama ugotovila, da je sonce na tem predelu še kako nevarno, saj me je v kratkem popoldanskem kopanju tako opeklo, da sem se od enega sončenja kar dvakrat olupila in imela dvakrat mehurje. Sicer pa je Avstralija najbolj znana, kar se nevarnosti tiče, da ima na svojem ozemlju največje število nevarnih živali na svetu. Nekaj sem jih tudi sama srečala na organiziranih izletih ali pa tudi na samih sprehodih. Doživela sem bližnje srečanje z več vrst kačami, kuščarji, krokodili, ki so me še posebej presenetili, ker se iz reke za hrano dvignejo vse do zadnjih nog. Mnoge avstralske plaže so prazne predvsem zaradi morskih psov, morskih krokodilov in povrh vsega še morskih kač. Za kopanje pa imajo posebej varovane plaže, tako da iz dna do gladine morja napnejo zaščitno mrežo. Morda za mnoge nenavadno, ampak nevarni so lahko tudi kenguruji, sploh pa radi ljudi napadajo tisti v farmah, ki jih gojijo za meso.
Bližnje srečanje s kačo …
… in bolj varno hranjenje stoječega krokodila.

Čudesa rdečega kontinenta

Rdeči kontinent se imenuje zato, ker je notranjost dežele tako rekoč rdeče barve. Pesek ter skale so videti rdečkaste barve, prav tako pa čudežne skale Uluru in Kata Tjuta, za katere še danes ne vedo pravega nastanka. Rdečo barvo pa popestrijo slana jezera, od katerih je zaradi 45 stopinj vročine ostala samo sol.

Zelo nenavadno se mi je zdelo, ko smo na daljši vožnji po osrčju dežele z avtobusom vsake toliko časa povozili kakega kenguruja, vendar se na zato posebej urejenih avtobusih ne pozna ničesar. Poleg kengurujev pa v naravi živijo tudi kamele, ki so za razliko od kengurujev malo bolj pazljive. Sploh pa je bilo nenavadno, ko se nasproti po cesti pripelje “cestni vlak”, tovornjak s kar petimi prikolicami.

Avstralske manjše reke na severu ter tudi slapovi so pogosto privlačnost za kopanje turistov, seveda, dokler se ne pridruži kakšna kača ali kuščar in ravno to sem doživela tudi sama.

Dežela pa slovi tudi po izredno dobrih vinih, ki se po okusu razlikujejo od naših, saj vsebujejo precej več sladkorja zaradi vročega podnebja.

Po najmanjšem kontinentu, šesti največji državi sveta in edini državi, ki v celoti zajema celotni kontinent in hrani velika čudesa sveta, sneg, led, vročino, sušo, tropske kraje, največje število ovac na svetu, ogromne termitnjake, prečudovite koralne grebene, nenavadne živali, olimpijske igre, Sydneysko opero in še mnogo več, sem doživela enkratno potovanje, ki mu ni enakega…

Piše:Mateja Mazgan

 www.aktivna-druzina.si

Komentirajte!

Ali ste že obiskali Avstralijo? Kako vam je bila všeč? Ali ste si ogledali še kako drugo avstralsko znamenitost?

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR