Pokljuški greben in Dovška baba

​Le kam me bo tokrat odpeljala naša siva pot, sem se spraševala tekom tedna. Vleklo me je na gorenjske konce, tudi soška dolina ni bila odpisana. Vreme za nedeljo je kazalo jasnejšo sliko od sobotne, a četverica nas je upala, da se bomo tudi v soboto izognili vremenskim neprilikam.

Ko sem letos pozimi obiskala Mrežce, ki se dvigajo na Blejsko kočo na planini Lipanca (1630 m), se mi je utrnila ideja za letno turo v tistih koncih – prehoditi grebensko pot od Debele peči do Mrežc. Ko sem začela načrtovati ta izlet, sem pot miselno podaljšala do Viševnika.
Za začetek Debela peč in Okroglež 
Tako smo šli. Startali smo v soboto zjutraj na Rudnem polju na Pokljuki in se v svežem jutru odpravili proti planini Lipanca. Pot nas je vodila po gozdu, mimo smučišča in opustelega peskokopa ter se nato nadaljevala spet po gozdu. Do koče je bila le-ta položna in nezahtevna, saj smo morali premagati le ca. 320 m višinske razlike. Blejska koča je samevala v tišini kot tudi pašniki. Po krajšem oddihu smo zagrizli v hrib in se začeli vzpenjati proti 2014 m visoki Debeli peči. Vrh se z ene strani strmo dviga nad dolino Krme, na drugo stran, po kateri smo se do vrha povzpeli tudi mi, pa se zložno spušča proti prostranstvu pokljuških gozdov. Čestitke ob osvojitvi prvega vrha sobotnega dne so bile prepletene z malce prestrašenimi pogledi proti Rjavini, ki se je skrivala v temno grozečih oblakih. Naš optimizem ni pojenjal in verjeli smo, da bo vreme vzdržalo. Naslednji vrh, ki smo ga imeli namen osvojiti, je bil 1965 m visok Okroglež, ki leži med Debelo pečjo in Brdi. Dobrih 5 minut hoje od markirane poti in si na z rušjem poraslem vrhu, ki ponuja razgled proti jugu – Pokljuki, Bledu in Karavankam. Veter je pihal na izpostavljenih legah dokaj močno, a ko smo se začeli vzpenjati na drugi dvatisočak, nas je spet grelo sonce. Brda so prav tako kot Debela peč, 2008 m visok razgleden vrh, ki se nahaja med Pokljuko in Krmo.

Z vrha se nam odpre lep razgled proti Triglavu, vrhovom nad dolino Krme, zahodnim in osrednjim Karavankam, Grintovcu in ostalim najvišjim vrhovom v Kamniško-Savinjskih Alpah, Pokljuki in Jelovici ter verigi Spodnjih Bohinjskih gora. A tokrat takšne sreče z razgledom nismo imeli. Iz smeri Mojstrane se je k nam pripodila ploha, a mi smo še vedno verjeli v dober razplet. Z vrha smo se spustili na pot, ki je potekala malo nižje, in z normalnim tempom smo nadaljevali proti Lipanskemu vrhu. Pot je bila slabo shojena, markacije slabo vidne, tako da smo na nekaterih koncih pot prav iskali. … In jo vedno našli.

Lipanski vrh, Mrežce, Debeli vrh in Viševnik
​Počasi in vztrajno smo hodili dalje proti 1974 m visokemu Lipanskemu vrhu, na poti do osvojitve smo se »preizkusili še v jeklenicah« ter nato spet veseli in srečni stopili na četrti osvojeni vrh, od tam pa na sosednje, 9 m nižje Mrežce. Ko z Lipanskega vrha gledaš proti Mrežcam, se ti verjetno kar nasmeji do ušes, češ, par minutk in bomo že na petem vrhu. A ni bilo tako »lahko«. Spet smo se spustili v grapo in s pomočjo jeklenic splezali na Mrežce. Ponovno čestitke, čas za fotografiranje, občudovanje razgledov proti jugu, na severu pa svareči oblaki. Pogledi so nam uhajali proti Viševniku, hkrati pa proti deževnim oblakom. Tokrat jim nismo ušli in ploha je na našo srečo trajala kratek čas, tako da o kakem prisilnem sestopu sploh nismo razmišljali. Na poti proti Srenjskemu prevalu smo se povzpeli še na Debeli vrh, ki nam s svojimi 1962 m višine ponuja prav tako čudovite razglede na vse strani kot ostali vrhovi. Vreme je postajalo prijaznejše, sramežljivo se je prikazovalo sonce, tudi Viševnik je bil z vsakim korakom bližje.
Na Srenjski preval smo prišli po desni strani Velikega Selišnika, od tam pa še nekaj korakov do tretjega dvatisočaka. Prav smejalo se mi je, ko so se v tistem hipu tudi oblaki razkadili in so se vrhovi naokrog začeli prikazovati v svoji veličini. Očak s kočo Planiko pod sabo in na desni s Kredarico, Mali Draški vrh pred nami, za njim Veliki Draški vrh, nato Ablanca, Tosc,… Vse je vabilo k osvajanju, a zagotovo nas bodo počakali do naslednjič. Vrh Viševnika smo imeli zase, uživali smo v tišini, ki nas je obkrožala, v jasnih razgledih, ki so nas nagradili. Z neizmerno srečo v srcu se mi je pogled vračal na začetek poti – proti Debeli peči, nato čez cel prehojen greben. Ponosna!  Sestopili smo na Rudno polje in se odpeljali v Kranjsko Goro. Po dobrih 10 urah hoje smo bili prijetno utrujeni in z veseljem smo debatirali o podvigu, ki bo sledil v nedeljo. Osvojiti Dovško babo.
Za konec pa še Dovška baba

Na 1891 visok mejni vrh, ki se nahaja med Slovenijo in Avstrijo, smo se povzpeli iz vasi Dovje. Markirana pot se je začela dokaj strmo vzpenjati in do prvega pašnika z izjemnim pogledom na dolino Vrata z vršaci smo premagali že kar nekaj višinskih metrov. Vrh se nam je sramežljivo prikazal šele na planini Dovška Rožca, od tam pa le še dobre pol urice in osvojena je bila tudi Dovška baba. Z vrha smo občudovali Vrbsko jezero, ki je s svojo turkizno barvo izstopalo, pogled pa nam je tudi na tem vrhu uhajal po grebenu proti Hruškemu vrhu in Rožci, kamor smo jo nato ubrali. Lepote naše dežele mi jemljejo dih na vsakem koraku, tako da smo se tudi tukaj ustavljali in fotografirali ter občudovali vrhove, pokrajino, doline pod nami. S prelaza Rožca smo sestopili do istoimenske planšarije, od tam pa do Hruščanske planine. Zaželeli smo si planinske malice, a ker niso imeli kislega mleka, smo odšli po cesti dalje in proti Dovju.

Aktiven vikend z na novo odkritimi lepotami kot tudi že prej videnimi. A vedno odkriješ še kaj, kar te morda preseneti, saj so lepote povsod okrog nas in jih je potrebno le videti…
Piše: Jasmina Peklar
Komentirajte!
Ste že pohajkovali po tem delu Slovenije? Zaupajte nam vaše občutke in vtise.

SORODNI ČLANKIMORE FROM AUTHOR