Rodos je otok, ki me je očaral in navdušil, zato lahko o njem govorim le v presežnikih. Teden dni, ki sva ga preživela na njem, je minil prehitro in zagotovo ta kraj še obiščeva.
Otok boga sonca Heliosa
Rodos je otok v Egejskem morju, otok boga sonca Heliosa, kateremu je bil posvečen Kolosom, mogočen in veličasten kip, ki je včasih stal nad pristaniščem in je predstavljal vstop v mesto. Je največji otok (v dolžino meri 80 km, 38 km v širino) skupine Dodekanez– dvanajstih grških otokov in otočkov, ki ležijo ob jugozahodni obali Turčije in od katerih jih je 26 naseljenih. To skupino otokov sestavljajo: Astipalea, Kalimnos, Karpatos, Kassos, Kastellorizo, Kos, Leros, Nissiros, Patmos, Simi in Tilos.
Septembrsko sonce ima na Rodosu še vedno takšno moč kot poleti, čudovite dolge peščeno-prodnate plaže niso več množično oblegane in hitro najdeš kotičke, ko okoli tebe daleč naokrog ni nikogar. Nama je ustrezal mir, zato sva kljub pohajkovanju po otoku največkrat zavila na plažo Stegna. Odmaknjena ribiška vasica, do katere se spustiš od glavne ceste dobra 2 km, da prideš do obale, naju je začarala že ob prvem obisku. Prijazni domačini, pristne poceni grške restavracije z odlično kulinariko, trgovinice s spominki, ki so še vabile mimoidoče v svoje hladne prostore. Kristalno čisto, malo valovito, in neskončna modrina me je prevzela celo tako, da nisem želela domov.
Čudovite plaže in kristalno morje
Ob prihodu na letališče Diagoras nas je pozdravilo nebo brez oblaka in seveda avtobus, ki nas je razvozil po otoku do naših hotelov. Najin dom je tako postalo mesto Faliraki, drugo največje turistično letovišče za mestom Rodos. Nisva bila nastanjena v samem središču, ampak že v smeri proti Lindosu in zato sva imela prekrasen pogled na samo mesto.
Z najemom skuterja nama je na otoku postalo dosegljivo skoraj vse. Najbližji plaži sta bili znamenita Anthony Quinn in Ladika. Obe sta jemali sapo s svojima zalivoma, čistino morja, zasidranimi jahtami in jadrnicami, tam je bila res gneča, zato sva odšla raziskovat naprej.
Tako sva pristala na plaži Traganou, kjer seveda nisva mogla skriti veselja, da sva se odločila za obisk Rodosa, čeprav sva bila tam šele nekaj ur.
Zvečer sva se odločila za obisk centra Falirakija. Tudi tam je bilo živahno, a nobene pretirane gneče. Gostinci so sprehajalce prijazno in nevsiljivo vabili v svoje prostore. Naju so si prisvojili Grki s svojo tradicionalno grško hrano, ki je bila tudi tu več kot odlična.
Samostan Tsambika
Severno od plaže Stegna se na vzpetini bohoti mogočen samostan Tsambika. Samostan je znan po kapelici Device Marije, ki je zavetnica vseh zakonskih parov, ki nimajo otrok.
Do njega vodi 298 stopnic, prek katerih se postopoma povzpneš na ca. 240 m nadmorske višine.
Od tod se odpre mamljiv, prečudovit, sapo jemajoč razgled na vzhodno stran otoka in brezmejno modrino morja, zaliv Tsambika s še eno peščeno in turistov polno plažo, Faliraki in njegove bližnje plaže ter v notranjost otoka. Vsako leto ženske 8. septembra peš in bosonoge romajo do samostana ter prosijo Devico Marijo za čudež materinstva in ozdravitev neplodnosti.
Glavno mesto Rodos
Glavno mesto Rodos sva si šla ogledat na nedeljsko jutro. Res je, da je v tem času mesto še spalo, a odločitve nisva obžalovala, saj sva se po trdnjavi lahko mirno sprehajala, srečala sva le nekaj turistov in tako na najin način doživela stari srednjeveški del mesta. V samem mestu se prepletajo različni zgodovinski vplivi: od klasičnega, rimskega, bizantinskega obdobja, obdobja malteških vitezov ter osmanskega in italijanskega obdobja.
Stari del mesta obdaja 4 km dolgo in 12 m široko obzidje, začetki gradnje segajo v leto 1330. Po tem delu mesta sva se prepustila ulicam in te so naju pripeljale v Ulico vitezov do palače velikih vitezov in starodavnih ruševin, nato pa še do severnega dela obzidja, ki je obdan z morjem in pristanišči. Del pristanišča se konča z rtičem, na katerem je svetilnik in do katerega je speljana pot mimo treh čudovitih srednjeveških mlinov na veter. V starem mestnem jedru sva se povzpela še na 150 let star urni stolp Roloi, od koder sva se razgledala po mestu iz ptičje perspektive.
Ker se zelo rada sprehajam ob morju in po pristaniščih, sva se podala še tja. Na nekaterih ladjah so domačini prodajali spominke in zanimivo je bilo domačine in tudi turiste opazovati, kako so lovili ravnotežje na migajočih se ladjah. Ostale predele veličastnega mesta sva pustila za prihodnjič.
Lindos – belo mesto
Tudi Lindos, belo mesto, ki leži dobrih 55 km južneje od Rodosa, nama ni ušlo. Ker je bil že delovnik in pozno popoldne, se gneči že na cesti nisva mogla izogniti. Že pogled na samo mesto, ko še nisi v njem, te očara. Bele hiške, nad katerimi se dviga mogočna akropola, nižje pa zalivi z zasidranimi ladjami, jahtami, čolni. Pravljično.
Sprehodila sva se do akropole, do katere te popeljejo domačini tudi z oslički, a vanjo nisva stopila. Sva pa šla do razgledišč in se prepustila toplim sončnim žarkom ter razgledom. Nisva pa počakala na sončni zahod. Odpravila sva se še na pijačo v enega izmed številnih lokalov, ki imajo svoje prostore urejene kar na strehah, nato pa spet na skuter in domov v Faliraki.
Epta Piges in Atavyros
Zasledila sva, da vsi turistični delavci na otokih propagirajo izlet v Epta Piges – 7- izvirov. Če je to tako popularno, sva si te izvire šla ogledat še midva. Že pot do tega kraja je bila obdana z dišečimi borovci in kot sva kasneje spoznala, je notranjost otoka bogata z gozdom. Območje 7 izvirov leži med krajema Kolymbia in Archipoli. Senčno in hladno območje, obkroženo z gozdom, se lahko pohvali s sedmimi brbotajočimi se izviri, ki so označeni s številkami in ki se ne posušijo niti poleti. Zanimiv je tudi eden izmed tunelov, skozi katerega se sprehodiš po tekoči vodi in po dobrih 5 minutah hoje po čisti temi prideš do jezerca. Vseskozi te na tem območju spremljajo pavi.
Želela sem si osvojiti najvišji vrh otoka, 1215 m visok Atavyros. Pot naju je vodila na zahodno stran otoka, skozi tipične grške vasice Archipoli, Eleousa, Platania, Apollona, Emponas in Atavyros. Par kilometrov od tam sva našla odsek, ki je vodil do vrha. A sprva lepa asfaltna cesta je postala makadamska in sprana, tako da sva obupala, se malce sprehodila in zaradi neprimerne pohodniške opreme opustila svoj cilj. Za svoj prihodnji obisk sva si tako ogledala teren. Od tod naju je pot še nekaj kilometrov vodila na jug skozi vasi Siano, Monolithos, Apolakka, nato pa proti vzhodni strani otoka skozi kraja Vati in Gennadi. Ko sva prišla spet na vzhodno stran otoka, sva se pogovarjala, da bi šla plavat na katero izmed številnih obal, a sva kasneje pristala na najini plaži v Stegni.
Rodos te očara in začara. Se veselim vrnitve tja nekega dne.
Avtorica članka: Jasmina Peklar
