Šmarna gora je ena izmed najbolj priljubljenih pohodniških destinacij v okolici Ljubljane. Ljubitelji narave in gibanja lahko izbirajo med več kot 50 potmi, ki vodijo na njen vrh. A ta priljubljena izletniška točka skriva tudi številne zanimivosti iz preteklosti, ki pričajo o njenem pomenu skozi stoletja. V nadaljevanju si preberite nekaj najzanimivejših dejstev o Šmarni gori.
Romarska pot
Romarska cerkev na Šmarni gori je bila prvič omenjena v zgodovinskih virih že leta 1314. Po ljudskem izročilu naj bi na tem mestu v srednjem veku stala utrdba, še pred letom 1216 pa tudi kapela, posvečena Mariji. Zaradi možnosti, da si verniki v cerkvi izprosijo odpustke, je postala priljubljena romarska točka. Prvotna kapela je hitro postala premajhna za vse obiskovalce, zato je bila leta 1432 postavljena nova cerkev v gotskem slogu, o kateri piše tudi znani zgodovinar Janez Vajkard Valvasor. Zanimivo je, da je gradnjo cerkve v 15. stoletju povzel tudi France Prešeren v svoji pesmi Od zidanja cerkve na Šmarni gori, objavljeni leta 1866.
Sčasoma se je pojavila potreba po novi cerkvi. V začetku 18. stoletja je sedanjo cerkev, ki izstopa zaradi velikih baročnih kupol, postavil takrat najbolj cenjeni slovenski stavbenik Gregor Maček, posvečena pa je bila leta 1729.
Ste vedeli, da je na Šmarno goro rad zahajal celo Prešeren?
France Prešeren je imel poseben odnos do Šmarne gore. Večkrat je obiskal svojega strica Jakoba, ki je bil med letoma 1830 in 1837 župnik na gori in je pokopan ob kapelici Žalostne Matere Božje. Pesnik je celo napisal pesnitev z naslovom Šmarna gora, v kateri zapiše: “Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam!”
Posebna pozornost velja tudi umetniški podobi notranjosti cerkve, predvsem freskam Matevža Langusa. Leta 1842 je poslikal obok nad prezbiterijem z motivi iz Marijinega življenja. Eden od zanimivih detajlov se skriva desno od orgelske omare, kjer je upodobljena družina Aljaževih iz Zavrha. Skrajno desno pa sta dva gosposko oblečena romarja, ki naj bi po ustnem izročilu bila France Prešeren in Primičeva Julija.
Zvonček želja
Nekaj metrov pod vrhom Šmarne gore stoji Zvonček sv. Antona, ki se v virih omenja že leta 1846. V naravni votlini je bila nekoč naslikana podoba svetnika, poleg pa postavljen zvonček. Kip sv. Antona iz peščenjaka, ki ga danes občudujemo, je bil postavljen leta 1890, delo pa je opravil kipar Josip Grošelj. Zaradi dotrajanosti so zvon zamenjali leta 1924, kasneje še enkrat, leta 1990. Prvotno so pri sv. Antonu zvonili za zdravje prašičev in živine, pomagal naj bi tudi pri človeških boleznih, nekateri so zvonili celo z zobmi, kar naj bi odpravljajo zobobol, dekletom naj bi pomagal celo do ženina.
V samem zvoniku, ki je v resnici preurejen obrambni stolp, so nekoč viseli štirje zvonovi, vendar so jih med vojno odpeljali in pretopili. Od četverice zvonov sta ostala tako le še dva – eden se imenuje Marijin, drugi (manjši) pa Mihaelov zvon. Zvon iz leta 1874 je bil z 2940 kilogrami takrat najtežji na Kranjskem. Ton A mu je določil ˝triglavski župnik˝ Jakob Aljaž. Zvon je na goro vleklo enajst parov volov in pomagalo 200 ljudi z vrvmi in rokami. V dveh urah so ga pripeljali iz Zavrha do zvonika na Šmarni gori. Vse te napore ljudi je izničila svetovna vojna. Obnova je trajala do leta 1928, ko so zadoneli novi.
Zakaj na Šmarni gori zvoni ob pol dvanajstih?
Okoli cerkve je bilo v 15. stoletju zgrajeno tudi obzidje. Za debele zidove šmarnogorskega tabora so se okoliški prebivalci zatekali v času preteče turške nevarnosti, vendar pa tabor ni bil nikoli zavzet. V spomin na čudežno rešitev se na Gori poldne še danes zvoni ob pol dvanajstih. Po pripovedovanju naj bi Turki načrtovali napad in se dogovorili, da bodo z zvonjenjem sporočili, kdaj bi osvojili vrh. Če do poldneva ne bi uspeli, naj bi priskočile na pomoč dodatne enote. Domačini so izvedeli za načrt in zvonili že ob 11.30, kar je Turke zavedlo – menili so, da je vrh že osvojen, in se umaknili. V spomin na ta dogodek še danes vsak dan ob pol dvanajstih zadoni opoldansko zvonjenje.
Avtorica slik: Maja Jerman
