Marin Medak, slovenski pomorski kajakaš, je rojen leta 1987. Je najmlajši kapitan veslaške posadke, ki je prečkala Atlantik, in edini Slovenec, ki je opravil to pot. Študij je končal na Fakulteti za elektrotehniko Ljubljana, smer kibernetika v medicini.
Občutek minljivosti mu je spremenil življenje
Marin Medak nam v nastopu pove, da je vsega lepega enkrat konec. Občutek minljivosti, da nima na voljo neskončno časa, ga je tako zaznamoval, da mu je spremenil življenje. Nato razkrije, da ni bil vedno takšen in do dvajsetega leta je bil čisto običajen, dokler nekega dne ni spoznal Arna Hodaliča. Preko njega se je zavedel, koliko je še na svetu lepega in neodkritega. Vzporedno je začel tudi brati knjige o vesolju in izvedel, da bo človeštvo izumrlo čez pet milijard let, ko bo sonce začelo ugašati. Zaradi teh stvari se je odločil, da bo v življenju čim več doživel in bil srečen.
Povod za idejo o veslanju
Povod je dobil, ko je odšel na potovanje v Mongolijo, kjer je s transsibirsko železnico potoval iz Rusije v Ulan Bator in nato še en mesec popotoval po Mongoliji. Med drugim je na tem potovanju obiskal gorovje Altaj. Tja so vsi turisti odšli na petdnevni treking in so z vso opremo v nahrbtniku raziskovali ledenike in planine. Takrat je tudi ugotovil, da mu tudi najbolj ustreza, ko ima na poti vse stvari s seboj. Kasneje se je najprej želel odločiti, kaj bi sploh počel. Brskal je po internetu in naletel na ljudi, ki veslajo po oceanih. Ta ideja ga je takoj fascinirala, saj bi si res vsak moral želeti, da bi preveslal oceane.
Štirje fantje preveslali Atlantik
Marin Medak trdi, da ni omejitev nebo, vse se da, če res temu posvetimo svoj čas in svoje znanje. Medtem ko je bil 2000 km stran od kopnega, je doživljal tisto, o čemer je sanjal tri leta. Sicer ni bilo vedno idilično, predvsem prve tri dni, ko so vsi štirje bruhali zaradi morske bolezni. V 45 dneh so prepluli od Kanarskih otokov do Barbadosa in mu niti enkrat ni bilo dolgčas, kljub temu da je bil obdan z morjem. Ribe so si nalovili sami in jih polovico pojedli surovih in polovico so jih skuhali.
S seboj so imeli hrane za 52 dni, na start so pripeljali zaloge za dva meseca. Nato pa so izvedeli, da so 4 punce samo dve leti pred njimi preveslale isto razdaljo v 53 dneh in so zaradi svojega ega na krov vzeli hrane samo za 52 dni. Kljub temu da so vse te dni bili drug od drugega oddaljeni le en meter, se niso nikoli sprli. Ogromno so se tudi nasmejali na račun halucinacij. Halucinacije pa so se začele zaradi njihovega urnika, ki je bil dve uri veslanja, dve uri počivanja, dve uri veslanja itd. Ker se jim je utrujenost zaradi takšnega tempa začela nabirati, so po desetih dneh začeli halucinirati vsi.
Ljudje smo sebična bitja
Kljub temu da so bili dobra ekipa, se podpirali in si zaupali svoja življenja, pa govorec kljub temu pravi, da ga še nihče ni prepričal, da ljudje nismo sebična bitja. To ne pomeni, da greš preko trupel, ampak da delaš tisto, kar se tebi zdi prav in da se počutiš dobro ob tem. Tudi ne pomaga osebam zato, ker je altruist, ampak zato, ker čuti, da je to njegova moralna dolžnost. Z veslanjem so podprli tri humanitarne organizacije in zbrali 15 tisoč evrov, vendar ne zato, da bi s tem dali smisel svojemu početju, ampak zato, ker so to lahko storili. Govorec pravi, da je slab človek tisti, ki dela slabo in tudi tisti, ki lahko pomaga, vendar ne naredi nič.
Stvari, ki jih počne, jih zaradi sebe in ne zaradi višjih ciljev ali ker se rad gleda v časopisu, to počne zaradi užitka. Na internetu je tako tudi odkril hydrospeed, ni vedel, kaj je to, zato se je odločil, da ga bo poizkusil. Tako se je s hydrospeedom spustil po Soči od Velikih korit do izliva, ta pot je trajala 48 ur brez spanja. Ravno zaradi napake na opremi je njegova pot trajala samo 16 ur, in kljub temu da se ni izšlo, je bila to lepa preizkušnja za govorca, saj je šel izven svoje cone udobja. Vsi ti občutki mu pa vseeno veliko pomenijo, saj on z njimi raste, kar je pa bistvo našega življenja nasploh.
Avtor članka: Adrijana Kolar
