Gambija – dežela nasmejanih ljudi

Po dveh mesecih v Tanzaniji, kjer sem opravljala različne prostovljne aktivnosti za osirotele otroke v sirotišnici v Arushi, se soočila z njihovimi življenjskimi razmerami, spoznala kruto realnost uličnih otrok in se seznanila s projektom za živali, sem se vrnila v Slovenijo polna načrtov za prihodnost in upanja, da bomo z različnimi aktivnostmi za pomoč otrokom v Tanzaniji nadaljevali. Ena od rešitev je izgradnja sirotišnice in izobraževalnega centra za otroke brez staršev. No, pa kdaj drugič več o mojih dogodivščinah v Tanzaniji, ki je, poleg zgoraj opisanega, tudi ena od najlepših svetovnih turističnih destinacij s svojo naravo in živalskimi vrstami: najlepši safariji na svetu, vzpon na znamenito streho Afrike – Kilimanjaro, počitnice na Zanzibarju, obisk plemen Masajev, vse to so le delčki tega, kar lahko vidite in doživite v tej prečudoviti deželi. Kmalu po moji vrnitvi v Slovenijo sem s predsednico Društva za otroke sveta, Etko Čalasan Žerdoner in prostovoljko Valerijo, ki je poleg tega tudi botra deklici v Gambiji, načrtovala pot v Gambijo.

“Potuj kot prostovoljec” – potuj in pomagaj!

Naše potovanje ni bilo namenjeno turističnim ogledom, zato v potopisu ne boste našli opisa znanega turističnega kraja, zgodovinskega spomenika ali nacionalnega parka, ker smo Gambijo obiskale kot prostovoljke in svoj čas namenile prostovoljnemu delu, razdeljevanju riža, obisku revnih lokalnih družin in otrok, majhnih vasi, lokalnih šol ter druženju s prebivalci te dežele nasmejanih ljudi, kot ji tudi drugače pravijo. Ideja programa »Potuj kot prostovoljec« je nastala v okviru našega predhodnega prostovoljnega dela pri Društvu za otroke sveta. Društvo je nevladna, prostovoljna, neprofitna in humanitarno usmerjena organizacija za pomoč revnim družinam in otrokom, katere temeljni cilj je dvig kakovosti življenja otrok, mladostnikov in družin ter promocija in vključevanje otrok v izobraževanje, od predšolskega do mladostniškega obdobja v Gambiji in Tanzaniji.

“Potuj in pomagaj” ne predstavlja novega trenda v industriji turizma, ampak gre zgolj za drugačen način kombinacije potovanja in prostovoljnega dela ter posledično združuje prijetno s koristnim. Pri tovrstnem potovanju prostovoljci sodelujejo v lokalnih projektih (sirotišnica, lokalna šola, itd), obiščejo državo, spoznajo ljudi, njihovo kulturo in običaje ter doživijo državo takšno, kot v resnici je, in ne takšne, kot jo želijo nekateri predstaviti turistom. Popotniki čas, namenjen prostovoljnemu delu, prilagodijo svojim željam in ga določijo sami glede na namen njihovega potovanja v določeno državo. Zaradi situacije v svetu je ta način vedno bolj priljubljen prav zaradi občutka, da za nekoga naredite nekaj dobrega. Tovrstno potovanje človeka prebudi in pripelje do spoznanja, da je na svetu še veliko ljudi, ki živijo zelo skromno in jim lahko z lepo besedo ali dobrim dejanjem popolnoma spremenite življenje.

PicturePrihod v Banjul – pri izhodu z letališča glavnega mesta Gambije (Banjula), nas je pričakal Musa Faal, naš sodelavec. Na sliki še so-ustanoviteljici Društva za otroke sveta, Urša Rojnik in Etka Čalasan Žerdoner.

Picture
Za otroke sveta – “Potuj kot prostovoljec” oziroma potuj in pomagaj! Napis smo sestavile z otroki iz vasi Barra.

Prihod – zapleti na letališču

V sredo, 5.junija, smo zvečer srečno prispele v Gambijo! Smeh in pričakovanja so nam napolnila žile z adrenalinom, zato je dolga pot minila presenetljivo hitro. Na gambijskem letališču so nas lepo sprejeli, policisti so bili zelo prijazni. Vročina nam je že na letališču popestrila prve trenutke v Afriki. Obisk toalete pa nas je zbudil iz sanj in nas soočil z realnostjo. To je Afrika. Na tekočem traku smo zagledale naše kovčke, na katerih je bila oznaka X. Približal se nam je moški in nam povedal, da moramo stopiti v pisarno, kjer nam bodo odprli kovčke in nas pregledali. No, toliko o prijaznosti in srečnem pristanku! 🙂

Z Valerijo sva zmedeni stali v pisarni in čakali, da bi se naju kdo usmili in nama pomagal dvigniti težek kovček. Po 15 minutah sva končno spravili kovčke na mizo, jih odprli in prosili uslužbenca, da jih pregleda. Pri Valeriji ga je zmotil paket, za katerega sem mu razložila, da je darilo za revne otroke. Pri meni so ga zmotili stari telefoni, ki sem jih imela s seboj za družine v Gambiji. Vprašal me je, koliko imam telefonov, odgovorila sem mu, da štiri, morda pet. Moški se je nasmejal in rekel: “Devet, morda deset!” Še enkrat sem mu povedala, da jih nesem k družinam in da so stari. Sprejel je mojo razlago, zaprl kovček in rekel, da lahko odideva. Etka jo je dobro odnesla, v čakalnici je, obkrožena z Afričani, pazila na ostalo prtljago. Vse tri smo bile vesele, da so nam dovolili oditi brez dodatnih plačil in podkupnin.

Življenje brez elektrike

Ko smo opravile vse formalnosti in se pomikale proti izhodu, nas je tam že čakal vesel in nasmejan Musa Faal, naš sodelavec in prijatelj v Gambiji, s svojimi prijatelji. Fantje so nas z avtomobili odpeljali v najeto stanovanje. Afrika nam je takoj izrekla dobrodošlico in nas postavila na realna tla. Prvi večer smo preživele v temi, ker ni bilo elektrike. Tako je bilo skoraj vsak dan in vsak večer. Na dan smo dobili 2 uri elektrike zjutraj in 2 uri zvečer. Mreže na oknih so bile strgane, mreže za posteljo so bile pod posteljo. Le zakaj? Iz tuša je zjutraj in zvečer tekla mrzla voda, saj grelnika vode vendarle ni. Čez dan, ko so se vse vodne cevi segrele in bi človek zaradi hude vročine potreboval hladen tuš, pa je iz pipe tekla vroča voda. Narobe svet, bi se temu lahko tudi reklo. V kuhinji je bil hladilnik, v katerem je nemogoče hraniti sveže stvari, saj je večino časa izklopljen, ker elektrike tako ali tako ni. Kadar pa je, hladilnik porabi toliko elektrike, da se ga ne splača vključiti. V Gambiji se elektriko polni tako kot pri nas “mobi” kartice. V vsakem primeru je malo možnosti, da večerje ne ješ ob svečah. Zato obstajata dva razloga, ali ni elektrike ali pa so pozabili napolniti račun.

Ko sem se vrnila iz Gambije, sem naslednji dan proti večeru nekaj iskala po stanovanju in čez 10 minut ugotovila, da si lahko prižgem luč! Neprecenljivo!   Kakorkoli, življenja brez elektrike sem se hitro navadila. Tudi raznih trikov glede sveč in njihovega počasnejšega izgorevanja sem se hitro naučila. Priznam, da do takrat še nikoli v življenju nisem pomislila, kako bi potrebovala daljše izgorevanje sveče in čemu. Pranje perila na roke, večeri brez televizije, hladilnik brez svežega mleka in jajc, omejen čas za delo na računalniku, prazna baterija telefona, itd. To postane vsakdanje in zame, ki sem odraščala v mestu in sem še vedno dokaj mlada, so bile to zares prve take izkušnje! Kljub dejstvu, da sem skoraj 5 let živela v Egiptu, se stvari ne morejo primerjati s črno lokalno Afriko!

Picture
Otroci iz revnih družin, s katerimi smo preživeli veliko časa, so ves čas nasmejani in razigrani ter ti tako polepšajo dan.
Picture
Musa Faal, naš sodelavec (in soustanovitelj naše organizacije v Gambiji) in Jerreh Senghore, eden izmed otrok, ki ima botro v Sloveniji.

Prostovoljno delo – otroci radi hodijo v šolo, nekateri ostanejo pred njo …

Naše delo se je začelo naslednji dan po prihodu zgodaj zjutraj. Pričeli smo z obiski lokalnih šol. Vse tri smo bile šokirane nad opremo in situacijo v osnovnih šolah. Otroci se učijo v zelo skromnih in težkih razmerah. Imajo polomljene stole, majhne prostore z velikim številom otrok v učilnicah, neurejena, majhna igrišča, itd. Kljub temu so otroci zelo ubogljivi in zelo radi hodijo v šolo. Za dobrodošlico so nam zapeli pesmico in nas zelo prijazno sprejeli. V Mobeta Nursery šoli so nas presenetili s tradicionalnim plesom in petjem. Najbolj neverjetno je to, da se na naš obisk niso pripravili, pa vendar so plesali in peli vsi! Učitelji, otroci in ravnateljica! Eden od učiteljev je vzel v roke boben in predstava se je začela! Nepopisno doživetje! Ob prvi pesmi v majhni lokalni šoli, ki so jo za nas zapeli zelo majhni otroci, so nas spravili v jok! Njihova prva pesem ob našem obisku je bila I HAVE A DREAM! Ob pogledu na razmere v razredu, otroke brez možnosti, ob taki pesmi človek ne more ostati trdosrčen! Solze so tekle same od sebe.Verjamem, da bi se ob takem doživetju raznežil vsak, še tako trden človek! Prav tako nas je pretresel pogled na otroke, ki so stali pred šolo. Ravnateljica nam je razložila, da starši ne morejo plačati šolnine, zato otroci ne morejo obiskovati pouka. Kako žalostno je to, da nimajo nobenih možnosti in da vsem ne moremo pomagati!

Šole potrebujejo prostovoljce za delo z otroki

Z osebjem lokalnih šol smo se pogovorili o tem, kako jim bomo priskočili na pomoč, saj smo Gambijo obiskale tudi zato, da poiščemo nove rešitve za prihajajoče projekte, osnovane za področje izobrazbe otrok, ki jim te možnosti niso bile dane zaradi različnih vzrokov. Izobrazba je ključ do razvoja in glavno orodje za spreminjanje trenutne situacije mnogih revnih Gambijcev. Želimo si, da bi otroci, ko odrastejo, razmišljali drugače kot njihovi starši, da bi imeli svoje otroke v zrelejših letih, da bi vsem svojim otrokom lahko zagotovili zdravstveno oskrbo, brezskrbno otroštvo, možnost izobraževanja in polne želodčke. Ugotovili smo, da lokalne šole poleg donacij nujno potrebujejo tudi prostovoljce za delo v šoli. Gre za otroke v starosti od 3. do 6. leta, ki prihajajo iz revnih družin. Zaradi narave dela in aktivnosti bi želeli še posebej povabiti posameznike, ki imajo izkušnje z delom s šolskimi otroki ali predšolskimi otroki, otroki s posebnimi potrebami, so učitelji ali pa se izobražujejo, da bodo to postali (so psihologi, pedagogi, defektologi ali študentje navedenih in sorodnih smeri), upokojeni profesorji, vendar to ni pogoj!

Gre za delo med tednom v dopoldanskem času: za učenje angleščine, matematike, umetnosti, športa in osebne higiene, sodelovanje pri izobraževalnih igrah, petju, plesu in risanju. Dodatno lahko prostovoljci pomagajo pri nadzoru na šolskem igrišču, hranjenju otrok med kosilom, asistiranju pri administrativnih zadevah in opravljanju drugih del skupaj z učitelji. Občasno potrebujejo tudi pomoč pri gradnji in popravilih. Lokalne šole se soočajo s problemi, kot so: primanjkovanje učiteljev in učnih prostorov, neplačevanje šolskih obveznosti staršev, dostop do tekoče vode, električna napeljava, pomanjkanje igral in šolske opreme.

Picture
Skupinska slika z učitelji in ravnateljico (prva na levi) v lokalni šoli, kjer bomo septembra opravljale prostovoljno delo.
Picture
Etka na obisku v lokalnii šoli, kjer nujno potrebujemo pomoč prostovoljcev za delo z otroki.

Botrstvo družinam, ki živijo v malih hiškah, brez elektrike in vode

S pomočjo prostovoljcev lahko pomagamo izboljšati razmere v lokalni šoli na področju izobraževanja. Cilj je otroke izobraziti in jim s tem povečati možnosti za zaposlitev, jih naučiti, da je življenje otrok odvisno predvsem od staršev in jih naučiti, naj se odločijo za starševstvo v zrelejših letih. Hkrati pa jim z našo prisotnostjo pokažemo, da so na svetu ljudje, ki jim je mar. Obiskale smo tudi družine, katerim preko botrstva pomagamo z mesečnimi prispevki in plačilom letnih šolnin. Z družinami smo preživele cele dneve. Situacijo je nemogoče opisati z besedami. Veliko slabša je, kot si to lahko predstavljate. Ljudje živijo v zelo težkih razmerah, vendar se ne pritožujejo, kot bi morda pričakovali. Večina družin živi v malih hiškah, brez elektrike in tekoče vode. Po vodo morajo hoditi daleč stran. Spijo na tleh, ker nimajo postelj. Nihče od otrok nima svoje sobe. V eni sobi spi tudi 5 ljudi. Kuhajo zunaj na oglju. Kopalnice so pri večini kar zunaj na prostem ali pa imajo postavljen zid, da ima človek lahko vsaj malo zasebnosti. Umivajo se tako, da se polivajo z vodo, ker tušev seveda nimajo. WC školjk nimajo. Še vedno je prisoten starodavni način – luknja v zemljo.

Lakota – pest riža kot dnevni obrok, v šolah brez malice, ena skleda za vse …

Če bi vam rekli, da otroci v Gambiji na ulicah umirajo zaradi lakote, bi se vam zlagali. Če pa bi vam rekli, da je pest riža edini dnevni obrok najbolj revnih ljudi v Gambiji, bi vas soočili z dejstvom! V Gambiji si ljudje VEDNO delijo hrano, ki jo imajo. Če ne bi imeli takih kulturnih običajev, potem bi vam iz Gambije postregli s slikami, ki ste jih morda vajeni iz različnih medijskih virov. Dejstvo je, da v Gambiji ni tako, vendar to ne pomeni, da ni lakote in podhranjenosti. Otroci iz najbolj revnih družin hodijo v šolo brez malice, kar pomeni, da ta otrok ni imel zajtrka, malice in niti ne kosila. Njegov edini obrok je pozno kosilo, ko si celotna družina deli le skledo riža. Le kako se lahko lačen otrok uči in kako lahko tega otroka prepričamo, da naj hodi čim dlje v šolo, da bo prišel do poklica in imel možnost dobiti zaposlitev, če pa lačen otrok razmišlja samo o tem, kako priti do denarja za hrano? S tem je povezano tudi delo otrok, ki ga “izkoriščajo” straši, da jim otroci pomagajo nahraniti celotno družino.

Nihče ne dobi svojega krožnika! Ko je obrok pripravljen, postavijo skledo na dvorišče in vsi, ki so navzoči, so deležni tega obroka. Ker živijo v velikih skupnostih in so med seboj zelo povezani, je število “jedcev” vedno veliko: ženske, moški, otroci, sorodniki, sosedje,… Skoraj nemogoče je videti jesti iz sklede samo enega človeka ali drugače, videti človeka s svojim krožnikom riža. Torej, umrljivosti zaradi lakote v Gambiji skoraj ni, le redki so taki primeri na podeželju in v vaseh, ki so precej oddaljene od civilizacije.

S 35€ (vreča riža) nahranite celo družino za skoraj cel mesec

Morda to dejstvo lahko zavaja tiste, ki želijo pomagati šele, ko vidijo grozljive prizore iz Afrike. Lakota in podhranjenost je vsakdanji problem revnih v Gambiji. Vreča riža, ki nahrani družino za skoraj en mesec, stane 35€. Podhranjenost vpliva na fizični in duševni razvoj otrok, in če ne bomo ukrepali, nam tudi vsa prizadevanja za izobraževanje ne bodo prinesla želenih rezultatov. Lakota ima lahko trajne posledice za otroke, rojene v državi, ki jim poleg vseh drugih ovir, s katerimi se soočajo, dodatno otežujejo preživljanje njihove klimatske razmere (za pridelovanje hrane).

Pri vsaki družini smo dobile kosilo, saj tako ljudje izkazujejo spoštovanje. Posoda, ki jo prinesejo za kosilo, je vedno polna riža z zelo pekočo zelenjavno omako. Včasih dodajo ribjo omako, saj je Gambija znana po ribolovu in so lokalne ribe zelo poceni ter dosegljive za nekatere revne prebivalce. Domačini riž jedo z rokami, nam so ga postregli z žlicami. Vsi smo jedli iz ene sklede. Največkrat smo si upale vzeti le žlico ali dve, saj smo se zavedale, da so nam postregli kljub temu, da morda tisti dan nekdo zaradi tega ne bo jedel, ker bo zmanjkalo. Nevljudno pa je zavrniti ponujeno hrano, kaj šele se pritoževati nad tisoči muh okrog sklede in nad na pol pomito skledo, iz katere smo jedli. Popolnoma razumljivo je, da se čistoča ne more primerjati s tem, kar imamo doma. Tudi pogoji za pomivanje posode so neprimerljivi z našimi.

Dejstvo je, da revni prebivalci vsak dan jedo riž z različno omako. Riž je osnovno in najpomembnejše živilo Gambijcev. Nekatere od drugih priljubljenih gambijskih jedi, ki jih dobite na vsakem koraku in jih je potrebno preizkusiti, so: benechin, domoda, super-kanja, mbahal, piščanec yassa in še veliko več. Domačina prosite, da vam pomaga pri izbiri, in tako boste lahko okusili lokalne dobrote. Ne pozabite na to, da je hrana zelo pekoča! Kljub temu, da prosite za manj pekočo ali nepekočo hrano, jo boste težko dobili, saj jedo tako hrano od malih nog in drugače sploh ne znajo pripraviti hrane. Gambija je sicer v zadnjih letih razširila svojo ponudbo v restavracijah, kjer ponujajo kakovostne jedi po ugodnih cenah in vedno bolj pridobivajo na mednarodnem ugledu s kuharji iz vsega sveta, ki sedaj živijo in delajo v Gambiji, vendar cilj našega potovanja ni bil preizkušanje hrane v mednarodnih restavracijah, temveč preizkušanje hrane pri domačinih in v lokalnih restavracijah. Torej riž in omaka!

Picture
Otroci (na sliki Banna) v Gambiji se vedno smejijo in zelo prijetno je igranje z njimi.
Picture
Dvojčka (Awa in Ousainou), ki sta nujno potrebovala pomoč. Starša sta ločena. Sedaj za njiju skrbita dve gospe iz Slovenije.

Ženske in otroci jedo skupaj, moški posebej

Med domačini ženske in otroci jedo posebej in moški posebej. Me smo vedno dobile kosilo prve. Ko smo se »najedle«, so za nami jedli še vsi ostali moški, včasih so se jim pridružili še otroci. To je sicer le redko, vendar so v naši prisotnosti naredili izjemo. Med jedjo je okoli sklede vse polno smeti in riža. Tudi ženske sem videla metati na tla neke vejice iz omake, včasih je kakšna tudi pljunila. To je bilo zame nenavadno. Po jedi so tla pometle s »home made« metlo, ki jo naredijo iz tankih palminih vejic.

Tistim družinam, za katere smo dobili donacije, smo predale riž. Ostali so nas le žalostno gledali in odšli praznih rok. Naš obisk je bil zanje velik dogodek, zato so se ga vsi veselili in prav vsi so nas prišli pozdravit. Ko so videli, da kupujemo riž, si je vsak želel biti del tega, vendar na žalost riža nismo mogli dati vsem. Kako težko je biti v taki situaciji! Za otroke smo kupile lizike, želele smo jim polepšati in posladkati nekaj trenutkov z nami. Kakšno veselje je bilo to zanje in seveda tudi za nas! Od vseh strani so začeli prihajati otroci. V le nekaj minutah nas je obkrožilo ogromno število nasmejanih otrok. Cela vas otrok se je veselila lizik. Kričali so “toubab”, “toubab”, kar pomeni belec. Ta beseda ne vsebuje rasističnega pogleda, ampak pomeni veselje in spoštovanje! Etka in Valerija sta se po tednu dni vrnili v Slovenijo, jaz pa sem ostala še tri tedne in nadaljevala s prostovoljnim delom. Pred njunim odhodom smo šle še na obisk k našim “kolegicam” – opicam, v Monkey Park. To je bilo eno izmed najbolj zabavnih dopoldnevov, vse dokler nas niso “polulale” in nam dale občutek, da smo sestre, vsaj po vonju smo si bile enake!

Picture
Sestrica tega dojenčka ima botro v Sloveniji. Mama je prišla po vrečo riža od zelo daleč.
Picture
Obiskale smo tudi Monkey Park, kjer smo preživele zabavno in prijetno dopoldne z opicami.

I love Africa – na ramenih do čolna z “Rambom” za manj kot 0,25 €

V vas Barra smo se prvič odpravile s trajektom. Vožnja je trajala skoraj 3 ure v eno smer zaradi prenatovorjenosti in nizke vode. Na trajektu smo bile skupaj z veliko množico ljudi, avtomobilov, koz, motorjev … Ko sem vprašala, če obstaja kaka omejitev glede števila ljudi in teže tovora na trajektu, so mi rekli: “Seveda obstaja, samo se teh pravil nihče ne drži!” Super, sem si mislila. Kar bo, pa bo. Na vso srečo smo se srečno pripeljale do vasi in tudi nazaj. Pri naslednjem obisku vasi pa sem se podala na adrenalinsko vožnjo z lokalnim, nekoč ribiškim čolnom. Čolni imajo dolgo zgodovino in jih uporabljajo za prevoz ljudi, živali in tovora med glavnim mestom Gambije, Banjulom in vasjo Barra. Iz vasi Barra vodijo poti dalje do Senegala.  Zanimivo pri vsem tem je, da v “pristaniščih” nimajo pomolov in če želiš priti na čoln, te morajo fantje, ki tam na ta račun služijo denar, da lahko preživljajo svoje družine, na ramenih odnesti do čolna, kjer s pomočjo ostalih nekako prilezeš na čoln. Tudi to se zdi sprejemljivo, če seveda jaz ne bi imela več kot 100kg! Celo noč nisem spala, ker me je skrbelo, kako me bodo odnesli do čolna in kako me bodo spravili na čoln! Bogi moški, sem si mislila!
Picture
Tradicionalni lokalni čolni, ki jih sedaj uporabljajo za prevoz ljudi, živali in tovora med glavnim mestom Banjulom in vasjo Barra.
Picture
Na poti nazaj v Banjul s prenatovorjenim trajektom. Na trajektu je bilo ogromno ljudi, tovora, živali …

Drugi dan sem se soočila z dejstvom. Z Muso Faal sva se odpravila v pristanišče, kjer smo imeli pravi šov! Vsi so me hoteli nesti!! Pa vendar sem na koncu izbrala “Ramba”, to je njegovo drugo ime. Vprašala sem ga, kaj moram narediti. Odvrnil je: “Noge daj narazen in ostani stabilna.” “Haha… dobro, to pa znam,” sem rekla. Nalogo sem odlično opravila, z glavo je šel med moje noge, me dvignil in nesel do čolna. Tam me je čakal drugi “Rambo”, ki me je potegnil gor in v manj kot minuti sem bila na čolnu! Presenetljivo! Pohvalila sem jih, oni pa so me potolažili, da ne spadam med najbolj ogromne…, da so v Afriki še veliko močnejše ženske od mene in da sem v primerjavi z njim ravno pravšnje velikosti! “I love Africa,” sem rekla!

Vožnja je potekala mirno in hitro. V manj kot 20 minutah smo bili v vasi. V primerjavi s trajektom je to neizmerno hitreje in udobneje. Čeprav so se me Gambijci celo pot od vseh strani dotikali, sedeli pred mano, za mano, ob meni, pod mano, nad mano… Osebnega prostora, posebno pri javnih prevozih v Afriki, skoraj da ni! Torej se je potrebno “zliti” z okolico in prilagoditi lokalnim navadam prebivalcev. Verjetno pa ni potrebno posebej poudariti, da sem bila edina belka na čolnu med 100 Afričani in 3 Afričankami. Kako priti s čolna, je še ena adrenalinska preizkušnja, ki je ne bom nikoli pozabila. Ko smo se pripeljali do pristanišča, so v vodo prihiteli domačini, ki nosijo ljudi s čolna do obale. Gre za le nekaj korakov. Za vsakega, ki ga nesejo, prejmejo 10 gambijskih dalasijev, manj kot 0,25€. Pred čolnom je gneča moških, ki se preriva in bori za vsakega, ki je na čolnu.
Musa določi “drugega ramba”, da pride po mene in me odnese. Jaz pa mu dam fotoaparat, da poslika ta zgodovinski dogodek. Usedem se na rob in čakam. Ko pride do mene, ga vprašam za navodila. Reče mi: “Noge daj narazen in se mi vrzi za vrat!” Glasno se mu zasmejim in ga vprašam, če misli resno?! “Seveda mislim resno! I am a strong man!” se pohvali. Bog mu pomagaj! Ubogam ga, mu “skočim” za vrat in odnese me do obale! Ko me odloži, mi reče: “Madam, I need massage!” V smehu mu obljubim masažo in se z dobro napitnino posloviva od njega. S svojo dobro voljo in humorjem si je definitivno zaslužil več kot 10 dalasijev. Zgodba se je ob povratku ponovila! Bilo je še več zabavnih trenutkov, saj se nama je pridružila Musina sestrična, ki tudi ni med najbolj vitkimi Afričankami, poleg tega pa ne zna plavati in se vode neizmerno boji! Pot je bila polna smeha in adrenalinskih trenutkov.

Ker nimajo pomolov in želiš priti na čoln, te morajo fantje (“Rambi”), ki tam na ta račun služijo denar, da lahko preživljajo svoje družine…
… na ramenih odnesti do čolna in zato prejmejo 10 gambijskih dalasijev, (manj kot 0,25€). Pred čolnom se gnetejo moški, ki se prerivajo in borijo za vsakega, ki je na čolnu.

Turizem in kulturna dediščina – privlačna in cenovno ugodna destinacija

Gambija ima lastnosti, s katerimi se razlikuje od mnogih drugih destinacij. Od glavnih evropskih destinacij je oddaljena le 6 ur in je zato zelo priljubljena ter cenovno zelo privlačna. Privablja vedno več popotnikov, ki iščejo sonce, pesek in kulturne izkušnje, ki jih ta država nudi na vsakem koraku. S kvalitetno turistično ponudbo, ki spodbuja odgovorna in pomembna partnerstva v turizmu, nudijo turistom enkratno izkušnjo in spodbujajo socialno – ekonomsko korist za prebivalce Gambije. Turizem je zelo pomembna dejavnost v Gambiji, saj ima vodilno funkcijo pri izmenjavi tuje valute in vpliva na menjalni tečaj, ki je eden od stebrov za izkoreninjenje revščine. Vladna politika spodbuja turizem in njegov prispevek h gospodarski rasti. Cilj je povečati vlogo turizma v gospodarstvu in dvigniti življenjski standard za prebivalce v Gambiji.Dejstvo je, da so turistični produkt celotna država in njeni ljudje. Glavna atrakcija je reka Gambia, poleg tradicionalnega sonca, peska in morja. Reka je plovna in varna. Opazovanje ptic, delfinov, športni ribolov in raziskovanje tropskih rastlin so glavni izleti, ki se jih turisti udeležijo. Ljubitelji narave lahko z rečnim križarjenjem po reki Gambia obiščejo vasi, mesta in ljudi. Z vidika kulturne dediščine ima Gambija visoko stopnjo etnične raznolikosti in ponuja široko paleto izkušenj za obiskovalce. Atrakcije vključujejo tudi predstave in umetnost – ples in glasba sta zelo razvita in izrednega pomena. Bogata je tudi kulinarična izkušnja, saj je gambijska ponudba hrane zelo raznolika in zanimiva. Nenazadnje je v Gambiji vrsta zgodovinskih stavb, spomenikov in arheoloških območij, ki so sedaj že uvrščeni na seznam mest svetovne dediščine.
Picture
V vasi Barra z Muso in njegovo mamo. Družina nas je zelo lepo sprejela!
Picture
Musova sestrična Mamfatou in jaz.

Dežela nasmejanih ljudi

Potovanje v deželo nasmejanih ljudi nas je napolnilo z neizmernim veseljem in ljubeznijo otrok ter toplih in prijaznih ljudi in nas hkrati postavilo v kruto realnost življenja revnih ljudi v Gambiji. Na eni strani dragi hoteli, na drugi strani pa mamica z otrokom v naročju prosi za ostanke hrane, da otroku lahko ponudi vsaj en obrok na dan. Na eni strani dragi avtomobili, na drugi strani invalid na vozičku, ki v temi bogatašem čisti avtomobile, da zasluži za pest riža.

Neizmerno smo vesele, da smo doživele pravo lokalno črno Afriko! O našem delu in dogodivščinah bi lahko napisale še veliko več. Spoznale smo mnogo ljudi, družin in otrok, ki jim pomagamo, njihov način življenja, boj za preživetje… Zaradi težke situacije mater samohranilk si želimo poiskati rešitve, ki bi njim in njihovim otrokom dvignile življenjsko raven. Skupaj z ženskami smo začrtale nove cilje in projekte za direktno pomoč njim in njihovim družinam. Mnoge raziskave so pokazale, da ženske, ki zaslužijo kakršenkoli denar, le tega vedno investirajo v svojo družino in otroke, moški pa ga porabijo drugače. Želimo poiskati možnosti za zaposlitev žensk, da bi za svoje delo prejemale dostojno plačilo.

Med našim obiskom smo opravile tudi različne intervjuje za lokalne časopise, ki podpirajo naše delo in se veselijo naših novih projektov. Prvi članki o našem delu so bili že v času našega obiska v Gambiji izdani v treh lokalnih časopisih. Veseli nas, da lahko pomagamo in upamo, da se nam bodo pridružili še mnogi in nam pomagali spremeniti življenje nasmejanih otrok v Gambiji. Začne se pri meni, začne se pri tebi.

Picture
Prvi članek, ki so ga objavili v gambijskem časopisu. Gambijci nas podpirajo in spodbujajo.

Pridružite se nam ali nam pomagajte!

Kones septembra se ponovno odpravljamo na prostovljno delo. V oktobru je še nekaj prostih mest za vse tiste, ki bi se nam radi pridružili!

Otroci v Gambiji vam bodo hvaležni in bodo veseli vaše pomoči! Kontaktirajte nas in z veseljem vam bomo povedale več.

Urša Rojnik in ekipa Društva za otroke sveta

ursa@zaotrokesveta.com

+386 31 797 869Več info na:

Piše: Urša Rojnik

Komentirajte

Ali ste tudi vi že kdaj obiskali Gambijo? Kako ste jo vi doživeli? Vas mika prostovoljno delo? Ste ga opravljali že kje drugje po svetu?