Nekam odpotuješ zaradi znamenitosti. Drugam zato, ker si želiš za nekaj dni pozabiti, kako je videti tvoj vsakdan. Indonezija je bila zame predvsem to drugo.
Pred odhodom sem slišal skoraj vse: prevelika gneča, smeti na vsakem koraku, potresi, nevarne živali in še marsikaj. Pri tisoč in enem mnenju človek nikoli ne ve, koliko je v njih resnice in koliko samo nevoščljivosti.
Potem prideš tja in ugotoviš, da je resnica – kot običajno – nekje vmes.
Indonezija je lahko vroča, glasna, kaotična in naporna. Hkrati pa ponudi zelo prijazne ljudi, templje, vulkane, riževa polja in morje, ob katerem se človek vpraša, ali je nekdo na fotografiji nekoliko pretiraval z barvami.
Od Ljubljane do tropskega sveta
Pot nas je vodila s Turkish Airlines prek Carigrada (Istanbula) do Jakarte. Največje turško mesto je zame že skoraj domač teren – četrti obisk in, kot kaže, tudi ne zadnji. Nekatere kraje človek vzljubi, še preden si prizna, da se bo tja vračal.
Nato dolg, skoraj 12-urni let proti Jakarti. Prvi vtis? Letališče, kakršnega ne pričakuješ. Namesto betona nas pričakajo zelenje, rože in palme. Na ogromnih zaslonih se vrtijo posnetki živali. Precej nenavadno za letališče, a hkrati prijetna dobrodošlica.
Jakarta mi sicer ni imela časa prirasti k srcu. Večerni prevoz do hotela in jutranji povratek na letališče sta bila premalo za pravo raziskovanje mesta.
Dovolj pa, da sem opazil nekaj, kar se je nato ponavljalo skoraj ves čas potovanja: nasmehe, prijaznost in pripravljenost pomagati.
Hitrost je že druga zgodba. Za postrežbo ni nič nenavadnega polourno čakanje – ali še celo več.
Jakarta – mesto, ki mu z višine ne vidiš konca
Jakarta je skromno rečeno gromozanska. Ko jo opazuješ z letala, dobiš občutek, da se mesto nadaljuje vse do obzorja. Hiše, hiše in še enkrat hiše, med njimi pa tu in tam iz zemlje požene skupina stolpnic.
Nekaj kilometrom naprej pa se začne kazati drugačna pokrajina. Manjše vasice, širne ravnice in predvsem številni vulkani. Nekateri so videti prav mogočni in še vedno veljajo za aktivne. Po približno uri in pol letalo »pade« na obalo Balija. Letališče je tik ob morju in obeta pristanek na vodni gladini.
Ob izstopu iz letala nekaj takoj postane jasno: senca in klima bosta skoraj zagotovo med najbolj cenjenimi dobrinami.
Letališče na Baliju je sicer pravi gozd v malem, ki se znajde med terminali, ne da bi koga kaj dosti motil. Pred zgradbo se nahajajo pravi mini templji, skoraj samovšečno pa se dvigujejo barviti napisi: Welcome to Bali, the last paradise in the world.
Bali – otok, kjer se nikamor ne mudi
Bali si marsikdo predstavlja kot eno veliko razglednico. Palme, plaže, templji in sončni zahodi.
V resnici je precej več kot to. Je otok, kjer se tradicija in vsakdanje življenje prepletata na vsakem koraku. Kjer imajo hiše družinska svetišča, daritve bogovom pa so nekaj povsem običajnega.
Posebne pa je tudi moda. Na prvi pogled nekaj med ruto in precej domiselno oblikovanim kosom blaga, ovitim okoli glave. Na vrhu pa še majhen “repek”. Vodnik nam je razložil, da ovito blago predstavlja umirjanje misli, pokončni del na vrhu pa njihovo usmerjenost k bogu.
Kuta – organiziran kaos
Vožnja do Kute je bila pravo uvajanje v indonezijski promet.
Ceste so v večini primerov široke in presenetljivo dobro urejene, težava je predvsem količina vsega, kar se po njih premika. Avtomobili, skuterji, avtobusi in pešci se stiskajo drug ob drugega.
Hupanje tukaj pogosto ne pomeni jeze. Pomeni predvsem: “Hej, samo da veš, tukaj sem.”
Presenetljivo malo je obtolčenih vozil glede na količino prometa. Vse skupaj deluje kot dobro organiziran kaos, v katerem se nihče pretirano ne razburja.
Kuta pa ni kraj za tiste, ki si želijo popolnega miru.
“Sir, you need a ride?”
“Boss, would you like a ride?”
Takšna vprašanja te spremljajo skoraj na vsakem koraku. Kuta očitno ponuja vse – od prevoza in surfanja do (celo) ponudbe za dekle.
Na večernem sprehodu ob približno osmih kilometrih peščene plaže se pokaže pravi turistični utrip. Lokali, restavracije, glasba in vonj po mesu ter začimbah.
Če bi moral izbrati nekaj poceni za osvežitev, bi bil kokos ob templju precej bolj smiselna naložba kot marsikatera turistična ponudba. Že za kakšnih 20 centov lahko zadostiš dnevnim potrebam vnosa tekočine.
Uluwatu – tempelj nad oceanom in opica, ki se je pogajala za hrano
Tempelj Uluwatu stoji visoko nad Indijskim oceanom, na robu strmih pečin. Razgled je spektakularen, sploh v popoldanskem času.
Še bolj zanimive, mogoče kar glavna znamenitost, pa so opice.
Nekatere so očitno vajene turistov in fotoaparatov. Druge so bolj specializirane za kraje. Ena izmed njih je našemu vodiču v skoku snela očala z glave.
Pogajanja so se začela. Očala za hrano.
Pošten posel? Odvisno, na kateri strani stojiš.
Vstopnina za tempelj je bila 60.000 rupij (približno 3 €) na osebo. Za ogled, ki ponudi takšen razgled in precej neposreden stik z lokalno kulturo, se mi zdi cena povsem sprejemljiva.
Pri opicah pa velja preprost nasvet: telefon, očala in druge dragocenosti spravite čim bolj na varno.
Kecak – “čak, čak, čak” ob sončnem zahodu
Dan se je končal s tradicionalnim balijskim plesom Kecak.
Težko ga je primerjati s čim, kar sem videl prej. Vsekakor nenavaden ples, podobno kot tisti Dervišev v Kapadokiji. Približno petdeset moških sedi v krogu in brez glasbil ustvarja ritem z glasovi. Ponavljanje “čak-čak-čak”, “grrlja-grrlja” in “e-e-e” se stopnjuje, pridružijo se plesalci in nekateri drugi liki iz starodavnega epa Ramajana.
Kecak je bolj za občutiti kot razložiti.
Vstopnica je stala 150.000 rupij (približno 7,50 €). Za predstavo, ki se odvija na prostem in ob sončnem zahodu, se mi zdi to eden tistih zanimivosti, ki jih na potovanju ne obžaluješ.
Najbolj zabaven del je prišel na koncu. Lik, ki je bil nekaj minut prej eden glavnih zlobnežev večera, je po predstavi postal največji magnet za selfije.
Tanah Lot – turistična razglednica
Tanah Lot stoji na skali tik ob morju in je videti skoraj tako, kot si človek predstavlja Bali pred prvim obiskom.
Vstopnina je bila 75.000 rupij (približno 3,75 €).
Na eni izmed številnih stojnic so prava paša za oči rumeni in oranžni kuščarji.
Zgodba Tanah Lot pa se sicer vrti okoli kač, ki po legendi varujejo izvir svete vode v templju.
Mene je tisti trenutek bolj zanimala osvežitev s kokosom. Konkretno me je odžejal za le nekaj centov.
Riževa polja – drugi obraz Balija
Šele ko zapustiš glavne turistične poti, začneš zares opažati drugi Bali.
Riževa polja se vzpenjajo po pobočjih, domačini delajo na zemlji, po blatnih poteh prenašajo travo in skrbijo za vsakdan, ki je precej drugačen od tistega v hotelih in luksuznih vilah.
Vstop na območje z riževimi polji je možen za okoli 50.000 rupij (2,50 €).
Eden od domačinov mi je med sprehodom v roke porinil tradicionalni bambusov pikul. Za nekaj trenutkov sem bil videti skoraj kot pravi balijski kmet.
Potem pa je prišlo hitro pojasnilo: “Give me some money, please.”
Bali – dežela bogov in družinskih svetišč
Če želiš razumeti Bali, moraš razumeti vsaj del njegove duhovnosti.
Na Baliju se hinduizem prepleta z lokalnimi verovanji in vsakdanjim življenjem. Lokalni vodnik Wajan nam je razložil, da je pomembno ravnovesje med dobrimi in slabimi silami.
Obisk tradicionalne balijske hiše je pokazal, da religija tukaj ni nekaj, kar bi bilo ločeno od vsakdana. Družinska posest ima svoje svetišče, vanj pa vsak dan polagajo majhne daritve.
Posebno zanimivo je bilo tudi razumevanje prostora. Posamezni člani družine imajo svoje bivalne prostore, vse skupaj pa ostaja znotraj istega družinskega kompleksa.
Tudi vrata lahko povedo nekaj o spoštovanju. Vhod v prostor starejših je nižji, zato se je treba pri vstopu skloniti. Na Baliju je to znak spoštovanja do starejših.
Ulun Danu, Gunung Kawi in Tirta Empul
Ob jezeru Bratan nas je pričakal tempelj Pura Ulun Danu Bratan. Notranjost svetišča je lepo urejena, med zelenjem stojijo številni kipi in skulpture, jezero pa daje celotnemu prizoru skoraj pravljičen videz. Poln je raznobarvnih rib, ki se gnetejo ob bregu. Tam, kjer hrane vedno na pretek. Obilno prenajedanje se jim tudi pozna.
Vstopnina je znašala približno 100.000 rupij (okoli 5 €).
Nato sta sledila Gunung Kawi in Tirta Empul. Za vsak ogled smo odšteli okoli 75.000 rupij, torej približno 3,75 €.
Tirta Empul je kraj vode in obredov. Videti je mogoče ljudi, ki v tradicionalnih opravah molijo in opravljajo obrede očiščenja s sveto vodo.
Tukaj hitro ugotoviš, da nisi prišel samo gledat znamenitosti.
Prišel si v prostor, ki je nekomu svet.
Gunung Kawi pa je bolj za ljubitelje zgodovine. T.i. Dolina balijskih kraljev je polna zgodovine, ne vtisne pa se v trajni spomin.
Nadaljevanje potovanja po Indoneziji sledi v drugem delu.
Avtor besedila in fotografij: Aleš Korošec
……………
O avtorju
Aleš Korošec je popotnik, avtor in bobnar, ki navdih za svoje zgodbe išče na poteh, med ljudmi in v doživetjih, ki ostanejo tudi po vrnitvi domov. Je tudi avtor knjige Camino za vedno ostane del tebe, v kateri Camino predstavlja skozi pokrajine, ljudi in trenutke “med koraki” – z osebnim pogledom, humorjem in samoironijo.
Več o Alešu Korošcu in njegovih poteh | Knjiga Camino za vedno ostane del tebe
