
Mošeja, medina, metin čaj, svež pomarančni sok, maroške palačinke, suho sadje, začimbe, olive, tajine, kuskus, mozaiki, poslikava s kano, botanični vrtovi, grand taksi, petit taksi, osli, kobre, opice, koze na drevesu, kamele, sipine, naliv v puščavi, preproge, modro mesto, rabutanje granatnih jabolk, atlantski ocean, tisoč in ena ladjica, ”friške” ribe, mivka, kamniti loki, fosili, barantanje, copatki, prelaz 2260m… vse to in še več – Maroko 2011.
Tako nekako je pisalo na kartici, ki sva jo pisala domačim iz potovanja po Maroku. Z Matejo sva se odločila da se preizkusiva kot ”backpackerja”. Za svojo prvo potovanje v lastni režiji sva izbrala Maroko. Da sva se izognila glavni sezoni in največji vročini, sva odpotovala sredi oktobra. Prepotovala sva tako rekoč celo državo. Večino poti sva prevozila z najetim avtomobilom, uporabljala pa sva tudi vlak. Najin zvesti prijatelj na 20 dnevnem potovanju pa je bil Lonely planet, brez katerega enostavno ne gre.

Casablanca – Marakeš


Ko stopiva iz poslopja železniške postaje, nama takoj številni taksisti ponudijo prevoz in tu se začne barantanje… Ko veš, da je do cilja le dobra dva kilometra, ne smeš popustiti oderuškim cenam. Malo potrpežljivosti in eden izmed njih bo že popustil. Ko si najdeva sobo, se odpraviva na glavni trg Djemaa el fna. Na trgu so številne stojnice, polne suhega sadja, in stojnice, kjer vam iztisnejo svež pomarančni sok. Na trgu najdemo tudi krotilce kač in dreserje opic ter številne ženske, ki ponujajo poslikavo telesa s kano. Manjšo poslikavo si je privoščila tudi Mateja.


Proti večeru se ponovno vrneva na trg, ki se pokaže v povsem drugačni luči. Na trgu se pojavijo številni glasbeniki, igralci, akrobati, pripovedovalci zgodb in drugi umetniki, ki okoli sebe zberejo množico ljudi. V večernih urah trg postane ogromna restavracija s številnimi stojnicami s hrano. Tudi midva prisedeva in naročiva tajine in kuskus.


V Marakešu si v naslednjih dneh ogledava še botanični vrt Majorele in nekatere druge parke, palačo Bahia, grobnico Sadijcev, lokalno tržnico ter obzidje medine.


Essaouira


Essaouira slovi po plažah, polnih windsurferjev in surferjev, ki jih sem privabljajo valovi Atlantika. Toda v času najinega obiska sva jih opazila bolj malo. Plaža je bila polna rekreativcev, ki so večinoma igrali nogomet. V pristanišču je ribja tržnica, kjer prodajajo ravnokar ulovljene ribe. Nedaleč stran pa so tudi male restavracije, ki se lahko pohvalijo z zelo dobro pripravljenimi svežimi ribicami.


Potovanje nadaljujeva proti jugu. Le nekaj 10 kilometrov izven mesta začneva pozorno opazovati krošnje dreves arganije, kjer iščeva koze. Ne ni se nama zmešalo, tamkajšnje koze zaradi pomanjkanja trave plezajo po drevesih in se hranijo z listjem in sadjem.


Plaža Legzira je bila najina najjužnejša točka potovanja po Maroku. Naravno izklesani oboki in rdečkasta kamnina nad peščenimi plažami so vredni ogleda. Ni nama bilo žal, da sva naredila 700km dolg ovinek, da sva videla to edinstveno plažo. Tu sva se tudi na hitro namočila v hladnem Atlantiku.


Ouzoud


Tiz’n Ticka – Ourzazate – Dades – Todra
Naslednji dan sva že na poti proti Ourzazatu. Prečkava najvišji cestni prelaz v Maroku, Tiz’nTicka na višini 2260 m. Na prelazu so trgovinice, ki ponujajo fosile in minerale. Na hitro si ogledava bogato ponudbo in že se spuščava proti Ourzazatu. Samo mesto ne ponuja veliko. V bližini mesta je vasica Ait Benhaddou, ki je bila scena številnih znanih filmov, tudi Gladiatorja, toda midva je nisva obiskala, saj je bil že čas za malo počitka.
Po bolj umirjenem dnevu pa ponovno s polnim plinom po dolini Dades, ki se ponaša s številnimi kasbami (kasba je trdnjavi podobna zgradba), v daljavi pa se dvigajo zasneženi vrhovi preko 4000 m visokega Atlasa. Dolini pravijo tudi dolina vrtnic, saj so tu številni nasadi vrtnic, ki jih gojijo za potrebe kozmetične industrije. Ogledava si sotesko Dades in proti večeru še kanjon Todra.
Merzouga
Zbudiva se v dan, katerega sva se najbolj veselila na najinem potovanju. Dopoldne si v Tinerhirju še na hitro ogledava postopek izdelave preprog, potem pa naju pot popelje proti Merzougi. Ob cesti zagledava muzej fosilov in mineralov in se tam tudi ustaviva. To ni le muzej, ampak tudi mala tovarna, kjer izdelujejo raznovrstne izdelke iz kamna in jih lahko tudi kupite. V muzeju si ogledava številne fosile, očiščene skelete trilobitov in dinozavrov, ki so jih našli na območju gorovja Atlas. Delavec v muzeju nama postreže z metinim čajem in razkaže tudi tovarno.
Ob prikazu postopka izdelava preprog, sklepanju kupčij ali kaki drugi priložnosti te Maročani ponavadi pogostijo z maroškim viskijem – metinim čajem. Pitje čaja v Maroku predstavlja poseben obred. Tega postrežejo v kovinskem čajniku, ki ga servirajo na pladnju s kozarci. Zelo vroč čaj iz čajnika počasi in z velike višine v tankem curku nalijejo v kozarec.
Sami čaj pijejo že ob zajtrku in nato poleg vsakega obroka, pa tudi v barih se večinoma pije metin čaj. Čaj nama je bil zelo všeč, saj ima njihova meta veliko bolj intenziven okus in vonj.


Bil je čas, da oddideva v mesto Merzouga. Tam sva poiskala ugodnega ponudnika za treking v puščavo. S skupino Italijanov smo pozno popoldne zajahali enogrbe kamele (imenujejo jih tudi dromedarji) in se podali v puščavo Erg Chebi v spremstvu berberov. Po slabih dveh urah prečenja sipin prispemo do šotorišča. Tam nam najprej postrežejo metin čaj, čez čas pa pripravijo še obilno večerjo. Po večerji je začelo deževati, zato so nam berberi ob igranju na domače inštrumente zapeli še nekaj pesmi, nato pa smo se odpravili spat.


Budilka naju je zbudila še v trdi temi. Pripraviva se in se nameniva na bližnje sipine, kjer pričakava sončni vzhod. Ob vzhajajočem soncu so barve sipin prečudovite. Po fotoshotingu odhitiva do šotorov, kjer so naju že čakali. Na poti nazaj smo bili vsi bolj tiho, le vsake toliko časa je bilo slišati: ”Mama mia!” 🙂 Od neudobnega sedla je vse po vrsti bolela zadnja plat tako, da smo komaj čakali, da razjahamo kamele.


Proti Chefchaouen-u


Končno prispeva v Chefchaouen. Mestece ob vznožju gora, ki so del parka Talesemtane, je poznano po modro obarvanih stavbah. Vzrok za prevladujočo modro barvo je judovska tradicija. Mesto slovi tudi po izredni ponudbi hašiša. Nemalokrat te ogovorijo z: ”Hašiš? Good stuff my friend!”, zato med turisti ne manjka španskih hipijev z dredi in jamajškimi čepicami.


Naslednji dan imava dovolj modrine in se odpraviva iskat Božji most. Zanj sva izvedela v hotelu, kjer so tudi organizirali izlete. Vedela sva približno lokacijo tega 110 m visokega naravnega mostu, toda pot do tja ni označena niti z eno tablo. Cesta je bila vedno slabša, zato ustaviva in povprašava lokalca, če sva na pravi poti. Ta nama na vsako vprašanje odgovori z ”Yes”… ja zagotovo sva na pravi poti. 🙂 Vseeno najdeva urejeno parkirišče, kjer so bile označbe za omenjeni most. Sprva se povzpneva na sam most, nato pa še po soteski pod most. Hoja po soteski je lepo doživetje, saj poti niso urejene, zato se je večkrat potrebno sezuti in hoditi tudi po strugi.


Fez
Casablanca


Čarobno popotovanje po Maroku so zaznamovali preprosti ljudje, raznolika pokrajina, dobra hrana in barvitost na vsakem koraku. Vse, kar morate storiti za čudovito potovanje, je, da pozabite na vsakodnevno hitenje in se prepustite ritmu, ki ga narekuje maroška kultura. Najino potovanje je pustilo polno prelepih vtisov ter spominov na zanimive dogodivščine. Vsekakor priporočava obisk te lepe države.